Jutro (1934): Dovje, 31. avgusta.
Kot simbol svojih idealnih prizadevanj in plemenitih stremljenj so preteklo nedeljo postavili jeseniški Skalaši na vrhu Škrlatice (2736 m) veličasten križ.
Misel za to je sprožil pokojni Skalaš Sandi Wisiak, ki se je bil pri neki nezgodi na planini Rožci zaobljubil, da postavi na vrha Škrlatice spominski križ, če ozdravi. Res je popolnoma okreval, vendar ga je že naslednjo pomlad zasul plaz pod Planjavo. Njegovo zamisel pa je kot dediščino prevzela jeseniška »Skala« in se odločila, da ona postavi na vrhu veličastne Škrlatice mogočen križ v spomin vsem onim idealnim žrtvam, ki so jih naše gore sredi poleta v višave terjale od nas. Škrlatico so si izbrali zato, ker je to edini, za Trigiaivom najvišji vrh, ki je popolnoma naš, neoskrunjen od nasilnih mejnikov, samoten in tako veličasten, da mu ni enakega med našimi velegorskimi aristokrati.
V 20 dneh so jeseniški Skalaši izdelali popolnoma sami 200 kg težak in nad 4 m visok železen križ ter ga na lastnih plečih prenesli na Škrlatico. Poleg tega še 50 kg cementa in potrebno vodo za napravo betona, razno orodje, vrvi in svoje oprtnike. V trdo skalo so izdolbli temelj za križ in za opore, ki s pomočjo štirih železnih vrvi drže križ m s peto branijo pred strelo. Vse to delo je 40 navdušenih in požrtvovalnih fantov s silnim trudom, nepopisno voljo in veliko nevarnostjo za življenje izvršilo v enem samem dneva, prezirajoč meglo in deževje, ki jih je motilo pri delu.
Tako so dokazali, da imamo pri nas še ljudi ki se hočejo žrtvovati za idealno in lepo stvar. In sedaj križ stoji ponosen, mogočno se ozira po naših gorah in zre v doline, v naše skrite bele vasi in čaka, da ga duhovnik blagoslovi.
Križ je postavljen v spomin padlim, postavljen pa je v opomin tudi živim za vse čase, dokler bodo stale naše ponosne gore in pod njimi naše lepe domačije. Križ je simbol trpljenja in žrtev in svetal spomenik tistim, ki so padli kot žrtve planin. Je kažipot mladini, ki je spoznala, da predpustne maškerade vodijo v propast in da morajo poti voditi le navzgor, v sinje planine, kjer je bratska ljubezen in tovarištvo doma. Mladina nosi na gore svoj križ in — tam odlaga, sama pa se vedra in spočita vriskajoč vrača v dolino. Igraje zmaguje bremena, ki krive pleča korenjakom.
Jutro, 2. september 1934