Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Poskus v Špiku

PV (1964) - Boris Režek: Čas vse spreminja. Marsikaj gre v pozabo in v izročilu se stvari polagoma zmaličijo, da nazadnje postanejo le še bleda senca nekdanjega.

V plezalski družbi sem sicer večkrat pripovedoval, kako sva se z Modcem ubadala v Špiku, a sem kmalu spoznal, da so šle moje besede nekako mimo in naposled so se nekateri mladi plezalci celo čudili, da sva sploh kdaj bila v Martuljku.

Zaradi tega se bom vrnil za tri desetletja nazaj, tja v poletje 1931. Nemara tudi zato, da bi kdo ne menil, da je že zdavnaj pred njim ogledani in obplezani svet šele on odkril ali celo omalovaževalno zamolčal sledove svojih predhodnikov.

Ne bom ponavljal zgodovine pristopov; omenim naj le, da je bilo ostenje Špika v času največjega razmaha našega predvojnega plezalstva okrog 1930 ena izmed najbolj mikavnih nalog. Vabila je smer čez Steber v severni steni in prosta sta bila še severovzhodni in severozahodni raz. Mnogo poskusov je bilo v raznih zamišljenih smereh in vanje so prihajali tudi Nemci, Avstrijci in Italijani, toda vse je bilo zaman. Prav to, da se nobena naveza ni uspela prebiti, naju je spravilo, da sva se na tihem podala v Martuljek.

Že v vlaku sva naletela na znance, ki jih je na vso moč imelo, da bi zvedeli, kam sva namenjena. Modec ni rekel nobene, jaz pa sem govoril o Oltarju. Vendar nikogar nisem mogel prepričati, najmanj pa seveda Sandija Wisiaka, ki naju je potem obiskal pri tabornem ognju pred enim izmed senikov na Jasenih. Takšno, morda nerazumljivo skrivaštvo je imelo upravičene razloge. Nobena resna naveza ne razglaša svoje nameravane ture, posebno pa ne prvenstvene, da ne potegne za seboj še drugih. In tudi midva sva hotela imeti mir, kakor sva ga bila vajena v domačih Grintovcih. Zato sva pustila tudi drugim plezalcem, ki so naju hodili ogledovat k ognju, naj kar ugibajo, kaj imava za bregom, in vem, da je Wisiak naslednji dan rinil pod Široko peč, da bi videl, kje sva jo načela.

V mislih pa sva imela severovzhodni raz Špika. Leto prej, ko sem jaz preklinjal peklensko hercegovsko vročino, je Modec v navezi z nekom, kateremu je vse preveč prisojal, vstopil v smer Debelakove. Fant pa je k sreči odletel že takoj nad Srcem in Modec je imel čast vzdržati njegov prosti padec okrog dvajset metrov globoko s samo vrvjo čez pleča in prav čudež je bil, da se tanka konopljenka ni pretrgala ali da Modcu ni zlomilo hrbtenice. Vsekakor je bila ta tura že ob vstopu končana in Modec je imel priložnost, da se je tiste dni, ko se je mudil v Martuljku, dodobra ogledal po ostenjih. Severna stena Špika, ki je do dveh tretjin višine po večjem preprosto skrotje, ga ni več zanimala in se je vpičil v oba raza. Seveda sem ju bil tudi jaz že prej do kraja ovohal, saj sem se cele zime mudil tam okrog in sem videl Špik v najbolj različnih snežnih razmerah, ki so mi odkrile sicer nevidne prehode v njem, pa tudi vrsto gladkih, nikdar zasneženih odstavkov med njimi.

Vedela sva za poskuse v severozahodnem razu; motilo pa naju je, da ga je prečila Dibonova smer, koder se je bil iz severne stene umaknil v severozahodno. Zaradi tega naju je bolj mikal severovzhodni raz, ki je bil še povsem nedotaknjen in tudi ni bilo znano, če je sploh kdo že poskušal po njem. Za tiste čase sva bila vzorno opremljena in seveda tudi pripravljena za bivak. Zato pa sva tudi tovorila kakor muli z Jasenov proti Srcu. Odšla sva še pred dnem in ob prvem soncu sva se na robu snežišča Pod Srcem navezala.

Vse plezalne ture potekajo več ali manj podobno, ponekod celo dolgočasno. Čeprav sva bila pripravljena, da bo visoko v raz dovolj opravka z drnom in ruš jem, sva se morala neznansko dolgo zamujati po takih neplezalnih odstavkih, preden sva dosegla prvo rez na razu. Ni bilo le naporno, temveč prav nevarno delo. Kake tri raztežaje drnaste stene nad dnom nama vsa tehnika ni prav nič pomagala. Tanka ruša se je trgala s pečine in kmalu so bili podplati plezalnikov tako zamazani s prstjo, da potem tudi na suhi skali niso več držali. Nad gredino z macesni je bilo še dva raztežaja stene in nato pleča z rušjem . ..

Tu se moji zapiski končajo. Po vsem tem bi morda kdo sodil, da sva se znašla v zlodjevih škripcih, da ni bilo niti časa in priložnosti za pisanje. Toda nič takega. Kakor je sicer raz videti strnjen in enakomerno strm, se z višavo nekako razmakne v tri velike odstavke z mnogimi pleči, tako da se vsa dozdevna strmina ob njih unese. Tako sva bolj kobalila kakor plezala po razdrapani rezi, ki naju je samo na enem mestu prisilila, dva sva se morala po vrvi spustiti v bok nad Špikovim grabnom, kjer sva prav gazila po poljanah planik na travnatih policah in potem po nekem žlebu spet dosegla rez. Tako hitro, kot sem povedal, seveda ni šlo. Teža prtljage in neznanska vročina sta dodali svoje in nekako ob desetih sva na zložnem srednjem odstavku raza sedla k prvemu izdatnemu počitku.

Višek raza se je bil umaknil za neke štrline in kazalo je, da naju bo to zložno sleme lepo privedlo nad višino Dibonove police in v zadnji del raza proti vrhu. Dotlej nisva naletela na nobene posebne težkoče; edini klin, ki sva ga bila zabila, je bil tisti za spuščanje z rezi v bok nad Spikovim grabnom. Tudi za naprej je kazalo, da ne bo kaj posebnega, in sva že računala, da bova do noči na vrhu. Zato sva kar nekoliko predolgo posedela tam na rezi in se razgledovala po ostenju.

V severni steni sva lepo videla Dibonovo polico, izstopno poklino v smeri Debelakove in vse nizdolje skrotja do vstopa nad Srcem. V severni steni Frdamanih polic se je v enakomernih presledkih rušilo kamenje. Prav, ko sva se spet odpravila naprej, so se od tam čez začuli neki glasovi in dosegel naju je raztrgan vrisk. Zdaj sva opazila navezo, ki je pravkar vstopila v kamenine proti vrhu, in vrnila sva ji poslani pozdrav.

Kdo naj bi bili ti človečki onkraj globin, nama ni bilo mar; niti to ne, da so naju videli tu na razu, ko bi si naju zaradi mojega tvezenja ob tabornem ognju lahko mislili kvečjemu kje v Široki peči.

Skalovje je postajalo vedno manj razklano. Le tu pa tam je še rasel kak osamljen drnič in redke blazinice mahu so tičale po dolbinah. Plezanje je bilo še vedno preprosto in največ sva se pomikala istočasno. Le na dveh ali treh mestih je bilo treba malo bolj poprijeti in v nekem kaminu vštric previsa na rezi, je bilo treba vlačiti oprtnika po vrvi in spet se zamenjava na varovališču. Sede na polici nad bokom v steno sem udobno kadil in popuščal vrv, saj Modca, ki je plezal naprej, za robom nisem mogel videti. Le kakšen kamenček je priškrobotal od zgoraj in se tiho utrnil v globino pod menoj. Doslej enakomerno potekajoča vrv je nenadoma pričela drveti in od zgoraj sem zaslišal neko robantenje.

Kaj kmalu sem spoznal, kaj je pomenilo, ko mi je Modec zaklical, naj pridem za njim. Znašla sva se namreč na nekakšnem hrbtu, pravem gamsjem pašniku, ki bi ga ne pričakoval tako visoko, nad njim pa ...

Tu se moji zapiski nadaljujejo; a četudi bi si nič ne zabeležil, bi vsekdar vedel povedati, kako sva zijala nadse. Raz se je tu na plečih, poraslih z redko travo, preprosto končal pod oblim stebrom, katerega boka v gladkih plateh prehajata v severovzhodno in severno steno. Sicer sva dobro vedela za to zaporo na razu, toda iz doline se vsekakor ni kazala v tako brezupni podobi. Levo in desno od nje so se zdeli očitni prehodi, da si zaradi tega nisva delala skrbi. Tu na plečih pa je bila stvar popolnoma drugačna. Steber je dva ali tri raztežaj e visok, povsem gladek in pod viškom je razen tega še predeljen s črnikastimi previsi. Zlahka sva ugotovila, da tod naprej ne gre več.

Zaman sva se torej skoraj ves dan ubadala po razu, povrh pa sva šele zdaj ugotovila, da se je skoraj povsem stemnilo in da čez Oltar prihaja nevihta. V robeh je završal veter in nekajkrat je zagrmelo. Znova se je nad Poncami razparalo nebo v slepečem blisku, midva pa sva stala tam na robu brez slehernega zavetja. V naglici sem še pogledal v možica, ki se je šopiril na ploski skali in v njem našel listek z zapisom: Raditschnig, Kollwitz, Kuchar. Auf zum Pfeiler. Od Frdamanih polic je bilo še čuti neke klice, a kdo bi zdaj odgovarjal, ko nama je šlo za kožo. Navzdol, kamorkoli; samo s tega roba, kajti vsak čas naju je imelo zajeti neurje. S pleč se vleče v severno steno plitva grapa in zadrvela sva se po njej z zankami vrvi v rokah kar najbolj globoko dol, ko je nenadoma tako treščilo nekje v steno nad nama, da sva se kar vrgla pod zagozdeno skalo v grapi in se stisnila v njeno zavetje. Tedaj pa je že udaril hlišč. Črnikasta megla, ki so jo parali modrikasti bliski, je zakrila vse okrog in vmes je sikalo ter udarjalo padajoče kamenje. Ni se zdelo, da lije, toda po pečini so se jeli zbirati curki. Sprva sva željno lovila te kance v prazni čutari, skoraj pa je pričela pritekati voda tudi po grapi in čez čas je bilo najino zavetje že skrito za zaveso slapu, ki je lil čez klado.

Zdaj sva se utegnila oddahniti. Imela sva pasjo srečo, da sva naletela na to zijalko, kajti bila sva popolnoma na suhem. Pometala sva še nekaj kamenja izpod sebe in ne meneč se za vso divjo plav na planem, ki nama jo je itak skrival vedno huje drveči slap, sva v čutari, obešeni na zabiti klin, z gorilnimi tabletami skuhala okrepčilo.

Nevihta se je kmalu unesla, z njo je ponehal tudi slap; toda nebo se ni zvedrilo in zdržema je curljal droben dež. Do noči je bilo še dolgo in tako sva čemela tam pod klado, vsa zadovoljna, da se nama je itak pričakovani bivak tako obnesel.

Gotovo je bilo, da po stebru ne prideva naprej. Toda na desni, v severni steni po tistih plateh, bi s prečnicami na vrvi morda le uspela priti do neke zajede in po njej nad steber, kjer se raz lepo nadaljuje. Tako sva ugibala, ker sva vse premalo videla, da bi lahko delala kakšne načrte. Imena, ki sem jih bil našel v možicu, nama niso bila neznana. To je bila naveza iz Beljaka, ki je poskušala novo smer po stebru v severni steni. Toda kaj je iskala tam na plečih? Naposled se je bilo treba pripraviti za noč. Tla zijalke so precej visela, pomagala sva si s kladivi, da sva jih nekoliko zi-avnala. Modec se je še lahko zvil v ozadju, jaz pa nisem imel kam dati svojih dolgih nog, dokler nisem zabil v strop dva klina in ju vtaknil v zanki. Nekako sva pač prebila noč, a spala sva bolj malo.

O prvem svitu sem se že skopal izpod klade in robantil, še preden sem se utegnil razmajati. Cez noč je namreč padlo po zgornjih delih stene nekaj snega, ki se je zdaj počasi tajal in veter je nosil to mrzlo pršavico okrog robov. Iz Martuljka gor so se dvigali v steno megleni jeziki, a nebo je ostalo mračno in tu pa tam je celo malo porosilo. Z nadaljevanjem ture in niti s kakšnimi ogledi v takem vremenu seveda ni bilo nič, kajti vse je kazalo, da se bo sprevrglo v trajen dež.

Grapa, v kateri sva bila bivakirala, se konča nad nekim previs jem. Od tam pa se vleče počez čez steno niz gredin na Dibonovo polico. Tako je od onih pleč pod stebrom na razu kar udoben prehod čez vse ostenje s severovzhodnega na severozahodni raz. Z umikom torej ni bilo težav. Prečiti sva morala le omenjene gredine do Dibonove police in nato sestopiti po smeri Debelakove. Zaradi tega se nama ni nič kaj mudilo, ker sva imela še ves dan pred sabo in je bilo gotovo, da dežju itak ne bova ušla.

Zato sva se le počasi odpravljala, kuhala zajtrk in se smejala drug drugemu. Dno zijalke, v kateri sva bila prenočila, je bilo namreč ilovnato in zdaj sva bila od tal do vrha z vrvmi vred pomazana in kamor sva se prislonila ali stopila, sva povsod puščala rdeče sledove.

Na Dibonovi polici sva našla s kamenjem ograjen bivak, v možicu pri njem pa več znanih podpisov. Še spust po vrvi in bila sva v skrotju. Vse doslej nama je šlo brez težav in kakršnegakoli pripetljaja. Ko pa je zdaj Modec potegnil vrv za seboj, je hkrati z njo priletel nad naju tudi dozdevno trdni rogelj, na katerega sva jo bila obesila. Več kakor čudno je bilo, da se ni odtrgal že med spuščanjem. Samo spogledovala sva se, sicer pa za kakšno razpravljanje ali prepir ni bilo časa, ker je kopneči sneg pričel sproščati padajoče kamenje, ki je sikalo in udarjalo okrog naju.

Vrvi sva utegnila zviti šele dokaj niže, ko naju padajoče kamenje ni več ogrožalo, ker je svet tam že toliko zavit, da se je odbijalo bolj v sredino stene. V zavetju navpičnega praga sva tudi nekoliko poduškala, pri tem pa opazila na gladki skali več podpisov. Komaj dober teden pred nama so bili v severozahodnem razu Rudolf Fritsch z Dunaja, Janez Gregorin, Maks Iglic in Franc Vrbinc, ki so nama bili dobro znani po svojih turah v Grintovcih.

Pozneje mi je Gregorin pripovedoval, da so po razu prišli že dokaj visoko pod Dibonovo polico. Tedaj pa jih je zatekla silovita nevihta in so noč vsi premočeni preždeli čepe na tesni polici, tako da zjutraj kljub najlepšemu vremenu niso bili več za nobeno rabo. Sicer pa je bila tudi naveza v štirih vse preveč zamudna, da bi mogli uspeti. Pripovedoval mi je nadalje o velikih težkočah, neprestanem zabijanju in je tudi dvomil, da je raz nad Dibonovim prehodom čezenj sploh preplezljiv.

Tudi ta naveza se je torej vrnila brez uspeha. Na umiku po smeri Debelakove se ji je godilo podobno kakor nama. Saj tod ni nobenih posebnih težkoč. Svet je le silovito razklan; laziti je treba sem in tja, pa spet navzdol po grapah in žlebovih, da se vsa ta reč neznansko vleče, naju pa je razen tega od časa do časa tudi malo napralo, da sva se Pod Srcem prav oddahnila, ko je bila vsa ta morija za nama.

Ob vsem tem, ko sva se bila motala po razu, prebila nevihto, bivakirala in se potem v meglah in dežju vračala po steni, nisva utegnila premišljevati, kaj utegne nastati iz tega. Naveza, ki je bila plezala v Frdamanih policah, je še srečno ušla nevihti čez vrh in jo je do Kranjske gore močil le dež. Na vlaku pa se je potem sešla z ostalimi plezalnimi druščinami iz Martuljka in nastal je poplah. Ne morda zaradi tega, kaj bi utegnilo biti z nama v oni strahotni nevihti. Stane Predalič je namreč le povedal, da naju je videl na severovzhodnem razu Špika in da sva gotovo namenjena pod steber v severni steni. Z novico pa je dregnil v sršenje gnezdo. Tudi Pavla Jesihova je namreč imela ta steber že dolgo v svojih načrtih. Naj mi ne zameri, če po tolikem času zlobno rečem, da je bila pripravljena dati za prav debelo svečo, da bi naju slabo vreme gotovo zavrnilo. Komaj sva bila doma, me je že obiskal njen soplezalec Joža Lipovec s kupom fotografij, da bi mu včrtal smer, kje sva bila plezala in zaman sem mu dopovedoval, da sva imela v mislih res le raz. Vendar sem mu povedal, da vem za smer z niza gredin navzgor pod steber, saj sva jo z Modcem prav dobro videla, toda Lipovcu je na fotografiji nisem hotel pokazati. To pa je zadostovalo za malo poznejše razburljive dogodke, poskuse reševanja, obžalovanja vredne spore in naposled tudi za uspeh v stebru.

Modec je že čez nekaj dni, ko se vreme niti še ni ustalilo, sam vrnil v Martuljek in je po Špikovem grabnu prišel na ona pleča pod stebrom na razu, da bi si natančno ogledal vse možnosti. Vrnil se je z gotovostjo, da nikjer ob stebru na razu ni prehoda in da nama za nadaljevanje začete ture ostane le steber v steni, ki pa je vse preveč daleč od raza in ga bo treba načeti v novi smeri prav iz dna Pod Srcem.

Naključje je hotelo, da se na povratku v Martuljku ni srečal z Jesihovo in Lipovcem, ki se jima je tako mudilo, da sta kljub negotovemu vremenu naslednji dan vstopila v steno.

Špik je zaradi tega postal za naju nezanimiv. Na severozahodnem razu naju je, kot sem že dejal, motila Dibonova smer in nad njo podoben problem, kot je steber v severovzhodnem razu. Prepričala sva se, da je raz nad Dibonovim prehodom čezenj prav tako dva ali tri raztežaje visoko nepreplezljiv in čas naju ni postavil na laž. Po treh desetletjih sta oba Špikova raza kljub mnogim vzporednim smerem in variantam direktno in v celoti še vedno vredna naloga za današnji plezalski rod, ki ima na razpolago vse drugačna sredstva, kot pa smo jih imeli mi. Čas se spreminja, menjavajo se pogledi in cilji postajajo drugačni. V eni človeški dobi se obličja ostenj niso spremenila. Vse, kar se je kdaj dogajalo v njih, se bo počasi zgubilo v pozabo in vendar so bili ti drobci lepši del mnogih življenj, ki so se bila zapisala goram.

Boris Režek

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti