Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mokrica iz Kurje doline

Voluharski potopisi - tomazsarc.blogspot: Namesto predvidenega vzpona na Watzmann je bila izbrana 1853 metov visoka Mokrica.

Kurja dolina brez Mokrice, 7. 9. 2014

Melišče pod Kompotelo cca 1500 m
Gorniška skupina PD Rašice
udeleženci: Janez, Maks, Mateja, Nevenka, Tomaž, Nataša, Slavko
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca 1100 m

Na pot smo šli v nedeljo, 6. septembra. Ker so vremenoslovci npovedovali popoldanske nevihte, smo se odpravili že ob 5.30 iz Šentvida in ob 6.40 startali pri Spominskem parku v Kamniški Bistrici.

Tu se pot odcepi s ceste, ki pelje proti izhodišču vseh smeri v loku od Kalškega grebena, preko Grintovca do Ojstrice. Začeli smo po dokaj široki gozdni cesti, ki se je vse bolj spreminjala v kolovoz. Grobi opisi naše brezpotne ture so bili malo primerljivi s terenom pred nami. Po uri in pol smo na višini 1.150 m, v zadnjem delu tudi zelo zahtevnega terena, uvideli, da nimamo možnosti za napredovanje.

Verjetno smo šli eno grapo predaleč. Vrnili smo se skoraj do izhodišča, porabili dve uri in začeli znova. Nekaj udeležencev je pregledalo teren v raznih smereh . Končno smo našli malo vidno stezo, ki naj bi bila prava. Po njej smo se kmalu morali zelo strmo vzpenjati večinoma po redkem gozdu, poraščenem z visoko in zaradi nočnega dežja tudi mokro travo.

Steza se je izgubljala, napredovali smo po svoje, pa jo zopet našli in tako prišli pod ostenje. Spet smo bili pred neznanko, kako naprej. Izvidniki so šli v tri smeri. Vse to iskanje nam je vzelo precej časa. Treba je povedati, da je bilo na celi trasi veliko stez in stezic, verjetno lovskih ali od divjačine, ki so se naenkrat izgubile.

Po posvetovanju smo se odločili za levo varianto, kar se je pokazalo za pravilno. Kmalu pa smo prišli do gostega borovega ruševja, kar je v veliki strmini izredno oviralo in upočasnilo napredovanje. Skoraj celo uro smo lomastili preko te borove goščave, nato pa smo prišli do manjše planjave z meliščem,ki smo jo prepoznali tudi v opisu.

Bili smo 1500 metrov visoko, torej je bilo pred nami še 350 metrov nepoznane poti do vrha. Ura je bila že ena popoldne. Glede na vremensko napoved smo ocenili, da se na tako zahtevnem terenu ne smemo izpostavlljati slabemu vremenu, še posebno ne nevihti. Zato smo se žal morali odpovedati nadaljevanju ter se vrniti, deloma po isti poti, deloma po bližnjicah.

Sklenili pa smo, da turo ponovimo že naslednji vikend, zato smo si kritična mesta označili z možiclji, da bi pot, ki smo jo poimenovali »izvidnico« v drugo čim hitreje opravili. Pred odhodom smo si ogledali še Spominski park s ploščami ponesrečenih planincev, ki so se ponesrečili na južni strani kamniških planin in tudi ponesrečenih kamniških planincev, katerih življenje je ugasnilo v drugih gorstvih.

Park je res vredno obiskati. Na koncu lahko ugotovimo, kako se nizka Mokrica z vsega 1853 metri, opisana v gorniški literaturi kot lahko dostopna gora, spremeni, ko se odločimo za nemarkirano brezpotje in postane težja od tisoč in več metrov višjega vršaca.

spisal Janez


 

Mokrica iz Kurje doline, 14. 9. 2014

Mokrica, 1853 m
udeleženci: Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: cca 1350 m

Kljub ne preveč blesteči vremenski napovedi smo se odločili da izvedemo popravni izpit na Mokrico iz Kurje doline. Od ekipe prejšnjega tedna so trije manjkali, pridružil pa se je Marjan. Tudi on je pred leti moral prekiniti turo iz Kurje doline.

Izhodišče smo spremenili in parkirali na parkirišču pri Jurju. Mimo Plečnikove lovske koče kralja Aleksandra smo šli proti spominskem parku in po prečenju hudournika Črnivka levo po bližnjici navzgor. Višje smo prišli na cesto in od tu naprej nam je bila pot že znana od prejšnje nedelje.

Tako smo v dveh urah in petnajst prišli do mesta kjer smo prejšnji teden obrnili. Vreme tudi tokrat ni bilo sijajno a baza oblakov je bila višje od Mokrice.

V grapi smo rinili desno a nikjer ni bilo prehoda. Šele ko ni bilo več možno naprej smo se čez ruševje prebili desno (čeprav opis pravi da se da preplezati levo) do manjšega melišča in od tu levo.

Kmalu smo bili na meliščih pod steno Kompotele. Ker je večino nekako neslo desno navzgor, smo šli najprej pogledat to varianto levo od špranje. A kot je zgledalo že od daleč, tu ni bilo prehoda. Ob grapi smo se nekoliko spustili in zavili v stransko grapo.

Zmaga, si rečemo. Končno smo namreč zagledali Velb. Pod njim smo prečili levo in hitro ugotovili da zmage še ni. Spet smo se tepli z ruševjem in prišli do grapice in po njej proti grebenu. Spet nas je pričakalo ruševje in vmes strme mokre trave, ki so zoprno drsele.

Nekako smo našli ostanke poti in po njej prišli do grebena. Zdaj pa je res bila zmaga, na Mokrico smo prišli po 5 urah. Vzpon iz Kurje doline orientacijsko res ni hec. O tem priča tudi vpisna knjiga na vrhu. S pristopom iz Kurje doline je od leta 2011 vpisanih le 12 gornikov.

Mokrica je izreden razglednik in velja za balkon Grintavcev. Tokrat temu ni bilo tako, vrhovi so bili v oblakih in z juga se je tudi na Mokrico valila megla. V takem smo sestopili proti Medvedji jami, sprva kar na gliho. Nižje smo prišli iz megle in našli pot do jame. Od tam pa po zložni lovski poti mimo lovske koče do zgornje ceste v dolini Korošice.

Po njej do ostrega ovinka in nato na kolovoz ki se je hitro končal, lovska potka pa je bila polna podrtih dreves. Zato smo se na gliho spustili do Koželjeve poti ob Kamniški Bistrici in po njej do Jurja, kjer je sledila obvezna analiza ture.

Res lepa tura, ki bo sigurno predmet ponovitve v naslednjih letih. Nenazadnje imamo tri kandidate, ki popravnega izpita tokrat niso opravljali.

Spisal Tomaž

 Voluharski potopisi 



AR 3/1980/G.L:
Mokrica - pristop s severa po grapi Veliki Krvavec in čez prehod Pod velbom

 

Značke:
KSA novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti