Nesreča Vladimirja Topolovca, ki se je zgodila le dva tedna po smrti Klementa Juga, je ponovno povsem pretresla slovensko javnost, še posebej pa planince in plezalce. Čeprav pokojni Topolovec ni bil član Turistovskega kluba Skala, se je vendar družil s skalaši in plezal z njimi. Skalaši so ga cenili kot odličnega plezalca in so ga vzeli za svojega – takoj so ga šli takoj iskat, a niso mogli do njega.
Jakob Aljaž je o vsem temeljito poročal iz Mojstrane, spodbudil pa je tudi spominsko slovesnost čez teden dni. Vsi trije tedanji dnevniki – Jutro, Slovenec in Slovenski narod – so poročali o nesreči.
Planinski vestnik je o tem pisal v letu 1924 in 1925 in nato še večkrat.
Ohranjene so tudi posamezne fotografije, podatki pa so nekoliko neenotni in pomanjkljivi.
Od vsega poglejmo, kaj piše Mira Marko Debelakova v svoji Kroniki Triglava v Planinskem vestniku 1949, na strani 226:
Dne 24. avgusta [1924] se je ponesrečil v Nemški smeri mlad, mnogo obetajoč alpinist Vladimir Topolovec. Ta dan je bilo odkritje spominske plošče njegovega tovariša Anteta Lenarčiča pod Urbanovo špico. V vlaku se je seznanil z Lojzom De Reggiem, plezalsko morda najsposobnejšim izmed tedanjih aktivnih plezalcev. Skupno sta šla v steno. Plezala sta brez vrvi in Topolovec, ki ni imel plezalnikov, je plezal bos. Gornji težki del stene sta plezala v nevihti. V originalnem nemškem izstopu, v žlebu za gladkimi platmi je Topolovec, ki je plezal prvi, zdrsnil in padel v Črni graben. Vzrok nesreče je bila slaba oprema in neurje. De Reggi je izplezal na Kugyjevo gredo in zaman iskal pomoči v vseh kočah. Nato je odšel po pomoč v dolino. Reševalci so zaman skušali priti v Črni graben in tako je ostalo truplo Vladimira Topolovca v Triglavski steni.
Dne 31. avgusta [1924] je triglavski župnik Aljaž blagoslovil Triglavsko steno in s tem grob mladega alpinista. Tovariši pa so vzidali pod steno spominsko ploščo z napisom: »V spomin Vladimirju Topolovcu, juristu, v avgustu 1924. JNAD Jadran – FS. Ljubljana«.
In še kratek opis nesreče po knjigi Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, popravljan in dopolnjevan do 20. avgusta 2014:
V nedeljo, 24. avgusta 1924, se je 19-letni Vladimir Topolovec, študent prava in plezalec iz Ljubljane, smrtno ponesrečil v nenadnem neurju s sodro in snegom 20 metrov pod izstopom Nemške smeri na Kugyjevo polico v severni steni Triglava. Bil je občudovalec skalašev in je največ plezal z njimi; na primer z Rajkom Ložarjem poleti 1923 kot prvenstveno izredno težavno poč pod Brinškovim kaminom v zahodni steni Planjave (PV 1925, str. 133, članek; to smer je za njima sam ponovil Klement Jug in je bila kasneje poimenovana Jugova poč); poleti 1924 pa so Stane Hudnik, Slavko Prevec, Stane Skok in Vladimir Topolovec preplezali Tschadovo smer v severni steni Planjave z direktnim izstopom (PV 1926, str. 146, članek).
S tovarišem Lojzetom De Reggijem sta plezala brez vrvi in se iznad Velike Črne stene tik pred izstopom zaplezala. Zasnežene plošče, po katerih je tekla voda, sta poskušala znova prečiti nekoliko nižje. Nenadoma je Topolovec zdrsnil in padel čez tovariša, ki ga je zaman skušal zaustaviti z roko.
Poskusi reševalcev, da bi takrat prišli do njega, so bili brez uspeha. Truplo je ostalo v Črnem grabnu sredi Stene. Šele leta 27. avgusta 1928 so prvi plezalci – Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek med plezanjem prvenstvene Gorenjske smeri – našli prehod v Črni graben in naleteli na ostanke njegovih stvari.
»Bil je zaupljiv otrok sreče, ki se je po svoji plezalni nadarjenosti v strminah kar igral; nepripravljen na njih grozote je prvo izkušnjo plačal z življenjem.« (Josip Tominšek, PV 1950, 150)
|