Jutro (1924): Dostop do Topolovčevega trupla nemogoč
Ker so se o najnovejši nesreči na severni triglavski steni, katere žrtev je postal jurist Vladimir Topolovec, razširile povsem netočne vesti, smo prejeli od tovarišev in prijateljev pokojnega sledeči natančni razvoj nesreče:
Topolovec in De Reggi sta se zmenila, da gresta čez severno steno v smeri nemških plezalcev. Prvotno je De Reggi mislil z drugimi tovariši, ki so prišli šele pozno ponoči, preplezati zapadno steno Cmira, Oba plezalca sta bila izvežbana in tej steni popolnoma dorasla. De Reggi jo je z drugimi tovariši, med njimi tudi pok. dr. Jugom pred enim mesecem preplezal in jo dobro poznal. V nedeljo, ob 5. uri sta odšla iz Aljaževega doma. Bilo je krasno jutro.
Točno ob 6. sta stopila v steno. Pri vstopu sta plezala malo bolj desno od grebena, kjer je plezal De Reggi prvič. Vreme, ki je bilo do sedaj lepo, se je poslabšalo in nastopila je megla. V kratkem času sta dospela nad snežni žleb. V megli je bila orijentacija skrajno težavna. Zato sta zašla preveč na desno in se po skrajno nevarnih ploščah vzpenjala kvišku. Umevno je, v kakem položaju sta bila plezalca. Plezala sta skozi brez vrvi, Topolovec celo bos. Šele pri peči, ki jo opisuje dr. Jug v »Planinskem vestniku«, sta se enkrat dotaknila smeri prejšnjih plezalcev. Takoj nad počjo pri Lassovi vrvi sta zopet zašla na desno. Pri peči je začelo snežiti in tu sta se zadnjič pozdravila z drugimi tovariši, ki so plezali po slovenski smeri stene. Kmalu nato je potihnil glas obeh družb in od tedaj je postal položaj skrajno kritičen. Ko sta peč prestopila, so bile skale že pobeljene od novega snega. Kljub temu pa sta s skrajnim naporom prišla do Police, ki se vleče 50 m pod vrhom stene. Orijentacija je postala popolnoma nemogoča. Vendar sta po kaminu plezala naprej in prišla po neko neprestopno mesto. Ko sta uvidela te položaj, sta šla okoli 10 m po kaminu navzdol ter prečkala do snežene plošče. Prišla sta do drugega kamina in se polagoma spenjala naprej. Radi ostrega mraza so jima roke popolnoma odpovedale in morala sta se ustaviti. Vl. Topolovec je bil kakih 5 m nad De Reggijem, približno kakih 20 m pod vrhom stene. Tu je pogledal na uro in rekel tovarišu: »Skrajno eksponirano mesto!« Nato sta hotela plezati naprej. V tem trenotku pa zasliši De Reggi nad seboj neko ropotanje, pogleda kvišku in vidi tovariša, ki je omahnil iz kamina, proti njemu. Le en meter nad njim se je odbil od zasnežene plošče in v loku zletel čez njegovo glavo. Topolovec je strmoglavil v globok prepad. Še dolgo časa je bilo slišati iz globine votlo bobnenje.
De Reggi je s težkim srcem plezal po skrajno riskantni ozki zarezi do vrha stene in odšel po Kugyjevi polici čez ledenik na Kredarico, kjer je zbranim turistom naznanil novo triglavsko nesrečo. Nato je odšel v Staničevo kočo in tam čakal na svoje tovariše, ki so dospeli ob 17. uri čez severno steno v kočo. Omeniti moramo, da je neki turist odšel z nezadostnimi informacijami takoj v Ljubljano in zakrivil vse mogoče govorice in poročila v časopisih. Ob 6. uri je De Reggi s svojimi tovariši odšel po Tominškovi poti v Aljažev dom. Drugi dan sta dva tovariša odšla v Ljubljano po rešilno ekspedicijo »Skale«, ostali pa so preiskovali severno steno v smeri nemške poti. De Reggiju niso dovolili plezati radi doživelega dogodka, dasi je želel iskati ponesrečenega tovariša. Zvečer je že dospela reševalna ekspedicija »Skale«. V torek zjutraj je odšla ekspedicija in se utaborila pod steno. Šest plezalcev je odšlo v steno in preplezalo po stebru nemške smeri približno tretjino stene. Pokojnikovo truplo leži v Črnem žlebu, ravno pod vrhom Triglava. Ponesrečenec je padel nad 400 m in obležal v žlebu, ki pa je nepristopen. Vsi znaki kažejo, da trupla ponesrečenca sploh ne bo mogoče rešiti in nesrečni tovariš bo pač moral počivati v planinskem skalovju. Plezalci so se vrnili s stene nazaj in ekspedicija se je vrnila v Ljubljano.
V časopisju je bila izražena domneva, da turistovske nesreče odvračajo goste od planin, a posebno, da se boje prebivanja v Aljaževem domu, da bi ne zvedeli o kaki novi nesreči. O tem pa dvomimo, kajti kljub neugodnemu vremenu je bilo letos v Aljaževem domu prav toliko turistov, kakor lansko leto, dasi je zahteval Triglav že štiri žrtve. Na kogar so vse te nesreče slabo vplivale, naj se malo spomni na razvoj naše turistike, ki je v primeri z nemško še na zelo nizki stopnji. Temu pa hoče odpomoči mlajša generacija, ki želi napredka. Jasno je, da se z večjim številom turistov množe žalibog tudi nesreče. A koliko je nesreč, ki se nehote pripete v našem planinskem raju!
Jutro, 28. avgust 1924