Slovenske novice - Boštjan Fon: ... Ata Smrk, ali bomo kmalu v dolini?
Tri tedne pred novim izzivom sto žensk na Triglavu smo imeli z damami generalko
LJUBLJANA – Letos smo našim izžrebanim pohodnicam za poznopoletni naskok na Triglav, nanj kanimo stopiti natančno 12. septembra, ponudili možnost preizkusa pripravljenosti z lažjo pohodno turo, ki je šla v nedrje Karavank. Nismo silili na kakšen dvatisočak, čeprav jih je kar precej pri roki v pogorju, ki meji na Avstrijo, temveč smo se odločili za traso, ki je na moč tako po dolžini kot po premaganih višinskih metrih podobna kosu navkrebrnega sopihanja iz Vodnikovega doma do Triglavskega doma Planika na poti na Triglav.
Bilo nas je kar 56!
Zbrali smo se pred petkovim večerom na parkirišču ob jezu v Završnici in bili nemalo presenečeni nad odzivom! Ker je bilo vreme krmežljavo in ni ponujalo razglednega užitka, smo menili, da se nas bo nakapljalo vkup kakšen ducat najbolj zagrizenih. Pa smo se prešteli in dognali, da je skupna številka 56 pohodnikov!
Po videnem menimo, da nas letos čaka pohod v izjemno prijetni družbi žena, hčera, babic, sester, sestričen in kar je še ženske žlahte.
Poleg podpisanega kronista Novic, ki je narekoval tempo, sta med pohodnicami, ki so jih spremljali možje, kakšen otrok in celo dva vnuka, za varnost skrbela še podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Slavko Rožič ter zdravnik Jernej Arh iz postaje GRS Jesenice, pozneje pa je kot pomoč pri nočnem sestopu do planinske postojanke skočil Gorazd Bregant, še en jeseniški gorski reševalec, s svojo boljšo polovico Manco.
Proti najbolj priljubljeni postojanki
Krenilo se je po makadamski cesti proti Stolu, a smo jo po nekaj sto metrih urezali levo in se po prečkanju dveh potokov podali na pot z imenom Rudnica, po stari rudniški tovorni poti, ki gre proti Ajdni, in se potem zašpili proti Valvasorjevemu domu pod Stolom. Natančno tolikanj minut smo potrebovali do planinske postojanke, kot je zapisano v opisu poti. Enkrat, ko smo prečili cesto za Potoško planino, smo se za par minutk celo zaustavili, da smo počakali tiste, ki jim korak ni šel tolikanj v klanec kot tem, ki so šli na čelu kolone. Rosenje spod neba se je sprva le slutilo, a nam je zdravnik, iz nahrbtnika mu je molela spodobno zakrivljena marela, dejal, da jo bo zagotovo odprl, še preden bomo na cilju. Nejeverno smo zmajevali z bučami, a smo deset minut pred koncem nase vlekli dežne plašče pa še kakšen prej skrit dežnik se je odprl.
Da trening ne bi bil le pusto korakanje gor pod gore in potem nazaj, je v planinskem domu, ki je v samem vrhu letošnjega izbora za najbolj priljubljeno gorsko postojanko Slovenije, potekalo strokovno predavanje o poškodbah v gorah in njihovi oskrbi. Da dr. Arh pozna, kljub mladosti in na čase navihanemu nasmešku, prav vse podrobnosti zoprnih naključij, ki se pripetijo v gorskem svetu, je dokazovalo zbrano poslušanje ob predstavitvi na velikem zaslonu v jedilnici. Tam smo poleg kuharskih umetnij iz loncev oskrbnika planinskega doma Aleša Štefeta dobili v ponudbo še mlekarske presežke našega pokrovitelja Mlekarne Celeia.
Kolikor gor, toliko dol
Trda tema se je storila, ko smo se pripravili za spust v dolino, še prej je oskrbnik Štefe pobaral navzoče, od kod vse so prišli. In ko je izvedel, da sta dve udeleženki, Karmen Grdadolnik iz Lovrenca na Pohorju in Jelka Onuk iz Šentjanža pri Dravogradu, prevozili več kot dvesto kilometrov zato, da sta prišli na naš gorski trening, jima je prijazno izročil darili, ki bosta zagotovo v nahrbtniku tudi na septembrskem pohodu.
Držali smo se zlatega pravila: kolikor časa se hodi gor, tolikanj se ga porabi tudi za dol. Kljub spolzki pot se ni pripetila nobena omembe vredna udarnina zadnje plati pa tudi nerganja ni bilo slišati. Le enkrat se je iz kolone lučk izvilo vprašanje, namenjeno vodji pohoda: »Ata Smrk, ali bomo kmalu v dolini?« Smo prepričani, da navihanke ni motilo nepoznavanje poti, temveč je bila naveličana smrkanja pred seboj. Z elegantnim hribovskim izpihom tja v praprot se je posmrkavanje prekinilo.
Po videnem menimo, da nas letos čaka pohod v izjemno prijetni družbi žena, hčera, babic, sester, sestričen in kar je še ženske žlahte, ki se na gorsko turo odgovorno pripravljajo. Naše vsakoletno trmarjenje po najvišjih možnih standardih organiziranega pohodništva otipljivo kaže sadove. Veseli nas odgovornost pri telesni pripravi, ki jo deklice sprejemajo. Hkrati smo se prepričali, da tak pohodni trening, kot smo ga letos ušpičili z obilico dobre volje, pomaga pri odganjanju dvomov in strahu pred goro.
Boštjan Fon