Seniorji.info - Ivan Kos: Vandrovček iz DU Zagorje ob Savi sem si šel s sinom od blizu ogledat enega najprepoznavnejših vrhov Alp – Matterhorn (4478 m).
Gora leži v Peninskih Alpah na meji med Švico in Italijo. Zanjo je značilna piramidasta oblika in je ena izmed najtežje dostopnih gora v Alpah. Matterhorn je zaščitni znak Švice, ki v svojo bližino privabi na tisoče turistov vsako leto.
V torek, 12. avgusta 2014, sem se ob 21. uri z vlakom odpeljal iz Ljubljane in po 16-ih urah prispel v Zermatt. Zermatt je pravo turistično mesto, polno hotelov in restavracij. Tja prihajajo turisti in gorniki iz celega sveta. Za ljubitelje gora in narave je Zermatt z okolico pravi raj. Na železniški postaji sem si nabavil vozno karto, ki je veljala štiri dni za vse prevoze z gorskimi vlaki, vzpenjačami, gondolskimi žičnicami in mestnimi avtobusi.
Vse objave z več slikovnega gradiva >> Seniorji.info
Najprej sem se oglasil v hotelu Kronig, kjer sem imel rezervirano prenočišče z zajtrkom za tri dni. Iz Zermatta vozijo gondolske žičnice in gorski vlaki na več strani. Že v sredo sem se zapeljal z najbolj znano železnico na Gornergrat (3089 m).
Prav na vrhu je razgledna ploščad, s katere imaš lep razgled na vse strani. Lep pogled sem imel na markantni Matterhorn, Mali Matterhorn, Monte Roso, ledenike, jezerca in drugo. Tu je tudi ogromna zgradba v kateri je observatorij, restavracija, trgovinice in hotel. V bližini je kapela in majhno jezerce Riffelsee. Čisto od blizu sem opazoval kozoroge.
V četrtek dopoldan sem se zapeljal z žičnico na Mali Matterhorn/Klein Matterhorn (3883 m). Najprej z gondolo za 6 oseb, ki ima vmes tri postanke. Pri drugem postanku Črno jezero /Schwarzsee (2583 m), izstopijo gorniki, ki gredo osvajat Matterhorn (4478 m). Zadnji del pa sem se peljal z veliko gondolo za 30-40 ljudi. Ta je najvišja žičnica v Evropi. Mali Matterhorn Švicarji tržijo kot »Matterhorn glacier paradise« (ledeniški paradiž).
Od tam sem šel peš skozi tunel na drugo stran gore, kjer je restavracija in čudovito smučišče, ki obratuje skozi celo leto.Od restavracije vodijo na vrh do razgledne ploščadi stopnice, ki pa so bile zasnežene. Iz tunela je tudi dostop do dvigala, ki te pripelje na vrh, a žal ni delovalo. Za zabavo sem se spustil z napihljivim obročem po za to namenjeni progi poleg smučišča.
Nato sem se z dvigalom spustil približno 15 metrov pod ledenik, kjer so izdelani tuneli na vse strani, in kjer so razstavljene ledene skulpture.
Vrnil sem se v Zermatt, kjer sem imel ob 13. uri rezerviran polet s helikopterjem okrog vrha Matterhorna in nad vrhovi štiritisočakov.
Ko smo dosegli višino 4000 m smo za trenutek pristali na snegu. Občutka, ko se voziš nad številnimi štiritisočaki se ne da opisati. Matterhorn smo obkrožili tik pod vrhom. V kabini smo bili štirje potniki. Leteli smo tudi nad Malim Matterhornom, kjer se lepo vidi na eni strani žičnico, na nasprotni strani vrha pa restavracijo in smučišče. Na vrhu razgledne ploščadi pa se vidi križ in anteno. Leteli smo tudi nad Gornergratom. Lep pogled je bil tudi na vrh Sunnegga (2288 m) in na jezero Leisee.
Po poletu s helikopterjem sem šel iz centra mesta najprej po približno sto metrov dolgem tunelu do vzpenjače, ki pelje po tunelu strmo navzgor do gondolske postaje Sunnegga in restavracije. Gor se vozijo turisti na sprehode okoli jezera Leisee opazovat gorsko cvetje in svizce, ki jih je na tem predelu veliko.
V petek, 15. avgusta 2014, sem se zopet peljal z vzpenjačo do gondolske postaje Sunnegga. Od tam sem šel po stezi navzdol do jezera Leisee, kjer imajo urejeno plažo in majhen splav s katerim se otroci s pomočjo vrvi prevažajo preko jezera. Sprehodil sem se okrog jezera, napravil nekaj posnetkov, nato pa se z vzpenjačo vrnil nazaj do gondolske postaje.
Nadaljeval sem z vožnjo - najprej z malo gondolo, naprej pa z veliko gondolo do restavracije na Unterrothornu (3103 m). Tam sem začel s pohodom. Pot najprej vodi približno 150 višinskih metrov navzdol do prevala, nato pa se zmerno vzpenja v ključih proti vrhu. Na Unterrothornu in na spodnjem delu Oberrothorna je veliko gorskega cvetja.
Pot je dobro označena, lepa in varna. Samo na enem delu je zavarovana z vrvjo. To je najvišja pohodna pot v Evropi, za katero ne rabiš vodnika. Samo v zgornjem delu je kamnita. Gora je rdeče barve. Ko sem šel proti vrhu, je nekaj časa rahlo snežilo.
Po uri in pol hoje sem prišel na Oberrothorn (3414 m). Na vrhu je razgledna točka z rdečim očesom. V lepem vremenu se z njega vidi do 38 štiritisočakov.
Po isti poti sem se vrnil do Unterrothorna in med potjo poslikal gorsko cvetje. Pri restavraciji Rothorn je bila kratka snežna ploha.
Vrnil sem se v Zermatt, kjer sem si ogledal Hinterdorf – stari del mesta, kjer so hiše – brunarice iz 15. do 19. stoletja. Šel sem tudi v muzej Matterhorn, kjer še hranijo vrv, s katero so se povzpeli prvi alpinisti na Matterhorn. Po ulicah Zermatta vozijo električni avtobusi in taksiji. Turiste pa vozijo tudi s kočijami.
V soboto sem se odločil, da se peljem z gondolsko žičnico še enkrat na Mali Matterhorn. Tokrat je dvigalo na vrhu delovalo in pripeljal sem se na vrh gore. Od tam je bilo le še nekaj stopnic in že sem stal na terasi na vrhu Malega Matterhorna (3883 m).
Od tam segajo pogledi na najvišje vrhove Švice, Italije in Francije. To je najvišja razgledna ploščad v Evropi. Vrhove lahko opazuješ tudi z velikim daljnogledom, montiranim na terasi. Vrhovi so bili obsijani s soncem in močno zasneženi. Bila je zimska temperatura, -10°C. Na smučišču je bilo veliko smučarjev.
Vrnil sem se v Zermatt do hotela in se z avtobusom odpeljal na železniško postajo. Ob 14.uri sem zapustil mesto.
V teh dneh sem doživel in videl veliko lepega in spoznal precejšen del okolice Matterhorna.
Ivan Kos