Planinski vestnik - Žarko Rovšček: Nekaterim se dogaja bolj pogosto

»NEKATERIM SE DOGAJA BOLJ POGOSTO«

Žarko Rovšček: Pogovor s Petrom Podgornikom

Zbiranje malih miselnih oprimkov kot priprava na pogovor z nekom, ki mi ni čisto neznan, vedno pomaga, da beseda steče hitreje. Primorski alpinist Peter Podgornik je gotovo ena takih oseb, bolje rečeno osebnosti, na katerih podobo me veže več drobnih dogodkov. Ti gradijo predstavo o njem, ki je tokrat v središču moje (naše) pozornosti.

»Živijo legenda,« ga je pred kratkim, na priložnostnem srečanju po alpinističnem predavanju v tolminski knjižnici, ogovoril eden izmed starejših posoških alpinistov. Peter ni trznil, le preprosto rahel nasmešek je spreletel njegov obraz. Kdo ve, kaj se mu je utrnilo ob tem? Je morda na hitro previl velikanski filmski kolut svojih pisanih gorniških dogodivščin, miselno preletel svoje dosežke in si globoko v notranjosti skušal odgovoriti, od kod šegava prijateljeva oznaka? - (Da je preživel veliko pomembnih dejanj ali dogajanj v našem alpinizmu in jo odnesel z relativno celo kožo, je res; za marsikaterega mlajšega alpinista torej legenda) - In potem so njune živahne, plezalsko robate kretnje z rokami že nakazovale, da sta sredi številnih, gotovo tudi vzajemnih podvigov. Glasna množica ju ni motila. »Odpeljala« sta se nekam na svoje, kdo ve v katero izmed svetišč vpijoče tišine.

Preprost značaj, zanesljivost in odgovornost so gotovo razlog, da se marsikdo rad s Petrom naveže na vrv. Priprave na najin pogovor za bralce Planinskega vestnika je že naslednji dan po srečanju v Kanalu, na odprtju fotografske razstave zakoncev Štremfelj, zmotila nepredvidena nezgoda. Peter jo je na kratko pospremil s svojim sporočilom: »Sem na Jesenicah, sem zlomil nogo na Kaninu. /…/ Sedaj me čaka zahtevna operacija.« Ko sem mu sporočil najboljše želje in dodal, da delo lahko počaka, se je le nekaj ur kasneje javil: »Vse bomo poštimali. Imam spiralni zlom goleni, so me že operirali.« Kdaj in kako so ga uspavali, če se že tako hitro prebuja v miselni tok vsakdanjih obveznosti, sem se spraševal. Tisti »bomo poštimali« je seveda veljal najinemu intervjuju in obljubi, da bo svetoval pri postavitvi alpinističnega dela razstave planinskih društev Posočja v Mojstrani.
Naj vam najina tokratna pogovorna naveza razkrije še kakšen zanimiv drobec o njem.

Začniva z alpinističnim vodnikom Mangart. Kakšni nagibi so te vodili k zasnovi tega, zares lepo oblikovanega in izčrpnega vodnika?
Zgodovina vodnika Mangart sega v začetek osemdesetih let minulega stoletja. V tistem času se je v stenah nad Mangartskimi (Belopeškimi) jezeri nabralo veliko novih smeri, avtorji le-teh so bili plezalci iz Avstrije, Italije in Slovenije. Odločitev za nov vodnik je padla na prvem spominskem taboru, ki sem ga leta 1982 organiziral v stenah nad jezeri, v spomin na brata Pavla in prijateljico Tamaro Likar. Junija, tistega leta sta umrla pod robom stene Malega Koritniškega Mangarta v močnem vremenskem preobratu, ki ju je ujel sredi stene. Edini takrat nam dosegljiv in še za današnji čas zgledno napravljen Buscainijev plezalni vodnik, je premogel le po nekaj smeri v vsaki steni. Peščica plezalcev je staknila skupaj moči in tako je že poleti leta 1983 zagledal luč sveta prvi, skromno napravljen plezalni vodniček v katerem smo zbrali do takrat znane smeri v stenah Vevnice in Mangarta. Ker je v letih, ki so sledila, število novih smeri strmo naraslo, je bil leta 1996 napravljen nov, preglednejši vodnik, ki je zajemal že večino sten v loku gora nad jezeri. Zadnji, tretji vodnik je prišel v roke plezalcev leta 2008; napravljen je na osnovi prejšnjih, s to razliko, da so v njem poleg skic in shem fotografije sten z vrisanimi smermi in je dvojezičen. Pri izdelavi omenjenih vodnikov je pomagalo veliko plezalcev z obeh strani meje; posebno so prišle prav izkušnje Tineta Miheliča, ki je prva dva uredil. Nepogrešljiv je bil arhiv plezalnih vzponov Franceta Savenca, skice Igorja Mezgeca, kasneje Ennia Antonella … Gotovo pa je bil glavni krivec za potrebo po tolikih vodnikih neumorni prijatelj Filip Bence - Ta črn, s katerim smo velikokrat skupaj, on pa večkrat sam, plezali številne nove smeri v stenah nad jezeri.

Zadnje čase veliko svojega prostega časa namenjaš predstavitvi primorskih sten na spletnih straneh. Kakšna je razsežnost tega tvojega podviga?
Širina tega vedno odprtega delovišča je neizmerna; najprej je bilo potrebno veliko energije, da sem se projekta Primorske stene poleg redne službe in številnih drugih aktivnosti sploh lotil. Po izidu plezalnega vodnika Mangart, ki sem ga pripravil s pomočjo računalniške tehnike in ga na zgoščenki oddal založniku v končno obdelavo, sem spoznal nove možnosti, ki mi jih sodobna tehnologija in internet omogočata. Velika luknja, ki je takrat zevala v plezalni vodniški literaturi, me je prepričala, da je potrebno nekaj napraviti, da se plezalni vzponi in podatki o njih ne izgubijo, pozabijo. S tem bi bil pozabljen del naše gorniške plezalne zgodovine, mladi rod plezalcev, ki mu tovrstna vodniška literatura zadnjih desetletji minulega stoletja večinoma ni več dosegljiva bi bil prikrajšan za številne informacije. Le-te so, če so pravilno podane, tudi trenutna slika stanja smeri v stenah in istočasno podatek, iz katerega lahko črpaš ideje za nove smeri in ponovitve že obstoječih. Dejansko se je tega lahko lotil posameznik ali generacija plezalcev, ki dobro pozna plezalno dogajanje zadnjih desetletji in bogastvo, ki so nam ga v stenah in v pisani obliki zapustile starejše generacije plezalcev.

Kateri so, poleg tvojih osebnih doživetij v stenah in poznavanja te snovi, glavni viri?
Sedaj, po več kot petih letih neprestanega urejanja spletišča, ki sloni na več kot petintridesetih letih načrtnega zbiranja podatkov, lahko rečem, da je bilo kljub obstoječi vodniški literaturi, arhivom v alpinističnih novicah, razgledih in drugod veliko plezalnih vzponov neznanih oziroma napačno predstavljenih. Šele natančno urejanje po stenah in stalno komuniciranje s plezalci vseh generacij, ki so istočasno glavni viri dotoka informacij, je pokazalo, kako globoka je ta vreča plezalnih vzponov. Informacije o novih smereh prihajajo redno; nekatere direktno na moj naslov, druge je potrebno iskati po spletiščih, kjer se le-te pojavljajo. Veliko je iskanja po starih publikacijah doma in čez mejo. Pogosto me presenetijo že močno osiveli plezalci, ki mi sporočajo o nam neznanih smereh, plezalnih taborih in sploh o časih, ki so ravno tako kot danes igrali pomembno vlogo pri tem zanimivem mozaiku gorniške zgodovine. Poseben problem so fotografije sten, kamor se smeri vrišejo; kar zmorem, poslikam sam, velikokrat pa mi s posnetki pomagajo plezalci in drugi obiskovalci gora, katerim se za pomoč prisrčno zahvaljujem. Največje zadoščenje pa je čutiti pri mladi generaciji plezalcev, ki končno lahko vidi, kje so določene smeri in kje je še prostor za nove. Vse to jim je ponujeno zastonj, na dostopne načine, ki jih danes ponujajo sodobni mediji. Meni osebno je sedanja uporaba spletišča potrdila pravilnost glede začetne odločitve, kako naj to napravim. Ko izvem za pozabljeno, spregledano ali novo smer, jo enostavno uredim in vnesem v bazo podatkov.

Ali meniš, da bi tako obsežno delo lahko izšlo tudi v knjižni obliki? Morda načrtuješ tudi to?
Glede knjižne oblike sem imel že ponudbe in posledično probleme z zagovarjanjem stališča, zakaj počnem to na tak način. Če bi to počel v klasični papirnati obliki, bi moral vsako leto napraviti novo knjigo, kar pomeni za uporabnika denar, ki je za mlade v dobi tako uspešnega gospodarstva, kot ga imamo pri nas, vsak dan večji problem. Pameten telefon, tablico ali računalnik premore večina, tam pa je vse to dostopno. Po neuradnih informacijah se po zgledu mojega spletišča pripravlja podobno v Furlaniji za Karnijske in Zahodne Julijske Alpe.

Spadaš med tiste, ki imajo lepo urejeno foto-dokumentacijo o svojih, pa tudi drugih alpinističnih dosežkih. Te morda k temu sili delo o katerem sva pravkar govorila, ali gre preprosto za navado?
Skozi vsa leta gorniške aktivnosti sem poskušal dogodke in prizore fotografsko, nekatere tudi filmsko, dokumentirati. Prisotnost pri številnih plezanjih z različnimi soplezalci so ta moj arhiv neprestano dopolnjevala. Starejši kot si, dragocenejši so ti posnetki, tako kot so dragocena številna prijateljstva, ki sem jih uspel navezati in ohraniti v tem času.

V tvojem dolgem plezalskem stažu se gotovo tehnični opisi smeri prepletajo tudi z osebnimi vtisi, v čisto določenih razmerah, verjetno tudi s pridihom romantike. Ali te kdaj zamika tudi literarni izziv?
Med prebiranjem opisov smeri plezalcev vseh generacij, se pogosto zamislim, kako smo ljudje različni - bolj ali manj pismeni, kreativni. Osebna doživetja sem večkrat dodal opisom svojih smeri in še drugim, kadar sem od njihovih avtorjev izvedel zanje.
Trenutno sem tako globoko v projektu urejanja za spletišče Primorske stene, da najdem čas le za kakšen krajši članek. To, da bi se lotil pisanja kakšne knjige, mi omenja veliko ljudi. Sam pa ostajam na bregu plezalcev in reševalcev, ki jim s trenutnim delom lahko največ pomagam.

Gotovo ti ciljev ne zmanjka, saj je gorá več kot za eno življenje. Kam pa najraje zahajaš?
Odvisno od trenutnih fizičnih in zdravstvenih sposobnosti. Najljubše so mi gore, kjer ni množic in kjer lahko še vedno najdem kaj za dušo in telo, po možnosti kakšno novo smer …

Bil si na 14 večjih ali manjših odpravah izven Evrope. Kar nekaj tvojih tovarišev, vključno z bratom Pavletom, žal ni več med nami. Gotovo je potrebno v določenih trenutkih te, boleče spomine, potlačiti v podzavest in zbrati misli v trenutni cilj?
Gotovo je vsak odhod najdražjih boleč in v človeku pusti neko zarezo, ki se pri ljudeh različno usede. Mene je odhod brata dvojčka in številnih soplezalcev, s katerimi sem doživel nepozabne trenutke in prijateljstva, gotovo dobro pretresel. Veliko sem razmišljal, analiziral ob vseh teh izgubah in na koncu ostal na istem bregu, kjer smo bili nekoč skupaj. Ko lahko, se navežem na vrv z najbližjimi in plezam istočasno tudi s tistimi, ki me nezavedno spremljajo skozi življenje.

Ali bi katero izmed tvojih odprav po težavnostih še posebej izpostavil?
Udeležba na odpravi Lotse je bila za naju z bratom prva velika in bogata izvenevropska izkušnja. Jaz sem sredi stene nesrečno omrznil, brat je z različnimi soplezalci uspel priplezati visoko pod vrh, ki je žal kljub dvomesečnem plezanju in vztrajanju v pogosto nemogočih razmerah ostal takrat nedosegljiv.
Slabo leto pozneje smo primorski alpinisti združili moči; za nami je ostala Aconcagua, najvišja gora Amerike, na katero smo priplezali po treh različnih smereh. Nova smer v alpskem stilu po južnem stebru na južni vrh Aconcague naju je z bratom spremljala od zamisli do uresničitve cela štiri leta.
Tako kot je bila koristna za bodoče odprave izkušnja na izvidniški odpravi na obeh straneh masiva Kangčenzenge, je bila boleča izguba člana odprave, ko smo uspeli prvi s severa priti na Jalung Kang - zahodni vrh Kangčenzenge.
Čudovita in posebne vrste doživetja sta bili dve mednarodni odpravi na Grenlandijo; plezanje novih smeri na še deviške vrhove in prijateljstvo z Eskimi in tujimi plezalci me je obogatilo na nek poseben način.
Plezanje zahtevnih smeri v granitnih stenah Kalifornije je bilo odlična priprava na skorajšnje plezanje v Patagoniji.
Nova smer v vzhodni steni Cerro Torreja je poleg plezalnega znanja, dobro utečene ekipe plezalcev, zahtevala še veliko več - vztrajati in preživeti v Patagoniji, kjer je vremenska napoved negotova kot ruska ruleta. V patagonske gore sem se vrnil še nekajkrat; kljub dobri volji in vztrajnosti nam niso bile vedno naklonjene. Od teh poti mi veliko pomeni samoten zimski vzpon po novi smeri v steni Cerro Adele, na vrhu katere me je zajelo snežno neurje, med katerim sem se po drugi smeri vračal v dolino. Navzdol so me preganjali plazovi novozapadlega snega, vse do razbitega ledenika, po katerem sem ponoči iskal prehode do baznega tabora ob jezeru Torre. Ponovno snidenje po tednu dni z gaučem Gero, v takrat šele nastajajočem naselju Chalten, je bilo za oba veselo.
Zadnje dvomesečno plezalno potepanje po stenah Kanade in Severne Amerike skupaj z ženo Slavico in še dvema članoma alpinističnega odseka je bilo nekaj posebnega. Ko nismo plezali, smo potovali, za nami je ostalo velik lepih, dolgih skalnih smeri.

Na Kilimandžaro si se po poškodbi pred leti podal kar z berglami. Ali si v dokaj nenavadni in naporni poti iskal zadoščenje po daljšem prisilnem mirovanju ali se morda želel preizkusiti za svoje bodoče cilje?

Vzpon na Kilimandžaro sem res opravil s pomočjo bergel, noga je bila še polna železja. Bilo je pol leta po zelo zahtevni operaciji goleni. Nesreča se mi je zgodila v času moje največje aktivnosti in vzpon na najvišji vrh Afrike je bil zares tura za dušo, na katero sem se dobro pripravil v naših gorah. Bergle sem spodaj predelal, da so prijele v ledu in držale v globokem snegu, v Tanzaniji sem v takratni tovarni Vozil napravil še dereze in sem šel. Hotel sem sam, kar mi ni popolnoma uspelo, saj sem moral plačati vodnika nosača, ki sem mu potem tudi nosil hrano. Zaradi štirih nog sem vzpon tudi opravil pol hitreje kot tisti ta pravi gorniki z vodniki. Kmalu zatem sem planiral vzpon na enak način tudi na eno visoko goro v Himalaji. Od uresničitve načrta me je odvrnila ponudba za redno službo, ki sem jo zaradi nezavidljivega finančnega položaja žal moral sprejeti.

Verjetno tega dosežka ob trenutni poškodbi ne boš ponavljal na podoben način, nenazadnje si bil takrat veliko mlajši?
Zares sem bil veliko mlajši; ma kdo pravi, da sem z leti prišel k pameti, kot so nekateri pričakovali. Kmalu zatem, ko sem prešel v Abrahamov klub, sem resno poškodoval koleno, kar me je prisililo v triletno gorniško abstinenco. Tačas so mi slučajno odkrili še napako na srčni zaklopki in tako sem pred mesecem, v končni fazi pregledov pred operacijo zaklopke, na turnem smuku pridelal še spiralni zlom leve goleni. Zato bom težko popravil 25 let star rekord na Krn z berglami, na katerega me dobri stari kolegi že nagovarjajo. O višjih ciljih pa bom raje previdno tiho.
Končal bom z mislijo, ki mi zadnja leta večkrat roji po glavi: nekaterim se dogaja, meni žal bolj pogosto.

Pa uspešno okrevanje, dragi Peter!