Polet.si., Poletov potep - Diana Zajec: Kljub najstniški odločitvi, ko me je na poti na tega najvišjega karavanškega očaka ...
... pral dež in me neusmiljeno tolkla toča, da tega podviga nikoli, ampak res nikoli več ne bom ponovila, se je zgodilo nasprotno: minuli konec tedna sem znova osvojila tega 2236-metraša, v res dobri družbi, in pri tem neizmerno uživala. V sobotnem jutru se je kaj hitro potrdila pravilnost predvidevanj, da ne bomo edini, ki bodo v tem z močo prežetem poletju z veseljem izkoristili stabilno, s soncem ozaljšano vreme in poskrbeli, da tako redkost ovenčajo z nečim posebnim, z dogajanjem, ki še dolgo odmeva v počutju in daje zagon za nove tovrstne zamisli in njihovo izvedbo.
Ne le parkirišče pri Valvasorjevem domu, tudi vsak kotiček ob makadamski, po zadnji deževni ujmi ravnokar sanirani cesti – ta je bila nekaj časa celo zaprta –, ki vodi proti temu dnevno obleganemu azilu aktivnih, ki prisegajo na umiritev v naravi, je bil zapolnjen s kovinskimi konjički. A kjer je volja, se najde tudi prostor. In kmalu nas je pot vodila mimo Žirovniške planine dogodivščinam naproti, proti nebu pnečim se strminam. Kontrast, s katerim je obarvano letošnje poletje, je prijal. V jutru še sramežljivo božajoči žarki so milili zgodnji hlad, ki je klical po dolgih rokavih, a ti so bili odveč v potu truda, v katerem smo, v družbi mnogih, marljivo grizli kolena in si, hvaležni prečudovitemu razgledu proti Bledu in Julijcem, oddihovali med občudovanjem prebujajoče se Gorenjske, naprej proti Golici in Ljubljani, čemur je pozneje, na vrhu, sledil še pogled na dobršen del Avstrije. In, med drugim, poklepetali s skrbnikom markacij, ki je spranim oznakam, namenjenim varnosti planincev, vračal barvo in življenje.
Vse prej kot zanemarljiva odgovornost, še zlasti, če človek pomisli, kako neskrbno in nepregledno so ponekod po Sloveniji urejene markacije. Po karavanškem gorovju pa je označenost (zeleno luč za tovrstno početje danes dobi nekdo, ki uspešno opravi petletno pripravništvo, včasih je bilo to urejeno precej bolj po domače) dobra – z izjemo drugega dela krožne poti, ki smo jo na stolovskem popotovanju ubrali po nasvetu izkušene planinke. Z vrha Stola smo se namreč po poti, ki vodi čez kamniti plaz, spustili proti sedlu, ki ločuje Stol od Malega Stola, in se mimo Potoškega Stola (2014 metrov) namenili v smeri, ki vodi proti Vajnežu, ga obšli in se usmerili proti Potoški planini. Po prečudovitem terenu, kjer smo s pogledi lovili prepadne utrinke na avstrijski strani, se pozdravili s piloti jadralnih letal, ki so križarila nad nami, mimogrede malce prestopili državno mejo, ki je ni več, smo nanizali obilico nepozabnih vtisov, za katere bi bili pri vrnitvi v dolino po isti poti prikrajšani.
A pri iskanju prave izmed prepletajočih se kozjih poti proti omenjeni planini smo pogrešali smerokaz, ki bi potrdil neupravičenost porajajočih se dvomov, da smo resnično ubrali pravo pot. Tik pri odcepu na pravo pot sta nadvse pripravno počivala dva planinca ter z navdušenjem potrdila pravilnost koordinat, ki smo jih iskali. Sledil je spust, resnično vreden ovinka, ki smo ga napravili v želji, da bi se poleg Stolovih vršacev naužili še lepot z rastlinjem nekoliko bolj barvito poraslega gorskega sveta.
A vrnimo se na Stol. Pot po vse bolj prepišnem pobočju, po katerem smo se vzpenjali proti vrhu Malega Stola, nam je nadvse razveseljujoče in, seveda, pričakovano prekrižala Prešernova koča, kjer smo imeli manjšo predstavo – na račun krsta planinke Eve, ki je bila prvič na dvatisočaku, in njenega takojšnjega povračilnega udarca Nejcu, ki je tako visoko resda že bil, na Stolu pa prej še ni stal. Med tradicionalnim, a le še redko videnim tovrstnim krščevanjem (v tem primeru na polenih, ki so jih planinci prinesli do koče ne le za mrzle zimske, ampak tudi za vse prej kot tople poletne večere in noči) pa se je, nekako pritlehno, z vseh okoliških pogorij proti nam začela plaziti megla. Značilno stolovsko. A pomanjkanje razgleda nam ni ubranilo povzpetja na čisto pravi Stol, kjer smo v čakanju na veličastni razgled imeli še eno predstavo; to so nam uprizorile kavke. In nenadoma je prišla nagrada: vseobsegajoči pogled na avstrijsko in slovensko pogorje, na prepadne stene, med katere je, vzhičen nad pogledom, zaplaval odpihnjeni klobuk, dotik pogleda z nebom, prekritim z najrazličnejšimi oblačno-megličastimi podobami. Trenutek za tišino. In za poklon življenju.
Nepozaben je bil, ta krožni pohod po slovenskem gorovju, a dan se z njim še ni končal. Nekako nas je potegnilo še na drug konec Gorenjske. V Bohinj, na kresovanje, obogateno s kopico vhunskih dogodkov – z izjemno uprizoritvijo Misije nemogoče vrhunskih akrobatov in plezalcev Filipa in Blaža na plezalni steni, ki se pne nad prizoriščem Pod skalco, in s koncertom gverilskih Rock Partyzanov. Kdo bi si mislil, da bo človek z oteklimi in otiščanimi stopali, z obolelimi mišicami in vseprežemajočo utrujenostjo na to lahko pozabil ob dobrih starih komadih, že po nekaj plesnih korakih? Da je nemogoče mogoče, se je potrdilo tudi z edinstvenim ognjemetom, tako čudovitim, da mu med doslej videnimi ni bilo mogoče najti enakovredne primerjave. Pravšnji epilog za čudovit dan.
Diana Zajec