Kamniški občan (12/2014) - Bojana Klemenc: Pogovor z Matjažem Šerkezijem, strokovnim sodelavcem PZS in predsednikom Komisije za informiranje in analitiko pri GRZS

Gorski svet je svet za Bogove in Izbrance, pravi Matjaž Šerkezi. Ko spoznaš in okusiš lepote gora, se vedno znova vračaš. Matjaž slovi po dobrem poznavanju visokogorja, tako doma kot v tujini. Spomladi se je podal na Elbrus, najvišji vrh Evrope.

Člana Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik Aleš Holc in Peter Mežnar sta bila del mednarodne alpinistične odprave Shaksgam 2014. Skupina devetih članov iz Ukrajine, Nemčije, ZDA, Škotske in Slovenije se je 14. junija podala na vrhove Durbin Kangrija na zahodnem delu Himalaje na Kitajskem, žal pa se je zgodba za kamniška alpinista končala tragično. Iskalna akcija je vsak dan znova budila upanje na vzpodbudno novico, čakajoč na čudež, ki se ni zgodil. Fanta sta ostala v stenah, v svojem drugem domu, tam, kjer sta tako rada iskala pristen stik z naravo in samim seboj. Kamnik velja za alpsko mesto z vrhunskimi alpinisti, ki upravičeno uživajo svetovni ugled in spoštovanje v svetu gorništva in alpinizma, pa tudi Kamniško- Savinjske Alpe privabljajo vedno več obiskovalcev. O svetu za izbrance, kakor gorski svet imenuje naš sogovornik, smo se pogovarjali z Matjažem Šerkezijem, ki je že vrsto let nepogrešljiv član kamniškega planinskega društva, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, alpinistični inštruktor in inštruktor-gorski reševalec, izvrsten poznavalec in goreč ljubitelj gorskih vršacev, oče treh otrok.

Matjaž, bil si koordinator iskalno-reševalne akcije Aleša Holca in Petra Mežnarja. Kaj se je dogajalo in kako je potekala reševalna akcija?
Zadnje sporočilo, ki smo ga dobili od naših fantov, je bilo 5. julija. Bila sta na višini 5.600 m, sporočila sta, da sneži in čakata izboljšanje razmer za nadaljevanje poti. Povedala sta tudi, da se ne bosta več oglašala veliko, saj naj bi bila baterija satelitskega telefona že skoraj prazna. Alpinisti smo navajeni, da na take stvari ne odreagiramo, saj so nekaj vsakdanjega. Naslednje sporočilo je prišlo 14. julija, ko bi morala priti na dogovorjeno mesto, a ju ni bilo. Tudi takrat še nismo reagirali panično, saj zamuda dveh, treh dni še ni kritična in pri alpinistih ne tako neobičajna. Preko Ministrstva za zunanje zadeve in veleposlaništva smo sprožili naše dvome o dogajanju na gori, kar se je pozneje izkazalo za dobro reakcijo pravočasnega urgiranja. Vsi vemo, da je v nesreči vsaka minuta, ura pomembna. Na Kitajskem sistem reševanja še zdaleč ni tako dobro vzpostavljen kot pri nas v Sloveniji ali ostalih alpskih državah, zato vse poteka veliko počasneje, preko državnih aparatov in vojske. 15. julija smo vzpostavili stik z vodjem odprave in pričeli z iskalno-reševalno akcijo. Po prvih informacijah naj bi bila ujeta zaradi vode, saj naj zaradi visokega vodostaja ne bi mogla prečiti kanjona. To informacijo so žal prehitro povzeli mediji, nam pa se je že takoj zdela sumljiva, saj si alpinisti v skrbni pripravi odprav vedno naredimo neke zasilne izhode, t.i. stranska vrata. Prepričani smo, da reka ni bila ključnega pomena, bolj so nas skrbele otoplitve v tistih dneh in posledično plazovi. Domnevamo, da ju je nekje zasul plaz. Žal ju nismo našli. Področje reševalne akcije je bilo zelo veliko. Za primerjavo: v Kamniških Alpah včasih na področju 500x200 metrov iščemo ves teden, helikopter lahko prileti čisto blizu, dolina od izhodiščne točke do stene, kjer sta se nahajala naša fanta, pa je velika 10x10 km. Gre za ogromno področje, čeprav smo vedeli za vse točke, kjer naj bi fanta bila. Zavedamo se, da so Kitajci pri iskanju naredili zares ogromno delo. Hvaležni smo, da so sploh odobrili iskanje, saj so leta 2008 ruski odpravi na tem področju že takoj povedali, da naj ob morebitnih težavah ne računajo na pomoč. Nam je to uspelo, a žal ne s srečnim koncem. Hvaležni smo tudi vsem na Ministrstvu za zunanje zadeve RS in na veleposlaništvu v Pekingu, ki so se resnično zavzeli za vzpostavitev reševalne akcije. Po nekaj dneh iskanja smo pretehtali vse možnosti in akcijo s težkim srcem prekinili. Odločitev vsekakor ni bila lahka. Za tiste, ki niso povezani z alpinizmom, tudi nerazumljiva. Dobili smo ogromno klicev in elektronske pošte o vprašljivosti naše odločitve o prekinitvi iskanja. Zavedati se moramo, da fanta nista šla na rafting, temveč v gore, kjer so možni vsi scenariji. Tokrat se žal ni izšlo po naših željah in upih.

Kamniški alpinizem je v zadnjem desetletju tragično izgubil nekaj vidnejših članov. Kaj za PD Kamnik pomeni zadnja nesreča?
Vsako življenje je neprecenljivo. Nedvomno sta bila oba fanta velike persone, predvsem domačin Aleš, ki je bil v zadnjih letih gonilna sila kamniškega alpinizma, tudi načelnik alpinističnega odseka PD Kamnik. S svojim mišljenjem, z zdravim načinom življenja je znal pritegniti mlade ... Zagotovo je to velika izguba za Alpinistični odsek Kamnik, Planinsko društvo Kamnik, Gorsko reševalno službo Kamnik, da ne govorim o njunih družinah. Peter je bil viden član alpinizma v Komisiji za alpinizem PZS in zelo dober poznavalec vrhunskega alpinizma doma in v svetu. Seveda bomo še kako občutili, da ju fizično ni več z nami, čeprav se alpinisti zavedamo, da še vedno hodita z nami.

Hitro se ob takih situacijah pojavijo komentarji »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.« Marsikdo vas, alpiniste, ne razume. Kje alpinisti najdete motivacijo, željo za svoje vzpone?
Poskušam se izogibati branju komentarjev na spletnih straneh. Vedno so obstajali posamezniki, ki so bili dovolj sposobni ali nori, kot pravijo nekateri, da so spreminjali svet. Vedno pravim, da smo alpinisti moderni nomadi, Kolumbi sodobnega časa. Raziskujemo svet, skušamo pridobiti nove informacije, živimo z naravo. Morda so alpinisti res raziskovalci nekoristnega sveta, a so lahko ta spoznanja kasneje pomembna tudi za širšo družbo. Motivi alpinistov so različni. Tako sam kot moji prijatelji smo začeli hoditi v hribe že zelo zgodaj v otroštvu in to ti ostane. To je bila poslanica mojih staršev in to sedaj poskušam prenesti naprej svojim otrokom. Vse življenje se vrti okrog hribov. Morda na začetku skozi šport, neke vrste samodokazovanja, tekmovalnosti, danes pa je pomembno, da si v dobri družbi, sediš na gorskem grebenu in opazuješ čudovito naravo. Želja po raziskovanju novega ti vedno znova da zagon. Privlači te divjina, svet, ki ga je potrebno na novo odkriti ... Gore so v očeh staroselcev vedno imele pridih mističnosti, sam ga imenujem svet za Bogove in Izbrance. Včasih so se ljudje gora bali, le redki so zašli tja. Gore so bile vedno svet Morane, slovanske boginje smrti, nekaj prepovedanega. Tisti, ki pa jih je imel moč spoznati, je lahko okusil vse njihove lepote in zato se vedno znova vračamo tja.

Matjaž se je v svet gora, kamor so ga redno vodili starši, zaljubil že zgodaj v otroštvu. To poslanico z ženo Tinkaro prenašata na otroke Marušo, Medejo in Joža. Matjaž je prepričan, da lahko z vzgledom, vzpodbudo in zanimivimi zgodbami otrokom približaš gorski svet.

Ali imajo Kamniške Alpe tako veliko moč oz. vpliv na uspeh kamniškega alpinizma v svetovnem merilu?
V Kamniku ima alpinizem dolgoletno tradicijo. Izhajam s Koroške, v Kamnik sem se poročil, a lahko potegnem neke vzporednice. Ljudje iz hribovskega sveta, iz okolice Kamnika ali drugih alpskih področij, so izredno trdoživi, saj jih je okolje tako izoblikovalo. Ves čas so v borbi s kruto naravo, kar jih utrdi v močne osebnosti, na katere se lahko vedno zaneseš. Če se nekaj dogovoriš, to velja. Če pride do nesreče, so ti pripravljeni priskočiti na pomoč. Gore zahtevajo take ljudi. Danes prihaja generacija mladih, ki jim pravim frutek mladina. Če želimo preživeti v hribih, moramo imeti trši karakter, da se lahko spopademo z mrazom, snegom, dežjem, čeprav si utrujen in bi lahko kar umrl, moraš naprej. Tu vidim ključni recept, zakaj ima Kamnik toliko uspešnih alpinistov. Prisoten pa je še en pomemben dejavnik. V Kamniku je zelo dobra planinska druščina, močno planinsko društvo z alpinističnim odsekom in iz Kamnika izhajajo ključne osebnosti, ki skrbijo za vzgojo mladih alpinistov ter pripomorejo k zdravemu jedru planinskega gibanja, denimo Metod Humar, Bojan Polak, Tone Škarja, Marko Prezelj ... Recept za uspešne vrhunske kamniške alpiniste je dober učitelj in karakter posameznika.

Omenil si, da je generacija mladih karakterno »mehkejša«. Kako je z alpinističnim podmladkom v Kamniku? Je dovolj zanimanja za planinarjenje?
Zanimanja je dovolj, tako pri fantih kot puncah. Seveda jih skozi proces usposabljanja pripravimo na življenje v gorah, izluščimo pa tudi najboljše, ki lahko peljejo del društva naprej. Nivo je zelo visok, saj moraš imeti v gorah ob sebi le najboljše. Mladi hitro vidijo, ali jim naša pot ustreza ali ne. Veseli smo, da je v Kamniku še vedno toliko zanimanja, tudi pri Gorski reševalni službi imamo dovolj podmladka. Seveda pa se moramo tudi mi z izkušnjami ves čas truditi za podmladek.

Že večkrat si vodil izobraževalne tabore planinskih veščin v Nepalu, dobro poznaš visokogorja širom sveta. Ali lahko potegneš kakšno vzporednico z našimi Alpami in vršaci Himalaje?
Slovenski alpski svet je odličen poligon za trening. Alpe imajo visoke stene, apnenec, torej skalo, ki je dokaj dobro krušljiva, zato zahteva veliko mero previdnosti in usposobljenosti. Dostopi so dokaj dolgi, torej se moraš kar popotruditi, če želiš kam priti, kar je primerljivo s Himalajo. Tam same stene niso bistveno višje, le da je naš alpski svet tam višje, od 5.000-6.000 metrov naprej. Tudi zaradi tega imamo Slovenci v Himalaji odlične rezultate. Smo v vrhu v alpinističnem svetu, o čemer govorijo tudi številne nominacije za Zlati cepin, najvišje alpinistično priznanje, katerega sta že prejela Marko Prezelj in Tomaž Humar, Aleš Holc pa je bil pred dvema letoma zanj nominiran. Himalajo sem vedno enačil z našimi hribi. Tudi tam imajo nekakšne Velike planine, imenujejo se karke, kjer se pasejo krave in jaki ... Tudi karakter himalajskih ljudi je podoben karakterju pravih hribovskih ljudi pri nas.

Nesreče v gorah se žal dogajajo. Tudi v naših Alpah dokaj pogosto. Poznan si tako kot strokovnjak na področju varnosti v gorah kot gorski reševalec. Kaj lahko glede varnosti v gorah svetuješ našim bralcem?
Priznam, da se včasih težko zadržim, da ohranim mirno kri, ko vidim, kaj nekateri počnejo v »hribih«. Danes me je bistveno bolj strah kot pred petnajstimi leti, saj imam več izkušenj in se zavedam, kaj vse se lahko zgodi. V naših gorah srečaš pester izbor ljudi. Od usposobljenih planincev do takih, za katere ne veš, kako so sploh zašli v hrib, z neprimerno obutvijo, oblačili, nekateri se tudi ne znajo obnašati ... Vsem bralcem, ki nimajo izkušenj z gorami, svetujem, da se včlanijo v PD Kamnik, kjer se lahko na organiziranih pohodih priključijo vodniku PZS, saj se bodo tako varneje gibali po gorskem svetu, pa še veliko bodo izvedeli. Tisti, ki odhaja v gore sam, mora dobro preceniti, kakšen vzpon je glede na telesne sposobnosti, vremenske razmere in podobno najbolj primeren zanj. Prepogosto se zgodi, da precenimo svoje sposobnosti. Tudi sam vedno načrtujem pot, pokličem v planinsko kočo, rezerviram prostor, se pozanimam o vremenu in podobno. Letos je potrebna posebna previdnost, saj je po februarskem žledu še vedno marsikatera pot zaprta ali nevarna. Veliko ljudi se, zlasti v poletnem času, na planinske ture odpravlja neprimerno oblečenih. Največ podhladitev planincev imamo ravno v juliju in avgustu, saj pohodniki ne predvidevajo naglih vremenskih sprememb. V vsak nahrbtnik sodi obvezna planinska oprema: prva pomoč, čelna svetilka, dodatna hrana, zaščitna krema in očala, kapa, rokavice in zaščitna oblačila. S seboj imamo mobilni telefon v neprodušni vreči, ki je ugasnjen, predvsem zaradi varčevanja z baterijo. V primeru nesreče vedno takoj kličemo telefonsko številko 112. Pomembno je tudi, da se redno vpisujemo v planinske knjige, da za našo pot komu povemo ali v avtu na armaturni plošči pustimo opis ture. Letos imamo v gorah, žal, že šestnajst mrtvih, zato je res potrebna pazljivost, predvsem zaradi dolgotrajno ležečega snega. Planinska pot poteka čez snežišča, ljudje nimajo prave obutve, ne uporabljajo cepina in derez in lahko hitro pride do zdrsa. Včasih so ljudje preveč trmasti, tudi lahkomiselni. Planincem pogosto pravimo, da bo gora počakala.

V Kamniku je zares dobra Gorska reševalna postaja. Kakšni občutki te prevevajo, ko dobiš klic za intervencijo, pa razmere niso najboljše, ko lahko celo tvegaš lastno življenje?
Vsak gorski reševalec in njegova družina s tem živi in ve, v kaj se podaja in kaj se lahko zgodi. Vpoklici v intervencije so lahko kadarkoli, sredi dneva, pogosto zvečer, sredi noči...Telefon zazvoni, vzameš opremo in greš. Pri intervencijah nas predvsem skrbi za mlade, ki nimajo izkušenj. Vsaka akcija predstavlja nek izziv, velik adrenalin in lahko hitreje pride do napak. Več izkušenj imaš, bolj je akcija preudarna. Dandanes se tudi gorski reševalci odločamo, ali je na akcijo smiselno iti ta trenutek ali je bolje počakati. Če je situacija prenevarna, so naša prva skrb reševalci, saj smo v preteklosti po spletu okoliščin že izgubili nekaj odličnih kolegov.

Gorska reševalna služba se lahko primerja z delom gasilcev. Znani ste po pogumu, požrtvovalnosti, srčnosti in prostovoljstvu. Ali Slovenci cenimo vaše delo?
Vsi, ki redno hodijo v hribe, nas zelo spoštujejo, saj človek nikoli ne ve, kdaj bo potreboval pomoč. V kamniškem koncu nam ljudje gredo zelo »na roke«, dobro sodelujemo z lokalnimi skupnostmi.

Kamnik velja za apsko mesto, a se zdi, da se bližina gorskega sveta v ponudbi turizma, z izjemo Velike planine, skorajda ne opazi. Kako sam vidiš naše alpsko mestece?
Kamniški gorski turizem še ni dovolj razvit v primerjavi z alpskimi mesti v tujini ali tudi v Sloveniji. Kamniški planinci smo prepričani, da ima mesto še dovolj rezerv pri alpskem turizmu, tako v športni kot nastanitveni ponudbi. Zame je pogled na Kamniško-Savinjske alpe ob povratku domov nekaj najlepšega. Silhueta Brane, Kamniškega sedla in Planjave me vedno prevzame. Nisem edini. Pod temi hribi je še ogromno rezerve za zdrav, ekološki turizem. Potrebni so dolgoročni načrti, zagotovo pa kamniške planine ne potrebujejo megalomanskih načrtov in množice turistov. V tujini alpska mesta zaživijo zvečer, delajo veliko na domači lokalni ponudbi, v centru Kamnika pa turist težko najde ponudbo, ki jo lahko dobi na planini. Ljudje si želijo doživeti pristno planinsko življenje. Ko se s fanti pogovarjamo, imamo vedno kup idej, bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Na Veliki planini zagotovo manjka nek gorniški center, kjer bi lahko potekala določena usposabljanja za turiste. Kamniški aktivni planinci si želimo aktivnega sodelovanja s turističnimi skupnostmi v občini, a prepogosto se v Kamniku najdejo »solisti«, ki delajo po svoje. Turisti v hribih to takoj opazijo.

Kje se boljše počutiš, doma ali v raziskovanju tujih hribov?
Najlepše je doma. Čisto zares. (smeh) V Kamnik sem se preselil s Koroške in priznam, da bi se zelo težko vrnil nazaj. Tukaj sem se čisto udomačil. Tu je moja družina in druščina, s katero se imamo zelo fajn. Prva stvar po prihodu iz tujine, ki zapaše, je goveja »župa« in pražen krompir, sledijo pa kamniški hribi.

Bojana Klemenc