Poštni razgledi: Tanja je žena, mati dveh otrok in poštna uslužbenka ter velika pustolovka ...

Kdaj si prvič odkrila ljubezen do jamarstva?
Začetek mojega ukvarjanja z jamarstvom sega v leto 1987, ko sem prvič čisto slučajno s pravimi jamarji obiskala manjšo kraško jamo na Gorjancih. Že kot otrok sem bila rada v naravi, saj smo takrat bili otroci še veliko zunaj, ker nismo imeli računalnikov. V vasi Gabrje, kjer še vedno živim, pa imamo sredi vasi vhod v kraško jamo, Gabrsko jamo. Vedno, kadar so se jamarji, takrat še po lestvah, spuščali vanjo, sem si tudi jaz želela, da bi enkrat lahko videla, kaj je notri. Ti še nedotaknjeni deli narave so me zelo prevzeli. Postala sem članica Jamarskega kluba Novo mesto. Kmalu sem prevzela vodenje klubske blagajne in vztrajala 15 let. V dvoletnem mandatu 2009–11 sem bila tudi predsednica Jamarskega kluba Novo mesto.

Kdaj je bil Jamarski klub Novo mesto ustanovljen in kakšne so njegove dejavnosti?
Jamarski klub Novo mesto je bil ustanovljen leta 1962. Torej organizirano deluje že več kot 50 let. Trenutno šteje okrog 90 članov, največ iz dolenjske regije, pa tudi iz drugih delov Slovenije in tujine. Vsako leto organiziramo jamarsko šolo, kjer se nam lahko pridružijo tisti, ki jih zanima jamarstvo. Kraške jame raziskujemo na področju Dolenjske, Bele krajine, Kočevskega roga, Poljanske gore, visokogorja, v zadnjih letih pa tudi v BIH. Jamarji se ukvarjamo z raziskovanjem in dokumentiranjem kraških jam in brezen. Podatke o vsaki raziskani jami vpisujemo v enoten zapisnik terenskih ogledov, ki poleg lege, dostopa in opisa vsebuje še vrsto drugih rubrik, v katere vpisujemo naša opažanja ter dodamo še načrt in fotografije.
Zbirko urejenih podatkov o raziskanih jamah pa imenujemo kataster jam. Zapisniki jam se hranijo v klubskem katastru, v katastru jam Jamarske zveze Slovenije in na Inštitutu za raziskovanje krasa. Vsakih pet let izdamo klubski zbornik Dolenjski kras. Ob 50-letnici obstoja Jamarskega kluba Novo mesto (2012) je izšel Dolenjski kras 6. Izdali smo monografijo Kostanjeviška jama. O našem delu pišemo tudi v raznih časopisih in se predstavljamo v raznih televizijskih in radijskih oddajah. Vse naše dejavnosti lahko vidite na naši spletni strani www.jknm.si.

Jamarji ste ljubitelji narave in s tem tudi njeni varuhi. Se ukvarjate tudi s tem področjem?
Naša zelo pomembna dejavnost je varovanje jam. Ker so ljudje zelo slabo ozaveščeni, je onesnaževanje jam pri nas velik problem. Zato veliko delamo na ozaveščanju ljudi in vsako leto očistimo nekaj onesnaženih kraških jam, ki so v bližini vodnih zajetij. Vsi bi se morali zavedati, da s tem, ko odpadke vržejo v kraško jamo, onesnažijo naš dragoceni vir pitne vode.
Ali je bil Jamarski klub Novo mesto deležen kakšnih pomembnih odkritij?
Velik klubski uspeh, ki še traja, je raziskovanje jame Čaganka. Nahaja se na Poljanski gori, to je v jugovzhodnem delu Slovenije. Jama je tudi najgloblja do sedaj v tem delu Slovenije in trenutno meri 420 metrov v globino. Ima veliko kapniških okrasij, pa tudi vode in blata ji ne manjka.

Vse to zveni lepo, ampak kaj vse je potrebno za varen obisk jame?
Za varen obisk jame potrebujemo posebno opremo. To je jamarski kombinezon, podkombinezon, škornji, čelada, luč, rokavice in jamarski plezalni pas. Raziskovanje podzemlja je timsko delo, v jamo ne sme nikoli en sam.
Najvarneje je, da so v ekipi vsaj trije. To mora biti ekipa, ki se med seboj dobro pozna in si zaupa, kajti le tako je zagotovljena varnost. In ravno zato, ker je naša varnost najpomembnejša, uporabljamo najboljšo jamarsko opremo, ki jo praktično uporabljajo jamarji po vsem svetu. Zato se zgodi relativno malo nesreč v jamarstvu.

Kaj pa, če se kaj zalomi?
Ker nesreča nikoli ne počiva, se jamarji usposabljamo tudi za primere reševanja v jamah. Za ta namen je organizirana Jamarska reševalna služba Slovenije v sklopu CZ, katere članica sem tudi jaz. Leta 1993 sem uspešno opravila izpit za jamarsko reševalko in se v naslednjih nekaj letih zelo aktivno ukvarjala, poleg raziskovanja, še z usposabljanjem reševalnih tehnik. Še vedno sodelujem pri Jamarski reševalni službi Slovenije, kot neoperativna jamarska reševalka se udeležujem njenih usposabljanj.

Nam lahko opišeš kakšno reševalno akcijo, v kateri si sodelovala?
Imeli smo več iskalnih akcij pogrešanih oseb, iz brezen smo rešili kar nekaj preveč radovednih psov, ki so padli v jame. Med ostalim sem sodelovala pri reševanju mladoletnika, ki se je po navadni vrvi brez opreme spustil v 20-metrsko brezno pri Kočevju. Padel je v brezno in se na srečo le lažje poškodoval. Ko sem poklicana na reševanje, sem vedno pripravljena pomagati, kajti človek nikoli ne ve, kdaj bo tudi sam potreboval pomoč.

Kje najraje obiskuješ jame in katera ti je najlepša?
Minilo je dvajset let, odkar člani JKNM raziskujemo jame tudi v visokogorju, na Kaninu. Večkrat na leto se odpravimo v naš bivak in odkrivamo ter raziskujemo nova brezna. Želja vseh jamarjev, ki raziskujemo v gorah, je odkriti čim globljo jamo, kajti tu je več možnosti za 1000 in več metrov globoke jame. Za bivanje smo si poiskali večji spodmol, ga uredili v bivak, v katerem prespimo, si kuhamo in imamo zavetje pred slabim vremenom. Meni osebno teh nekaj dni na Kaninu zelo veliko pomeni, kajti tukaj se človek resnično spočije. Pozabiš na vse tegobe vsakdanjega dne, na skrbi, tukaj ni vrveža, ni avtomobilov ne politike, še telefonskega signala ne. Zvečer prižgeš telefon, se povzpneš na bližnji hrib in pokličeš domov, potem ga spet ugasneš in uživaš v bogastvu naravnih lepot. Katera jama mi je najlepša, pa težko rečem, je pa vsekakor omembe vredno Šolnovo brezno v Suhi krajini, jama Kaščica v Beli krajini, Kostanjeviška jama in še kar nekaj jam, ki so bogate s kapniškim okrasjem in drugimi naravnimi lepotami.

Kako globoko si se spustila v jamo?
Moj globinski rekord v jami je približno 700 metrov, to je v jamskem sistemu Molička peč, ki se nahaja v Savinjskih Alpah. Bila sem v še kar nekaj globokih in zahtevnih jamah. Leta 1990 sem bila na klubski odpravi v BIH, kjer smo raziskovali na planoti Grmeč, leta 1991 pa sem se udeležila slovenske jamarske odprave v Španijo, v Pireneje. Obiskali smo 1022 metrov globoko jamo Torca Urriello. Jaz sem se spustila do globine 600 metrov.

Katera ti je bila najbolj nenavadna in najlepša izkušnja v jami?
Moji najlepši spomini v jamarstvu so, ko smo odkrili nadaljevanje v Kostanjeviški jami. Bilo je novembra leta 1996. Razširili smo špranjo, skozi katero se sprva ni dalo priti. Po 300 metrih plazenja po nizkih rovih se je pred nami odprla ogromna dvorana in potem še ena … te veličine se kar niso nehale. Pot nam je ustavilo večje jezero, iz katerega pa smo kasneje našli nadaljevanje še naprej, v naslednje prostore. Vsega skupaj je bilo novih delov jame nekaj več kot 1200 m. Odkritje tega dela sicer turistične jame mi je bilo v nepopisno veselje. Nenavadnih izkušenj je več in se težko vseh spomnim.
Večkrat se spominjam bližnjega srečanja z divjo svinjo pri jami v Suhi krajini, pa z medvedom v Kočevskem rogu ... Zanimiva so bila tudi raziskovanja, ko smo našli kakšno granato iz druge svetovne vojne. Enkrat smo odkopavali nadaljevanje v jami pri Suhorju. Kamenje smo zlagali veselo na kup, v katerem je nekdo zagledal cev od puške. Ko smo še malo bolje pobrskali, pa smo zagledali veliko avionsko granato, ki je imela vžigalnik obrnjen navzgor. Prej smo veselo metali kamenje nanj, potem pa zelo previdno splezali iz jame. Seveda smo jo s pomočjo pirotehnika dvignili iz jame, in ko je počila, je za njo ostal velik krater.

Kaj pa Ljubljanski grad?
V 90-ih letih smo odšli na Ljubljanski grad z namenom, da raziščemo skrivnostni vodnjak v bližini. Spustili smo se 50 m globoko, potem pa izginili v rove, v upanju, da pridemo do kakšnega zgodovinskega odkritja. Po približno 70 m umetnih rovov in stopnic pa so nas ustavila železna vrata. Pa ne v kakšno razkošno grajsko sobano, temveč v tunel pod gradom. Vonj izpušnih plinov in ropot avtomobilov nam je kmalu dal vedeti, kje smo. Torej so vodnjak izkoristili kot zračnik tunela.

Kako pa usklajuješ svoj hobi z družino, ki jo imaš?
Brez problema. V jamarstvu sem spoznala tudi partnerja, sedanjega moža, kar pa je zagotovo tudi zelo pripomoglo k temu, da se že tako dolgo ukvarjam z jamarstvom. Najin štirinajstletni sin Maj in desetletna hči Nika se zelo rada udeležita kakšne jamarske pustolovščine. Naši družinski prijatelji so večinoma tudi jamarji. Družimo se in otroci so med seboj prijatelji že od malega. Jamarstvo je v bistvu način življenja naše družine.

Raziskovanje jam je timsko delo. Ali ti takšne izkušnje pomagajo pri delu na pošti?
Tako kot je jamarstvo timsko delo, kjer smo prijatelji, si zaupamo in si med seboj pomagamo, je tudi delo na pošti podobno. Veliko mi pomeni to, da se s sodelavkami in sodelavci dobro razumemo, saj smo tako lahko še bolj uspešni. Če je kolektiv dobra ekipa, potem nam je vsem lažje in pot do uspeha ni daleč. Na delu želim biti v dobrih odnosih z vsemi ter se izogibam konfliktnim situacijam.

Kaj te je pritegnilo k delu na pošti?
Za delo na pošti mi je svetovala moja mama. Jaz v bistvu takrat niti nisem vedela, kaj vse obsega ta poklic. Njen predlog se mi je zdel zanimiv in tako sem se vpisala na SŠC PTT v Ljubljani. Delo na pošti je bila moja prva in edina služba, kjer sem še sedaj. Trenutno delam na pošti 8101 Novo mesto. Delo poštne uslužbenke, ki ga opravljam, imam rada, zato ga z veseljem opravljam. Vedno sem se pripravljena naučiti še več, zato se rada udeležujem vseh izobraževanj, če imam to možnost. Konec koncev pa nam nova znanja in izkušnje vedno pridejo prav v življenju.

Kaj razen jamarstva še rada počneš v prostem času?
Rada imam pohodništvo, smučanje in na sploh se rada ukvarjam z različnimi športi. Udeležujem se tudi športnih iger ter srečanj delavcev Pošte Slovenije. S smučarskih tekmovanj, ki so mi najljubša, imam kar nekaj zlatih in srebrnih medalj. Na poletnih športnih igrah pa sodelujem največkrat v odbojki in namiznem tenisu. Želim si, da bi tudi v prihodnje imeli takšna srečanja oziroma športne igre delavcev Pošte Slovenije.

Marko Čabraja
PE Novo mesto