Silvo Baznik: Po nekaj dnevih neprimernega vremena je napoved obetavna in v nedeljo zjutraj, še v noči vstanem, da ob peti uri odpeljem od doma.
Včeraj sem pripravil opremo, vključno s čelado in cepinom za morebitno prečenje snega in tako malo pred šesto pri Žagani peči roma nahrbtnik z opremo na ramena in pričnem nedeljsko turo. Cesta iz Kamniške Bistrice je nad pričakovanjem v dobrem stanju in marsikateri je avto ustavil na zadnjem parkirišču V koncu a jaz sem do spodnje postaje tovorne žičnice imel za seboj že desetminutno pešačenje.
Stopam skozi gozd, ki se prične strmo vzpenjati. Pot in gozd sta očiščena padlega drevja in tako večkrat pogled uide na pobočja Brane, Kotliče in Tursko goro, ki jo osvetljujejo prvi sončni žarki.
Pot me pripelje iz gozda na odprto, med severovzhodno steno Kalške gore in skoraj navpičnimi stenami Jurjevca pod jugovzhodnim pobočjem Grintovca. Pot je v celoti vidna vse do Kokrskega sedla in me v ključih pripelje do Cojzove koče na sedlu, ki sameva v ranih jutranjih urah.
S sedla nadaljujem do razpotja, desno gre pot proti Skuti, mene pa pelje naravnost v prečenje pobočij in po rahlem spustu v Spodnje jame, kjer se pričnem vzpenjati proti Strehi Grintovca. Na vrhu prvega vzpona pridem do razpotja, kjer grem levo proti Kočni. Pot preči strma travnata pobočja in se prične spuščati ter preči izpostavljena zahodna pobočja Grintovca vse do položnih travnatih pobočij Srednjih Dolcev.
Kmalu pridem do novega razpotja, desno gre pot proti Dolški škrbini, jaz pa nadaljujem levo proti bivaku in Kokrski Kočni. Prečim melišče in se vzpnem čez kratko grapo. Pogled se za trenutek ustavi na bivaku levo pod menoj, ki je oddaljen le za nekaj minut hoje. Čas je za prvi odmor in po okrepčilu nadaljujem desno navzgor po melišču, kjer v zgornjem delu zavijem levo na zahtevnejši skalnati del poti. Oprimkov je dovolj za varno vzpenjanje. Pogledi na zahodno steno Grintovca je veličasten. Zadnji del vzpona je varovan z jeklenicami tako, da brez težav dosežem želeni vrh, Kokrsko Kočno, 2520 m. Nisem sam, peščica pohodnikov si je privoščila zasluženi počitek in temu se pridružim za kratek čas. Tokrat je sreča na moji strani in gora še ni ovita v meglo, kot je bila pri mojem zadnjem obisku. Z vrha vidim naslednji cilj, Jezersko Kočno na višini 2540 m. Kmalu odrinem po dobro varovani poti sprva navzdol v grapo med obema Kočnama, nato pa navzgor proti vrhu do razpotja. Tu grem levo in hitro dosežem malo prostoren vrh Jezerske Kočne, poln pohodnikov. Vrh hitro zapustim, se spustim do razpotja in nadaljujem proti Dolški škrbini nad Zgornjimi Dolci, kjer se priključi pot od Češke koče.
Sem na najnižjem delu grebena, ki spaja Kočno in Grintavec in tu je polica, kjer je potrebno poriniti nahrbtnik pred seboj in se splaziti pod skalo po polici, da nato nizko sklonjen nadaljujem še nekaj metrov, pozdravim še skupino planincev in se spustim do snežišča pod grebenom. Ni mi potrebno uporabiti cepina. Varno prečim snežišče po stopinjah predhodnikov na skalnati svet zahodnega in nato severnega pobočja Grintovca, kjer me varovana pot pripelje višje do naslednjega razpotja. Levo pelje pot na Mlinarsko sedlo a jaz nadaljujem desno vse do vrha Grintovca na višini 2558 m. Sem na najvišji gori Kamniško-Savinjskih Alp, kjer je veliko pohodnikov in ne le pohodnikov, tudi megla je tu. Pogleda na sosednje gore ni več, prevladuje rahel vetrič in hlad.
Po okrepčilu se odpravim po strehi navzdol. Megla ostane za menoj, nižje vidim Suhadolnika in levo Kokrsko sedlo. Vrh Kalškega grebena je v objemu megle a Kalška gora še kaže svoj vrh. Spustim se v Spodnje jame, fotografiram trop ovac in se preko Kokrskega sedla spustim navzdol v gozd in še nižje dosežem cesto, ki me popelje do avta.
Ustavim planincu iz Litije in ga popeljam do doma v Kamniški Bistrici ter mu tako prihranim polurno pešačenje. Ko srečno prispem domov, je planinska tura zaključena.
Silvo Baznik