Majda Gašperin: Pa sem tudi jaz dočakala, da sem šla enkrat gledat vzhajajoče sonce v gorah in to na Triglav. Lepo, prelepo, mogoče mi uspe še kdaj.
»Zvečer gremo na Triglav,« mi je sporočila sestra. Na kratko pomislim. Ponoči tja gor, to pa bo enkratno doživetje. Povem ji, da grem tudi jaz zraven. Pa je bil vodja kar malo v skrbeh, če mi bo uspelo po tistem zdrsu. Vem, da ni važen samo vzpon, ampak se je potrebno vrniti tudi v dolino.
Vse imam že davno urejeno in pripravljeno, ko je napočil trenutek za odhod.
V soju čelnih svetilk se pričnemo vzpenjati iz Krme. Ni slabo hoditi po temi. Še lune ni bilo nikjer, kasneje se je prikazala. Gledaš pod noge, hodiš in čas kar hitro mineva. V daljavi se vidijo lučke, na nebu pa je polno zvezd. »Prekrasna noč, mogoče bo tudi jutro tako lepo,« razmišljamo na glas. Nekje na sredini poti do Kredarice naredimo kratek postanek in ob gledanju neba obnovimo znanje o zvezdah.
Kredarica je skoraj v temi, le nekaj okenc je razsvetljenih. Prezgodaj smo. Poiščemo si zavetje v kapelici, ki je bila k sreči prazna. Oblečemo vso zimsko opremo, ki smo jo imeli v nahrbtniku, pa je mraz vseeno kmalu zlezel do kosti. Po dobri uri čakanja se počasi pripravimo za vzpon na vrh. Zanimivo, kar lepo se je vzpenjati, ko vidiš samo skalnato pot pod nogami. Nič prepadnih sten, globin tam spodaj, le vedno več luči, ki svetijo tam daleč.
Na Malem Triglavu je prvi del vzpona za nami. Nadaljujemo po skoraj ravnem delu poti. Na ozkem grebenčku ugasnemo »čelke« in se zastrmimo v daljave. Kakšen občutek. Noro! Težko si to predstavljaš, če tega ne poskusiš. Ko je pred nami še zadnji del vzpona, se že kažejo obrisi novega dne. Me je pa že kar malo zaskrbelo, da ne bom prišla pravočasno do vrha. Zamudiš se, če se varuješ in se pripenjaš na varovala. Nazaj to ne bo potrebno, če ne bo prevelike gneče.
Na vrhu so me čakali in mi dali čast, da sem šla prva do stolpa. Lepo, saj ponoči pa res še nisem bila nikoli na Triglavu. Pet je bila ura, pa se še vedno ni pričelo daniti. Tam daleč na vzhodu smo zagledali rdeče obrise jutranje zarje, ki se je hitro večala. Prekrasen občutek, kar zavriskala bi od veselja. Pa vem, da bi pokvarila tisto vzdušje, ki nastane ob tem svečanem dogodku novega dne. Prekrasno. Še malo počakamo, da se prikaže sonce in poboža mogočne vrhove okoli nas. Zažarijo v rumeni barvi, ko jih obsveti s svojimi žarki. Pogled je čudovit, težko ga je opisati. Na vzhodu polno luči prebujajočih se mest in vasi. Na zahodu pa vrhovi gora oviti v tančice meglic, kot bi se jim dobrikale, jih ovijale, in se okoli njih ali kar čez valile proti dolinam. Ves mraz, čakanje, vse je bilo v trenutku pozabljeno. Potem, potem pa še dodatek k svečanosti novega dne. Senca Triglava se je prikazala v valovih meglic in čez nekaj časa se na njej pokaže še glorija. Okrogla kot vedno, samo preveč oddaljena, da bi se v njej lahko opazovali. Toliko lepega naenkrat lahko doživiš samo nekje, visoko v gorah. Nabralo se je že kar nekaj ljubiteljev gora, ki so tudi občudovali lepoto novega dne. Ob pogledu na Viš in Montaž sem se spomnila lanskega pohoda. Od Montaža do Viša po poti Leva, Ceria Merlone in Anite Goitan. Lepo doživetje, ampak zame je Triglav najlepši.
Vrnili smo se po isti poti. Samo ljudi, ki so se vzpenjali, je bilo vedno več. Tudi veliko otrok je bilo med njimi. Upam, da jim bo ta vzpon ostal za vedno v spominu, tako kot bo meni, moj nočni Triglav …
Majda Gašperin