Šaleški AO - Mijo Kovačevič: V ponedeljek smo se po štirih dolgih smereh vsi počutili odlično, za zaključek smo naskočili še nekaj novega, ...
... linijo, ki je že nekaj časa najedala živce.
Spodnji del je bil sprva preprost, med tem ko je v zgornji polovici bilo potrebno malo bolj napeti mišice. Seveda smo imeli veliko opravkov s čiščenjem, velike naložene skale - na prvi pogled odlični oprimki, pa manjše, ostre kot britev so kar čakale da padejo v objem zakonitostim gravitacije. Očitno se tod niti gamsi niso sprehajali.
Nova smer se je vtisnila v spomin kot najbolj plezalna ta dan in kljub drugačnemu, nevarnejšemu terenu kot smo ga bili vajeni v steni Velikega Vrha, je bila vsem zelo všeč. Ime smeri ni bilo težko izbrati, Matjaž iz naveze, ki naju je "zasledovala", je konkretno švicnil v noge in plezalniki so pustili nezamenljiv odtis modre barve na njegovih podplatih, smer je dobila ime Modra sled. Seveda takrat nismo niti opazili, ni bilo časa saj smo se ukvarjali prevsem z varnostjo, da bo nova smer nosila dano ime s polno pravico še zaradi nečesa drugega - modrih "lišajev" na skali. Na koncu, ko so nas že preganjali sivi oblaki, smo se podali še na vrh in urno sestopili po normalki.
Med sestopom so pogledi uhajali nazaj proti steni Velikega Vrha. Uganka tiste linije je bila sicer rešena, moteča pa je bila nesorazmerna zahtevnost - lahkotnost spodnjega dela in to me je kar malce najedalo ... Ob večernem pogledu na s sramežljivimi prameni sonca obsijano steno kar sama od sebe pade v oči odmaknjena, pravzaprav samostojna piramidasta skalna gmota v krajnem desnem delu te gore. Hm, pa saj tam še ni nič splezanega, me prešine naslednji trenutek. Ja, razumljivo, spodnji del je previsno spodjeden, navzgor pa se bohotijo dokaj strme monolitne plate, brez nekih možnosti da bi kam zabil klin ali zataknil jebico. Doma, pred spanjem je bila prva stvar sliko stene v polni ločljivosti na ekran in iskanje šivanke v kopici sena. Tiskalnik je opravil svoje, svinčnik je zarisal dve možni liniji, jaz pa sem ostal brez soplezalke, saj je naslednje jutro odpotovala na morje.
Novice z morja so bile v naslednjih dneh za moje načrte prej slabe kot vzpodbudne, Miha in Suzana se vrneta šele v naslednjem tednu, edini lep dan pa je napovedan samo še ponedeljek. Nekaj je bilo potrebno ukreniti, sicer mi ne bo dalo spati. Vinko in Cvetka sta bila takoj za akcijo, pridružil se je še tečajnik Matjaž, ki je pred dnevi že bil prisoten pri prvem vzponu v drugi navezi z Mihom. In v soboto smo šli dokončati domačo nalogo - raziskat spodnjo varianto, oziroma manjkajoči uvodni člen Modre sledi.
Premalo spanja, vstajanje ob tretji uri, nič ni motilo, misli so ves čas uhajale tja v "piramido". Vstop najdemo takoj, tako kot je svinčnik predvidel, a naprej vendar le ni toliko možnosti kot je bilo videti na fotografijah. Stena se postavi pokonci, za povrh je še naložena, težavnost pa vedno višja in kar naenkrat se znajdeš v čisto tapravi plezariji. S ključnim mestom je bilo kar nekaj opravkov, preplitka poka in posledično žvižgajoč profilec, ki ga je gravitacija neizprosno izstrelila k sebi, pa prsti ki jih zaradi mrazu že od tal nisem več čutil, le bolečino in nemoč pravega otipa, vse se je hotelo zarotiti proti, nad glavo pa se je še vedno šopiril nagnusno tečen previsen kaminček, pravzaprav ključno mesto sicer v celoti navitega spodnjega dela nove smeri.
In potem, med iskanjem in ugibanjem dobitne kombinacije koncentracije, stopov ter dveh, pravzaprav treh gibov se ti končno prikaže "Marija" še preden te moči v rokah in glavi povsem izdajo. Kot struna napete mišice popustijo, tečnoba neha težit, jasno saj se znajde pod tabo in nima več razloga, takrat se tudi srce umiri in spet lahko zadihaš normalno. Bolečina v prstih popušča, le zakaj ne prej? Tudi džoker - malenkost lažje prebavljiv prehod nekaj metrov v desni ostane neuporabljen, nerazumljivo, ampak ne, tu pa res ne bomo iskali ovinkov, trma deluje po svoje. Nadaljujem malo naprej do polovice vrvi, na primernem mestu štantam, aretiram vrv in počakam na Vinkota, vodečega druge naveze. Od tu mu še lahko pomagam ugonobit tečnobo, če uidem višje, ji bo prepuščen na milost in nemilost. Kmalu je tudi to za nami, napredujemo lepo, krušjive prečnice, pa spet neki čudni skoki, ves čas se trudimo umikati se skrotju v desni, a preveč v levo ne gre, kajti na veliki pokončni plati, ki se je razkazovala gladka kot dojenčkova rit, ni poke niti za najtanjši klin. Nekje proti sredini smeri, ko naklonina povsem popusti se razvežemo in poplezamo dolgi raztežaj po skalcah do zgornje polovice nove smeri, kjer se svet spet postavi lepo pokonci. Plata, nekoliko ven nagnjen kamin, strm in gladek steber, skratka dolg čas ti tukaj verjetno ne more bit.
Po več kot štirih urah in pol si nad zadnjim previsnim kaminčkom na vrhu smeri oglejujemo popraskane krvave šape in se čudimo. Ne, nič hudega se ni pripetilo, le poke so ponekod ostrejše kot bi si kdo želel, ampak zlezti je treba.
Sestopimo, no ja splezamo navzdol kar po eni lažjih smeri in dan zadovoljni zaključimo z novo smerjo, ki kliče po še! Ja, zgodba je morda malce dramatična, kot je bila na trenutke plezarija vodečega na mestih, kjer se je komaj držal in moral zabiti klin, če je želel, da se bo dobro končalo, pri tem pa upal, da mu spet ne bo kaj ostalo v rokah ... Sedaj, ko so klini pod vsemi detajli in smer očiščena nevarno naloženih skal, za izkušene plezalce nebi smela biti pretrd oreh, nikakor pa ni primerna za začetnike!
Danes, teden dni po prvem vzponu smo se ponovno "pasli" v njej, tokrat s prvo pristopnico, pa seveda s Stanetom in Polono. Modro sled smo še nekoliko počistili in na nevarnejših, oziroma težjih mestih opremili s klini (glej skico smeri). Ponavljalce naprošamo, da ti ostanejo na svojih mestih...
Mijo K.