Če gledamo alpinizem kot športno panogo, so besede, da je Stipe Božić največji hrvaški športnik vseh časov, povsem razumljive.
Preprosto rečeno, da sta Dražen Petrović in Goran Ivanišević dosegla svoje uspehe, sta metala veliko oranžno žogo skozi koš oziroma malo rumeno čez mrežo. In to sta delala zelo dobro. Brez najmanjšega podcenjevanja Petrovića in Ivaniševića ter njunih športnih dosežkov lahko trdimo, da je Stipe Božić za doseganje svojih uspehov moral zdržati nadčloveške napore, upirajoč se ekstremnim vremenskim okoliščinam, da je ostal živ v okolju, katerega lahko imenujemo nezemeljski.
Stipe Božić je največji hrvaški športnik vseh časov. Pika. Le pri enem se moramo strinjati, da bi bila ta trditev prava. To je, da na alpinizem gledamo s športne plati, ga ocenjujemo in vzporejamo z namiznim tenisom ter kegljanjem in ne s strani neverjetno dolgih potovanj, preživljanjem težkih operacij – neozdravljivih bolezni.
Stipe Božić je moral sam izbirati svojo športno prehrano, ovce in koze so mu dajale nujno potrebne kalorije, da je zdržal v hudem mrazu; sam je moral topiti sneg, da bi lahko zaradi dehidracije in hipoksije popil nujno potreben čaj. V samih začetkih pa je moral sam kovati kline in šivati šotore. Stipe je moral sam prenesti težke etične odločitve, odločati o življenju in smrti svojih soplezalcev in samega sebe ter gledati, kako umirajo njegovi prijatelji in sopotniki.
Ni treba reči, da Dražen ni izgubil soigralca na olimpijadi v Barceloni; Stipe Božić ga je, in to večkrat, na različnih gorah. Ni treba reči, da je bil Goran prisiljen pustiti nekoga iz svoje ekipe umreti na zeleni pušči Wimbledona; Stipe Božić je na K2 pustil umirajočega Boštjana Kekca, da bi rešil ostanek nemočne ekipe, ki je preveč oslabela; načete s slepoto in ozeblinami ni bila več sposobna vleči svojega prijatelja skozi neurje in belo puščo smrtonosne gore.
V takšnih ekstremnih »športnih« okoliščinah je Stipe Božić osvojil tri najvišje vrhove sveta (Mount Everest, K2 in Kangčendzenga - vse kot prvi Hrvat), se povzpel na najvišje vrhove kontinentov in preplezal vse najtežje alpske stene. Ob tem je Božić s kamero beležil svoje vzpone (brez vzporednic s Petrovićem, Ivaniševićem, ali kom tretjim), režiral filme in pisal knjige o svojih uspehih.
Knjiga »K2 – zmaga in tragedija« je opis vzpona na drugi najvišji vrh sveta. Na to goro v Karakorumu se je do leta 2011 uspelo povzpeti le 302 ljudem. Na Everestu pa jih je bilo do takrat že preko pet tisoč. K2 je poznan kot »Divja gora«, zaradi najvišje stopnje smrtnosti med plezalci na višinah nad 8000 m. Statistika je tako neizprosna, da kaže na to, da je vsak četrti izmed uspešnih osvajalcev gore umrl na gori. K2 še ni bil osvojen pozimi. Najstrmejša severna stran se dviguje 3200 metrov v 3000 metrih horizontalne oddaljenosti; v večini smeri se vzdiguje za 2800 m, v manj za 4000 m.
Na odpravo, ki je odšla na K2 poleti 1993, je Stipe Božić odšel s Slovenci. Poleg so bili še legendarni Mehičan Carlos Carsolio, Anglež in Šved. Alpinistične odprave so organizirane po vojaškem sistemu. Pred odhodom so na vrsti težke priprave in zahtevni zdravniški pregledi. To je prva selekcija. Druga je prenašanje visoke nadmorske višine. Od teh, ki preidejo to sito, vodja izbere nekaj najboljših »vojakov«, ki bodo odšli v »napad« na sam vrh gore.
Poleti leta 1993 je bil Stipe Božić dodeljen, da se na vrh povzpne v navezi z dolgoletnim prijateljem in soplezalcem Vikijem Grošljem. Tako so bili na vrhu Carlos Carsolio, Zvonko Požgaj, Viki Grošelj in Stipe Božić. Pri sestopu v tabor 4 so srečali Boštjana Kekca in Borisa Sedeja.
V knjigi »K2« Božić dvakrat ponavlja, da se za razliko od drugih športov, ki se končujejo z zmagoslavnim zadetkom, v alpinizmu največje preizkušnje začenjajo po osvojitvi vrha. Sestop je nevarnejši od vzpona. Plezalec je utrujen, časa je vse manj, pretita noč in morebitna poslabšanja vremena, sam sestop pa je že tako nevarnejši od vzpenjanja zaradi zdrsov. Po prihodu v tabor so plezalci našli Boštjana v zelo težkem stanju. Zaradi višinske bolezni je bil smrtno ogrožen. Sestop je postal vprašljiv tako za njega kot za ostale.
Po neuspelem poskusu, da Boštjana v neurju transportirajo do tabora 3, je Stipe Božić odločil, da pusti prijatelja in poizkuša rešiti ostale. Boštjan je ostal v snegu in strašnem snežnem neurju in v trenutku ga je zametlo z novim snegom. Po nekaj minutah se je Stipe obrnil in Boštjana ni več videl. Po velikih naporih in z veliko sreče se je ekipa, načeta s snežno slepoto in zmrzlinami na nogah in rokah, dokopala do varnega mesta.
Kot pri vsem, na koncu ne ostaja drugega kot pripovedi. Pripovedi o spominih zapisanih v filmih in besedah. Boštjana je sneg prekril že, ko so se prijatelji oddaljevali, njihove sledi so izginile, vrvi na gori se trgajo, klini rjavijo in plazovi vse odnesejo – ostaja samo besedilo. Alpinisti se z njim izpolnjujejo. Nejc Zaplotnik je za seboj pustil knjigo »Pot«, Reinhold Messner je bratu Güntherju postavil spomenik s knjigo »Gola gora«, svoje zadnje plezalne korake pa je s knjigo naredil tudi Božić.
»K2« je mistična in zastrašujoča knjiga, kot so že nekatere alpinistične knjige. V njej je zajeto vse najvažnejše, tako narava kot človek. Prava življenjska drama je dosežena, ne samo v smislu največjih človeških naporov, temveč v obstoju življenja samega.
Osvrt na knjigu K2-Trijumf i tragedija
Spletna stran Stipeta Božića