Maruška Lenarčič: Že več kot dvajsetič so se planinci Planinske družine Benečije in PD Kobarid podali skupaj na poletni tridnevni izlet.
Tokrat so obiskali Apuanske Alpe* v Italiji, osvojili najvišji vrh (Pisanino, 1946 m) in si ogledali kamnolome poznanega kararskega marmorja.
Kot običajno se je izlet začel z obilico veselja ob snidenju prijateljev, čeprav so potovanje začeli sredi noči, ker jih je čakala dolga vožnja do bližine Tirenskega morja, kjer so krenili v notranjost proti izhodišču, do koče Alpino Val Serenaia, na višini 1100 m. Tu se začne regionalni park Alpi Apuane, kamor so vstopili z velikimi pričakovanji.
Bilo je vse prej kot dolgočasno: dvourna pešpot jih je vodila skozi bogat bukov gozd do koče, tik nad strmim meliščem, s presenetljivim imenom, Rifugio orto di dona , kjer jih je že pričakovala živahna oskrbnica, športnica in prava gornica, zakladnica informacij in zanimivosti. Koča, na višini 1500 m, je na področju nekdanjega kamnoloma, z obsežnim dvoriščem in plezališčem. Po namestitvi v prijazni koči, se je večini prilegel počitek in ležanje ob božanju zadnjih sončnih žarkov. »Užitkarili« so ob pogledu na cilj naslednjega dne, ki se ni zdel prav daleč, saj bo treba premagati »manj kot 500 višinskih metrov«. Nekateri pa niso imeli miru, podali so se na sedlo (Passo delle Pecore) in celo na nekatere bližnje vrhove, ki jih tu ne manjka s prelepimi pogledi na morje in mnoge kamnolome marmorja, ki žal v pobočja zadajajo globoke rane. Apuanske Alpe so namreč bogat vir t. i. kararskega marmorja** (ime po Carrari, mestu pod verigo Apuanskih Alp) poznanega po vsem svetu, saj služi kot gradivo za mnoga kiparska dela slavnih kiparjev od rimskih do današnjih dni.
Prebudili so se v prekrasno sončno jutro, brez oblačka in radostno stopili na stezo skozi gozd, ki je bila vse prej kot enostavna, saj so zemeljska preoblikovanja ustvarila izjemno pester relief teh gora. Vsem je postalo jasno, zakaj dobre tri ure hoje za višinsko razliko slabih 500 m. Po slikoviti poti so prišli do prvega sedla, od tu pa je sledilo polurno spuščanje strmo navzdol po sicer pisanem cvetočem travniku (botanikom je zaigralo srce), a je seveda pot vodila spet navzgor, nato je sledilo zahtevno še prečenje celotnega pobočja hriba pred pravim vrhom, dvig na sedlo in za tem grizenje kolen po koluarju do grebena, kjer jih je čakala še deset minutna hoja do vrha. A trud je bil poplačan s čarobnim razgledom na Tirensko morje, na mesti La Specia in Carrara ter na neštete druge vrhove in jezera (umetna).
Srečni in veseli so se vsi vrnili v kočo, nekateri so skočili še do najbližjega kamnoloma, pa na še kakšen bolj ali manj zahteven vrh, drugi so se zadovoljili s fotografiranjem enkratne narave in bogatega cvetja. Večina pa je uživala zaslužen počitek pred kočo, ob pogledu na osvojeno goro, ki se zdi z ležalnika tako blizu. Zvečer veselja kar ni bilo konca…
In zjutraj slovo od izjemne ekipe v koči, skupni posnetek in še ura hoda ob kamnolomih.
Spremljal jih je prelep občutek doseženih uspehov, druženja in pričakovanja vožnje z barčičo po Tirenskem morju, z okusnimi ribami za kosilo. A iz zadnjega ni bilo nič, avtobus se je ustavil že po nekaj kilometrih, še v dolini, v vse prej kot živahni vasi. A sreča jih ni povsem zapustila, med udeleženci so bili pravi mojstri za popravilo tudi zapletenih okvar in po sedmih urah so lahko srečni nadaljevali pot proti domu, navdušeni
nad prebivalci, ki so jim pomagali iz zagate. Tudi sicer se udeleženci niso prepustili malodušju, ampak so ustvarili enkratno pozitivno vzdušje, veselo pomalicali, pojedli ogromno »angurio« in upali na uspeh popravila. Vse se je dobro izteklo, še isti večer so bili doma, bogatejši za nova doživetja.
Predsednica Beneške planinske družine Lojza se je poslovila s čudovito pomirjajočimi besedami: »Nismo bili na Tirenskem morju, a tudi ta dan ni bil vržen vstran, družili smo se, se pogovarjali, se spoznavali in načrtovali nove podvige!« In prav za to nam v vsakdanjem življenju vedno bolj zmanjkuje časa in potrpljenja.
Besedilo: Maruška Lenarčič
Foto: Radko
* Apuanske Alpe (italijansko: Alpi Apuane), planinska skupina v Italiji, poteka v smeri severozahod–jugovzhod med obalnimi ravnicami vzdolž Ligurskega morja in glavne planinske verige Apeninov; najviši vrh je Monte Pisanino (1946 m). Poznane so po kamnolomih marmorja (t.i. kararski marmor).
** Marmor je metamorfna ali spremenjena kamnina, ki je nastala iz običajnega apnenca v globljih delih zemeljske skorje kot posledica visoke temperature in tlaka.