Igor Radovič: Po 14 mukotrpnih dnevih, ki sem jih zaradi obveznosti ob 40-letnici našega kluba preživel v dolini ...
... sem v nedeljo sredi dneva končno našel čas za našo Raduho. Gor po Stanetovi zajedi (nad luknjo desno po grebenu) in dol po Vetrnih policah.
Zdaj sem pa spet ta pravi.
Igor Radovič
Sam - 2.
Danes (18.08.2014) po šihtu sem se zopet pognal v srednjo Raduho in zlezel nekakšen mix (III/II, 145 m), sestavljen iz Klekovačke, Prečenja in smeri Desno od Vetrnih (ali levo od Tomaževe).
Bilo je fajn. Upam, da vreme zdrži še jutri.
Sam – 3.
Za današnji trening (19.08.2014) mi je malo prekrižal načrte dež, ni pa me mogel ustaviti. Celo turo me je pralo, zdaj bolj, zdaj manj. Tudi v takem vremenu sem zelo rad v gorah, ne moti me niti veter, sneg, mraz, … Samo, da sem tam gori, kjer se imam tako dobro. Navdušen nisem le nad pregosto meglo, ker se mi je zgodilo, da sem tudi na domači Raduhi že iskal Durce. Če tega ne bi doživel, ne bi verjel, da je možno. Bilo je seveda pozimi.
Vremenu primerno sem izbral najbližjo smer – Dvomljivko v vrhu Durce (III+/II, 240 m). Dostop s palerino, plezanje v vetrovki in na robu stene zopet zamenjava. Pa nekaj rožic me je nazaj grede ustavilo, kot se mi zadnje čase pogosto zgodi. Bilo je umirjeno, samotno in sproščeno. Danes nisem dirkal - bil sem sam s sabo. Spremljalo me je šelestenje dežnih kapelj po palernini in srečanje z ovcami, ki je za krajši čas zmotilo moje misli.
Lepo je biti v takem vremenu povsem sam, tam, kjer si najraje.
Igor Radovič
Sam - 4.
Po šihtu (21.08.2014) sem zopet obiskal Srednjo Raduho. Plezal sem po rdeči liniji malo po svoje. V vodniku te linije ni. Dostopil sem enako kot za Klekovačko. Na razu z velikim drevesom sem začel po razu naravnost navzgor do poraščene gredine (III, cretju sem se malo višje izognil na raz, ki pripelje z leve). Kaki dve tretjini gredine sem prečil proti levi (I-II), nato pa poskušal pod previsi naravnost navzgor preko plati. Na začetku je dobro kazalo, potem pa je za solista postalo le preveč zahtevno. Kaj pa naj bi ? Klin v špranjo in spust po vrvi nazaj do izhodišča. Nadaljeval sem proti levi in na koncu ujel verjetno izstopni žleb Danijeve smeri.
Bila pa je kar draga tura. Malo nad nekdanjo kočo sem si ob prehodu čez lesen plot za hip oddahnil in odložil tudi fotoaparat. Pa sem ga nato pozabil pobrati. Ob vrnitvi ga ni bilo več. Za mano so do tja prišli le trije Italijani, se tam obrnili in z mojim fotičem sestopili mimo koče v Grohotu in Bukovca.
Nič ni več tako, kot je bilo včasih. Tudi moralne in etične norme nekaterih hribovcev so drugačne. Škoda. Pa ne zgolj zaradi fotoaparata, tudi nasploh. Nekaj fotk sem naredil s telefonom. Jutri pa naročim nov fotoaparat, kaj pa mi preostane drugega.
Igor Radovič
Sam – 5. (z modrim nasmehom za zaključek tedna)
Malo sem že dolgočasen s tole našo Raduho, ampak kake druge izbire v popoldanskem času (22.08.2014) nimam. Zame je vseeno zanimivo, saj odkrivam prehode in smeri, ki jih še nisem plezal. In tako je bilo tudi danes.
Izbral sem si kombinacijo smeri Eso-beso v spodnjem delu, nato Danijevo in izstop po Vlaknih raja (oranžna linija na sliki). Zelo lepa kombinacija z logično linijo in lepim plezanjem. Skala je večinoma dobra, a ne prav povsod. Dva, tri mesta so tudi kar izpostavljena in lahko plezalcu, ki ni vajen soliranja kar malo stisne krajnike. To naj bo opozorilo za mlade plezalce, sicer pa kombinacijo smeri zelo priporočam. Mnogo lepše in “resnejše” plezanje kot v drugih smereh okrog III stopnje v Raduhi.
V prvem raztežaju Eso-beso sem našel komplet, ki je na sliki na nahrbtniku. Verjetno je kdo opravil spust po vrvi. Vponki sta označeni z zeleno barvo. Če se lastnik javi, mu ga rade volje vrnem.
Za zaključek petdnevnega potikanja po pobočjih in stenah nad najvišjo slovensko kmetijo, so me tik pod robom stene z nasmehom pozdravile modre zvončnice.
Za jutri napovedano deževje mi bo prav prišlo za kratek oddih po kar napornem “delovnem” tednu. Potem pa seveda naprej – časa je le še osem tednov, efektivnih le sedem.
Igor Radovič