Večer v nedeljo: Slabo vreme, slab obisk / Kopiščarjeva pot odprta / Vzpon na Mangart / Gorski tek na Klopni vrh / Med Alpami in Dravo
Slabo vreme, slab obisk
Tatjana Vrbnjak: Triglavski dom na Kredarici je najvišja slovenska planinska postojanka, letos pa so, tako kot v vseh kočah v visokogorju, tam zelo zaskrbljeni
Avgusta in septembra se Slovenci običajno podajo v hribe.
Mnogi tudi na Triglav in takrat se številni odločijo prespati na Kredarici. "Ob vikendih, če je lepo vreme, nas dnevno obišče okoli tisoč planincev. Ležišča so na vrhuncu sezone zelo zasedena ob petkih in sobotah, med tednom pa je dovolj prostora," razlaga Dušan Vidmar, ki je že 14 let oskrbnik na Triglavski koči na Kredarici.
Tako velja vsako leto, tudi letošnje, ki pa je v naših hribih vendarle zelo posebno.
Foto: Andrej Petelinšek
Kako bomo sploh preživeli?
"Polovico manj obiskovalcev smo imeli doslej v primerjavi z lani, pa je bila že lani zelo povprečna sezona. Letošnja sezona je brez dvoma najslabša, odkar sem tu oskrbnik, tako po nočitvah kot po dnevnem obisku. Največ je krivo vreme, nekaj minula huda zima, ko je bilo v visokogorju dolgo veliko snega, povrhu pa se je v začetku sezone tu okoli zgodilo nekaj nesreč in vse to je vplivalo na obisk," pravi Vidmar in dodaja, da domačih planincev pri njih skorajda ni, velika večina je bila doslej tujcev - prevladovali so Čehi, Slovaki, Madžari, Poljaki, zadnji čas prihajajo tudi Bolgari pa Hrvati, vse manj je Nemcev, Avstrijcev, Italijanov, Švicarjev.
Domače planince v velikem številu pričakujejo avgusta, kajti že leta je tako, da gredo Slovenci najprej na morje, potem v planine. A zdaj je že sredina avgusta, a prave planinske sezone še kar ni, ker vreme več kot nagaja.
"Tak izpad prihodka je, da smo več kot zaskrbljeni, vprašanje je, kako bomo sploh preživeli," stanje opisuje Aleš Jenko, vodja strokovne službe Planinskega društva Ljubljana Matica. "Ob povprečni sezoni komaj preživimo, zdaj pa je polovičen izpad prihodka. Tudi na drugih kočah v visokogorju je mnogo manj planincev. Stanje je letos takšno, da ne vemo, kako ga bomo obvladali; upamo, da bo september lep," pravi Jenko. V domu na Kredarici na višku sezone dela osem ljudi, ob začetku in koncu pa trije, zunaj glavne sezone, torej med začetkom oktobra in koncem junija, pa planince sprejmejo meteorologi. Planinci lahko prespijo na 200 skupnih ležiščih v osmih prostorih in še 140 ležiščih v sobah. Čez vikend so nujne rezervacije, te pa se priporočajo tudi med tednom. Če zmanjka prostora – in na vrhuncu sezone se to rado zgodi –, pa se tako ve, da ne odslovijo nikogar, ampak lahko planinci, ki ne dobijo prostora na ležiščih, spijo v jedilnici. Koliko pa planinci upoštevajo priporočilo Planinske zveze Slovenije, naj rjuhe nosijo s seboj? "Takih, ki imajo svojo rjuho, je samo deset odstotkov," oceni oskrbnik Vidmar.
Se je kaj spremenilo v letih, odkar je oskrbnik na Kredarici? "Obiskovalci so vse bolje opremljeni in tudi vse bolj kondicijsko pripravljeni, tudi odnašanje smeti nazaj v dolino je iz leta v leto boljše. Četudi je nekaterim še vedno težko prazno embalažo odnesti dol. Približno polovica smeti, ki jih odpelje helikopter, ni 'naših' smeti - to vidim po embalaži."
Triglavski dom je najvišja slovenska planinska postojanka, zaradi le dobro uro oddaljenega vrha Triglava pa sodi med naše najbolj oblegane planinske koče. Do njega je speljana danes najpopularnejša, a dokaj zahtevna varovana plezalna pot, sicer odlično varovana - planincem so ves čas v pomoč klini, pot pa ni za vrtoglave.
Prvo Triglavsko kočo na Kredarici so odprli 10. avgusta 1896. Kočo je na zemljišču, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo Slovensko planinsko društvo (predhodnik Planinske zveze Slovenije, ki je delovalo od zadnjega desetletja 19. stoletja do konca druge svetovne vojne).
Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo preimenovali v Triglavski dom. Po drugi svetovni vojni je dom v upravljanju PD Ljubljana Matica. V letih 1953 in 1954 je društvo najprej dogradilo velik prizidek, a je koča vseeno kmalu postala pretesna za vse bolj številčen obisk planincev, zato so v letih 1982 in 1983 zgradili velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom; tega so nato obnovili naslednje leto. Leta 1992 so na Kredarici montirali prvih 20 sončnih celic za pridobivanje električne energije in sistem z leti še povečali ter ga leta 1998 dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki pa ne deluje dobro. Dom ima tudi telefonsko povezavo in pokritost. Oskrbuje se s pomočjo helikopterja. Ta julija in avgusta na Kredarico vsakih deset dni pripelje sedem do osem ton materiala, v dolino pa odpelje slabo tono smeti oziroma povprečno kakšnih deset odstotkov.
Štiri ponudbe za čistilno napravo
Kako pa je s čistilno napravo, se kaj premika? "Razpis je objavljen, smo v fazi izbire izvajalcev, dobili smo štiri ponudbe," pravi Aleš Jenko iz PD Ljubljana Matica. Kakršnakoli že bo rešitev, bo strokovno izjemno zahtevna. Koča namreč leži na 2515 metrih, temperature so nizke in poleg tega so temperaturna nihanja, kar je za delovanje čistilnih naprav težava. Če k temu dodamo še pomanjkanje vode in električne energije ter neenakomeren obisk, ki je morda še bolj izrazit kot v kakšnih drugi koči (ob koncu tedna na vrhuncu sezone v domu prespi 300 ali celo 400 planincev, še dvakrat toliko jih pride mimo, druge dni pa je obisk precej manjši), kar pomeni neenakomerno obremenitev čistilne naprave. Rešitev torej ne bo enostavna in tudi ne poceni. Od kod denar, se še ne ve. Država denimo še ni objavila razpisa za ureditev čistilnih naprav na planinskih postojankah, na katerega bi se lahko prijavili. "V času samostojne Slovenije je ministrstvo za gospodarstvo objavilo en sam razpis za posodabljanje planinskih koč v vrednosti 1,5 milijona evrov za celo Slovenijo. To je bilo vse," izpostavlja Jenko.
A skrbi v zvezi s čistilno napravo so letos zaradi izjemno slabega obiska v visokogorju zdaj kar nekako potisnjene ob stran, saj se v planinskih društvih ubadajo dobesedno s preživetjem.
Tatjana Vrbnjak
METEOROLOŠKA POSTAJA
S prvimi meteorološkimi opazovanji so na Kredarici začeli že leta 1897, torej le leto po odprtju prve koče na Kredarici, za opazovanje je bil zadolžen kar oskrbnik Anton Pekovec. Meteorološka postaja je začela delovati leta 1954 - je seveda najvišje ležeča meteorološka postaja v državi. Najvišjo temperaturo so tam izmerili 27. julija 1983 - bilo je 21,6 stopinje Celzija, najbolj mrzlo je bilo 7. januarja 1985 - minus 28,3 stopinje Celzija. Najtoplejši mesec je bil avgust leta 1992 s povprečno mesečno temperaturo 10,3 stopinje Celzija, najhladnejši je bil februar leta 1956, ko je bila povprečna mesečna temperatura minus 17,2 stopinje Celzija.
Kopiščarjeva pot odprta
Pred tednom smo poročali, da je Kopiščarjeva pot na Prisojnik skozi prednje okno zaradi podora zaprta, markacisti in gorski reševalci, ki so pot pregledali, pa so ugotovili, da se je podor umiril in da je prehod skozi Prednje okno varen, sporočajo pri Planinski zvezi Slovenije.
Očitno je šlo za manjši podor oziroma le za usad kamenja iz stene v bližini Prednjega okna. Pregled stanja varoval (jeklenic, klinov in skob), ki so ostala v bližini skalnega usada, je pokazal, da bodo v bližnji prihodnosti potrebna le manjša vzdrževalna dela, kot na primer obnova markacij in zamenjava manjšega števila varoval. Planinska organizacija ob tem opozarja na previdno in preudarno hojo po planinskih poteh; če okoliščine to zahtevajo, je treba uporabiti tudi tehnično opremo (čelado, plezalni pas, samovarovalni komplet, cepin, dereze, vrv ...). Manj izkušeni planinci naj se v gore podajo v spremstvu izkušenih planinskih vodnikov - številni planinski izleti, pohodi in ture vseh vrst in zahtevnosti so objavljeni tudi na spletni strani Planinske zveze Slovenije.
Gore nudijo veliko užitkov, a previdnost je na mestu - zaradi nepazljivosti, utrujenosti, bolezni ali le spleta nesrečnih okoliščin se lahko zgodijo padec, zdrs, poškodbe. Letos so gorski reševalci intervenirali že več kot 280-krat.
Vzpon na Mangart
Letošnje premagovanje 1425 metrov višinske razlike in 9,6-odstotnega povprečnega naklona ob vzponu na Mangart bo danes v Logu pod Mangartom. Organizatorji si prizadevajo, da bi tekmo izpeljali prav "do vrha" Mangartskega sedla na višini 2055 metrov nadmorske višine in ne do zapore kot lani. Po vzponu bo organiziran tudi spust v dolino, kar pomeni, da bo po prihodu zadnjega tekmovalca v cilj potekal za policijskim avtom. Na cilju tušev ne bo, bo pa maser, ki bo brezplačno zmasiral noge. (uk)
Gorski tek na Klopni vrh
Ljubitelje gorskega teka bodo danes ob 10. uri na startu na Kovaški cesti pri Škarjarni pričakala 6,65 kilometra dolga trasa, na katero se bodo moški podali v osmih starostnih kategorijah, dekleta pa v šestih. Na poti, ki poteka večinoma po gozdu, se bodo tekači morali spopasti z 887 metri višinske razlike, saj jih bo cilj čakal na 1262 metrov visokem Klopnem vrhu. Trasa orientacijsko ni zahtevna, poteka namreč po markirani planinski poti Lovrenc-Klopni vrh in je po zagotovilih prirediteljev dobro označena. Na gorski tek se morate prijaviti. Prijave lahko oddate še danes do 9.30, prijavnina je 15 evrov. (uk)
Med Alpami in Dravo
Zora Štok: Koroška, pokrajina treh dolin in treh pogorij, ponosna na svoje gore, gozdove in podzemlje
Mežiška, Dravska in Mislinjska dolina, ujete med tri pogorja - Pohorje, Karavanke in Savinjske Alpe, to je naša Koroška. Ena manjših slovenskih regij, a s svojo neokrnjeno gorsko naravo in gozdovi ter številnimi zanimivostmi, ki se skrivajo v dolinah, gorah in gozdovih, še kako privlačna za potepanja. Tako za tiste, ki imajo radi bolj lagodno pohajkovanje, kot za tiste, ki imajo radi nekoliko več napora. Aktivnosti in zanimivosti je za vse dovolj. Koroška je pravi raj za pohodnike in ljubitelje kolesarjenja, za planince in plezalce, alpske reke in potoki vabijo ribiče, v dveh klubih lahko uživajo ljubitelji jahanja, pozimi je na Koroškem odlična smučarija, na svoj račun pridejo tudi ljubitelji letenja, na reki Dravi pa tradicijo splavarjenja negujejo na Gortini in v Javniku pri Podvelki. Od letos pa na območju Reša (občina Radlje ob Dravi) ponujajo tudi kopanje v prvem naravnem kopalnem jezeru v Sloveniji, ki obsega 3300 kvadratnih metrov vodnih površin. Vodni park Radlje obsega dobra dva hektarja, skoraj hektar zavzema plavalni ribnik z otroškim bazenom, čolnarno in ležalnimi površinami, v drugem delu bo avtokamp z lesenimi hišicami. Ta bo urejen do konca septembra, ko se izteče pogodbeni rok za dokončanje dober milijon evrov vredne investicije.
Skorajda skozi vse leto, od aprila do septembra, so na Koroškem številne kolesarske prireditve. Vse več kolesarskih stez, predvsem pa kolesarjenje po številnih gozdnih cestah in poteh, ki niso obremenjene s prometom, privablja na Koroško številne ljubitelje kolesarjenja, še posebej gorskega. Kolesarske poti so številne in različnih zahtevnosti, za tiste, ki ne morejo brez adrenalina, je kot nalašč spust s Pece - najprej vzpon na goro s kabinsko žičnico, potem pa spust po dvanajst kilometrov dolgem tako imenovanem flow trailu. Peca pa ni zanimiva zgolj za planince, pohodnike ali ljubitelje kolesarjenja. Tudi ljubitelji pripovedk poznajo to koroško goro, že zaradi pripovedke o kralju Matjažu, ki naj bi bil sicer le eden od likov priljubljenega ogrskega kralja Matije Korvina. Ta je tudi Koroški vladal v času 1458 do 1490. Pomagal naj bi bil vsem, ki so potrebovali pomoč, dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem so na Koroškem bili dobri časi. Legenda pravi, da pod Peco na Koroškem še zdaj spi Kralj Matjaž in v neposredni bližini Doma na Peci se tudi nahaja Votlina Kralja Matjaža z bronastim kipom.
Podzemlje Pece (Janko Rath) Foto: Andrej Petelinšek
Znameniti Korošci
A niso samo športne aktivnosti tiste, ki vabijo na Koroško. Bogata kulturna dediščina skriva v sebi številne zanimive drobce iz koroške zgodovine, Korošci pa so poskrbeli tudi za pomnike znamenitim osebnostim, ki izhajajo iz te regije. Tako je v Slovenj Gradcu v rojstni hiši svetovno znanega skladatelja Huga Wolfa urejen spominski muzej, pred Koroško galerijo likovnih umetnosti stoji spomenik Jožetu Tisnikarju, enemu najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, na pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca spominja muzej Prežihova bajta, v osrednji koroški knjižnici na Ravnah na Koroškem pa je urejena spominska soba v čast pisatelju Leopoldu Suhodolčanu, ki ne le da je prispeval pomemben delež k mladinski literaturi, pač pa je bil pobudnik bralne značke. Sledi na Koroškem so pustili tudi Fran Ksaver Meško, Anton Martin Slomšek, naravoslovni fotograf Maks Kunc, župnik in dekan Jakob Soklič, odvetnica in pisateljica dr. Ljuba Prenner, slavist, etnolog in literarni zgodovinar Franc Kotnik in za vsakega od njih imajo Korošci urejen prostor, da o njih izvemo kaj več.
V Koroškem pokrajinskem muzeju na Ravnah si lahko ogledamo zgodovino oziroma razvoj železarstva in jeklarstva na Koroškem, vse od začetkov v 16. stoletju pa do danes. V Črni na Koroškem lahko vidimo naprave in stroje, s katerimi so iskali in izkopavali svinec, v Lešah se ponašajo z edinim ohranjenim vhodom v jamo Leškega premogovnika.
S kolesom in kajakom po rudniških rovih
Podzemlje Pece je lahko prava dogodivščina. V 330 letih, kolikor je delovalrudnik svinca in cinka v Mežici, so rudarji izkopali nad 1000 kilometrov rovov in odkopov. Danes se po 3,5 kilometra dolgem rovu Glančnik lahko popeljemo v vagonih kot nekoč rudarji, za avanturiste pa bo bolj zanimiva vožnja s kolesi po rudniških rovih ali pa se v podzemlje podamo s kajaki. Rudnik je vključen v Geopark Karavanke, ki sodi v mrežo geoparkov pod okriljem Unesca. Leži na območju stika afriške in evropske tektonske plošče, in ko sta se plošči sprijeli, se je iz morskega dna dvignila gmota kamnin, iz katere je nastala ena najdaljših gorskih verig - Alpe. Krajinski park Topla je še ena slikovita alpska dolina pod Peco, nedaleč od Črne na Koroškem. Zaradi zavarovanih rastlinskih in živalskih vrst sodi med naravne znamenitosti oziroma krajinske parke, socvetja divjih orhidej pa so ena tistih znamenitosti parka, ki posebej izstopajo.
Na kateri koli konec Koroške se podamo, povsod najdemo kaj zanimivega. Skozi vse leto pripravljajo Korošci različne prireditve in tako privabljajo obiskovalce od blizu in daleč. Gostoljubni ljudje so in tudi ponosni na svojo kulinariko. Na številnih turističnih in izletniških kmetijah si lahko privoščimo pristne koroške dobrote, vsekakor pa si je zanje treba vzeti čas.
Zora Štok
K 24 - KOROŠKI HRIBOVSKI IZZIV
Korošci ponujajo svojevrsten gorniški izziv - osvojiti pet vrhov v manj kot 24 urah in tako postati član Kluba 24. Gre za 80 kilometrov dolgo pot z vzponi na pet najvišjih koroških vrhov - Uršlja gora (1699 m), Smrekovec (1577 m), Raduha (2062 m), Olševa (1930 m) in Peca (2125 m). Najbolj drzni, predvsem pa dovolj vzdržljivi, omenjenih pet vrhov osvojijo v enem dnevu, a Korošci pravijo, da to vendarle ni najpomembnejše. Tudi če na vrhove omenjenih gora priplezamo na vsakega posebej, se naužijemo prelepe narave in se zadovoljni spustimo v dolino.
Na Koroškem imajo sicer skoraj 600 kilometrov urejenih in označenih planinskih poti in vsak zlahka najde najbolj primerno zase. Med najbolj privlačne sodijo Koroška planinska pot, krožna daljinska pot in K 24.