BALANSA: Že nekaj časa smo imeli v glavah, da moramo pogledat ...
... na Sfingo (legendarna smer v triglavski severni steni), če se da postavit kak dober highline.
Sonce, dobra družba in zasedeni apartmaji na morju so bili ključni razlogi, da se nas je šest navdušencev zbralo, v četrtek zjutraj v Vratih, in do dobra napolnilo nahrbtnike za dvo-dnevno gorsko izkušnjo.
Po dveurni rahlo vzpenjajoči se hoji je sledil še dveurni strm vzpon do vrha triglavske severne stene. Kako lepo je bilo raztovoriti nahrbtnike, polne železja, gurtne, vrvi za backup, mašine za vrtanje in še česa na 2300 metrov! S prijateljem Janom Valentinčičem sva bila v skupini edina, ki sva si želela prvega slovenskega visokogorskega highline-a in sedaj sva imala vso potrebno opremo za varno postavitev na zelo ekskluzivnem mestu.
Grega Ule, ki je bil z nami je s seboj prinesel malo padalo in wingsuit v katerem je skočil in odletel nazaj v dolino. Čez kake tri ure pa je bil že nazaj med nami. Hiter, v obe smeri, ni kaj.
Z Janom sva med tem našla primerno linijo, zvrtala luknje za svedrovce, naredila varna sidrišča in mednje postavila highline. Potrebno je bilo samo še napenjanje gurtne, a sva to odložila za naslednji dan saj se je vreme malo poslabšalo. Pri postavljanju slackline-a na višini gre vse veliko počasneje kot malo nad tlemi saj je potrebna veliko večja varnost.
Prelepe gorske lokacije smo izkoristili tudi za malo akro-joge, saj nas je do sedaj Eva Brovinsky, ki je bila tudi zraven, že vse okužila s to čudovito obliko gibanja v dvoje. Od Sfinge smo imeli še dobro uro hoda do koče na Doliču, kjer smo tudi prespali.
Nov dan, novi izzivi. Jaz in Jan sva se podala na highline ostali štirje pa v Bohinj. Dolžina linije je bila kakih 35 metrov, globina pa več sto metrov, ampak to je tako ali tako vseeno, ko si enkrat na highline-u. Za gurtno sva uporabila moj zelen ameriški najlon, type-18, ki se hitro poda pod vsako dodatno silo. Hoja je bila veličastna. Za Jana je bil to prvi uspešno prehojen highline take dolžine, zame pa dober izziv za exposure look (ko se postavimo pravokotno na linijo in gledamo predse). Občutek, ko pri exposure look-u več deset sekund gledaš gore, ki so nekaj kilometrov stran, je zelo zanimiv, predvsem pa zelo daleč od tistega, česar smo vajeni v svojem območju udobja. Kot da bi se izgubil v zraku, obstal in samo gledal gore, popolnoma sproščen in umirjen, čeprav v zelo težkem položaju.
Preden sva odrinila v Vrata sva podrobno pregledala mesta za nove linije. Teh je še veliko, vsaj pet zelo lepih in očitnih, ob 20 pa do 100 metrov, verjetno še več. Po enem dnevu me od spusta v dolino z zelo težkim nahrbtnikom še zmeraj tako bolijo noge, da komaj hodim. To je namreč glavni delež cene take ekspedicije, ki pa vsekakor ni previsok, da bom na Sfingo še prišel, s polnim nahrbtnikom opreme.