Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Šober in (Predelski) Vršič - 16.08.14

Primož Blaha: Še ena tura, ki je ponudila več kot sem si obetal. Sploh, ker nisem niti imel namena v te konce, a me je jutranji pogled na vreme usmeril proti zahodu.

Noro, ko pomislim kako navdušen sem bil ob prvem obisku doline Remšendol - pa je vseeno minilo več kot eno leto preden sem se vrnil, čeprav je takoj čez mejo ...

Samotna dolina Remšendol (Valromana) že na dnu skriva polno lepot, z vseh strani je obdana z divjimi grebeni in vrhovi, ponuja pa kar nekaj zanimivih tur. Glede na to, da sem se tako na hitro odpravil in nisem prebral nobenih opisov, sem se namenil po markirani poti - pa da vidim kam pridem!

Po poti št. 520 skozi strm gozd do idilične jase pod Rabeljskimi špicami, kjer stoji tudi koča/bivak. Naprej po čedalje bolj razgledni poti, ki pripelje na greben tik pod vrhom Šobra (Monte Sciober grande, 1853 m). Tam sem od šoka kar zastal - kakšna panorama! Saj sem predvideval, da bo lep razgled, a česa takega pač ne vidiš pogosto! Kljub temu, da se je takrat že (spet!) pooblačilo, je pogled segal na vse strani: nad dolino Mrzle vode v nebo kipijo divji vršaci Viševe skupine, z Montažem ob boku; na drugi strani kraljuje Mangart, le malo za njim Jalovec, pa Loška stena, Jerebica, Kaninova skupina ... Povrhu pa še vsi manj poznani, a nič manj zanimivi vrhovi nad Remšendolom.

Sledi razgleden greben z več manjšimi vršiči do Vraške škrbine (Portella, 1798 m). Tam me je premamila neoznačena pot, ki sem ji sledil do sedla Škrbinica med Grintavcem in Vršičem. Tam se ponuja več možnosti, ki me čakajo ob naslednjem obisku; tokrat sem sledil možicem po brezpotju do (Predelskega, tudi Mangartskega) Vršiča (Ursic di Raibl, Raibler Confinspitze, 1918m). Zaključil sem sicer na stranskem vrhu (1914 m), a tudi po grebenu do glavnega vrha ni izgledalo pretežko.

Nazaj do markirane poti in do sedla Čez Stože (Sella Ursic, 1736 m), tam pa po poti št. 511 navzdol. Pot je na trenutke grozno zaraščena, na nekaj delih tudi v slabšem stanju - kljub vsem lepotam, so to precej slabo obiskani konci. Pot je vseeno lepa in razgibana, nižje navdušijo živahni potočki, ki se kmalu združijo in veselo odžuborijo pod imenom Rio Bianco. Za konec sicer nekaj ravninske hoje po dnu doline, ki pa hitro mine. Upam samo, da se naslednjič tudi hitreje vrnem - ciljev je še dovolj, odličen vir za te konce je Petrova stran.

Primož Blaha

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti