Viva - Viki Grošelj: Nobena nepalska visokogorska vas ni obkrožena s tako številnimi rododendroni kot prav Sana Sa.
Čeprav stoji na poti pod Everest, na višini 3500 metrov, in je obenem pomembno križišče poti, šteje le kakih pet, šest hiš. Aprila in maja jo vsako leto domala prekrijejo orjaški cvetovi rododendrona. Vas in okolica žarita v živih odtenkih od bele do temno rdeče, cvetovi se usipajo na pot, skozi očarljivo obarvano vejevje pa lahko opazuješ najvišje in najdrznejše gore našega planeta. Toda ta nevsakdanja lepota ni glavni razlog za to, da je vas Sana Sa eden od mojih najljubših krajev na svetu.
V dneh po prvem slovenskem vzponu na Everest, leta 1979, ko nam je uspelo preplezati prvenstveno smer po zahodnem grebenu, je bilo zame preprosto vsega preveč. Preveč za sedemindvajsetletnika, ki je živel za vrh najvišje gore sveta, potem pa v tednu dni doživel orkan dramatičnih dogodkov, ki vsak zase zahtevajo veliko časa, da jih razumeš in sprejmeš ter nato skušaš najti smer v življenju, ki je pred tabo. Izjemni napori, poraz tik pod vrhom, ko sem moral zaradi ozeblin odnehati, zmagoslavje prijateljev, veselje ob uspehu, drama med sestopom ter zdrs in smrt vodje šerp, Anga Phuja. Nepopravljiva in dokončna. In to v letih, ko smo verjeli, da se nam ne more zgoditi prav nič in da lahko premikamo gore, če si le dovolj močno želimo.
Anga Phuja sem prvič srečal v sončnem marčevskem dopoldnevu leta 1979, na dvorišču agencije Mountain Travel v Katmanduju. Stal je med svojimi šerpami in jim mirno, vendar odločno določal naloge in zadolžitve. Bil je že zelo znan, saj je leto poprej z avstrijsko odpravo dosegel vrh Everesta. Na naši odpravi se je izkazal tudi kot odličen organizator. Med trdim delom na gori smo se še bolj zbližali, in tako nam je v enem od pogovorov razkril, da ga v dolini čaka mlada šerpani, s katero ima sina, vendar njegova družina poroki nasprotuje, saj je dekle iz revne družine …
Deset let pozneje, leta 1989, mi je kot pridruženemu članu makedonske odprave na Everest uspelo priti na vrh najvišje gore sveta. Vse drugo pa, kot da se je ponovilo. Veliki napori, tvegana osvojitev vrha že v večernem mraku, dramatičen sestop in vnovič smrt prijatelja, tokrat makedonskega plezalca Dimeta Ilijevskega. Namesto veselja nad doseženim vrhom so me dušile nemoč, žalost in utrujenost. Edino, kar sem si takrat želel, je bilo čim prej zapustiti to lepo, vendar za nas znova tako tragično vznožje najvišje gore sveta.
Tudi zato sva s soplezalcem Stipetom Božićem še pred drugimi odšla proti domu. Med vračanjem sva po naključju izvedela, da sin Anga Phuja, Mingma, o katerem nam je pred desetimi leti pripovedoval s tolikšnim ponosom, živi v meniški šoli samostana Tjangboče, mimo katerega se bova vračala na poti v dolino. Pohitela sva proti samostanu in tam povprašala za Mingma. V sobo je vstopil plašen fant, rahlo šepajoč in nezaupljivih oči, odet v značilno rdeče-rumeno oblačilo. Ko sva mu razložila, kdo sva, se je nekoliko sprostil. Povedal je, da mu je v samostanu lepo in da je zadovoljen. Da večkrat obišče mamo, ki ji je ime Ang Čutin in živi v sosednji vasi Sana Sa, kjer ima prodajalnico spominkov. Ima ga zelo rada in po najboljših močeh skrbi zanj. Dogovorili smo se, da jo gremo skupaj obiskat.
Nekaj ur pozneje smo prišli v vas. Novica, da sta tujca, ki sta bila prijatelja Anga Phuja, prišla obiskat Ang Čutin, se je razširila kot blisk. Pred skromno kočo so se zbrali vsi vaščani. Mingmova mama nama je vsa vznemirjena, ganjena in objokana postregla po najboljših močeh. Ob pomoči sosedov, ki so znali nekaj angleških besed, sva le izluščila njeno žalostno zgodbo. Z Angom Phujem sta bila od otroštva sovaščana v sosednjem Kumdžungu, le da je bil on iz bogate, ona pa iz revne družine. Ko je prvič zanosila, so njegovi sorodniki preprečili poroko, saj so imeli z njim velike načrte. Iz uporništva in strasti do plezanja je odšel v Katmandu, kjer je bilo laže dobiti delo na odpravah. Po naši odpravi naj bi Ang Čutin vzel s seboj v Katmandu. Že drugič noseča je namesto Anga Phuja dočakala le novico o njegovi smrti na gori. Nekaj mesecev pozneje je rodila še drugega otroka, hči Jangcen. Kljub temu se ji je družina Anga Phuja odrekla. V veliki bedi in z dvema majhnima otrokoma se je sama prebijala skozi življenje.
Njeno pripoved sta ves čas prekinjala jok in zahvaljevanje. Toda čutil sem, da ji več kot tistih nekaj dolarjev in obljube, da jim bova pomagala tudi v prihodnje, pomeni priznanje, ki sva ji ga izkazala z obiskom pred vsemi vaščani. Kot da sva s tem v njeno težko življenje vrnila ugled in dostojanstvo.
V letih, ki so minevala, sem na svojih poteh po Himalaji pogosto prihajal k njim, v vas Sana Sa. Sam, z družino, s prijatelji, s soplezalci. S Stipetom sva izpolnila dano obljubo. Mingma je kot priden učenec nadaljeval študij budizma v Indiji in postal spoštovan lama. Jangcen je odrasla in rodila ljubko hči s pomenljivim imenom Ang Phuti, da dedkovo ime ne bi šlo v pozabo. V hišo je napeljan vodovod. Mala Ang Phuti se rada igra s pipo, iz katere teče voda. Odpira jo in zapira, se igra z vodnim curkom in kar ne more razumeti, kako preprosto je to. Nič več ni treba do potoka na robu vasi, ki je za revnejše vaščane vodovod in kanalizacija obenem. Nič več napornega prenašanja vode do doma. Ang Čutin pa je medtem iz Katmanduja dobila imenitno novo protezo, da ji v simpatični zadregi ni več treba zakrivati brezzobih ust …
Pred štirimi leti sva s Stipetom Mingma povabila k nam. Ko sem gledal, kako se moj sin in sin Anga Phuja sprehajata po Ljubljani, kako sedita na stopnicah Prešernovega spomenika pri Tromostovju in se sproščeno pogovarjata, sem se zavedel, kako nas življenje, tudi takrat, ko se nam dogajajo težke stvari, poveže na svoj magičen način.
Zato se tako rad vračam v vas Sana Sa. Kaj vse mi bo še razkril ta košček himalajskih nebes? In kaj je sploh tisto najlepše v življenju? Dosegati visoko zastavljene cilje? Prejemati? Dajati? Najbrž v različnih obdobjih različno. Najbolj osrečujoče pa je, če ti v tem kratkem življenju uspe doživeti zlitje vsega trojega.
Viki Grošelj