Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

»Logarjeva«, »Logarska« in še kaj

Slovenec (1934): Vse kaže, da pravda o teh svojilnikih, ki se vedno bolj ostri, ne bo rešena le z jezikoslovnim orožjem.

G. Badjura ima v toliko prav, ko trdi, da obrazu je ljudstvo v resnici v gotovih primerih svojilnike s končnico —ski, g. dr. Glonar zopet z vidika današnje slovenske filologije. Eden pravi, tako je, drugi, tako mora biti. Domneva, da bi naše ljudstvo ne razlikovalo med obema obraziloma, je jalova. Kdor pa hoče vsaj obrazložiti postanek in obstoj svojilnika —ski, mu gotovo ne zadošča samo gramatika, da z njo upraviči ta ljudski svojilni izraz, tudi ne samo ugotovitev, da ljudstvo v resnici tako govori, temveč bo moral poseči po etnologiji in sociologiji ter po ljudskem pravnem pojmovanju.

Iz teh panog podam le nekaj bistvenih potez. Najstarejša socialna oblika človeške družbe je bila kolektivna. S to obliko je nerazdružno zvezan pojem kolektivne lasti zemljišča, ki je bilo tedaj lastnina dotičnega totema, oziroma zadruge in vsak član te socialne organizacije je bil idealni solastnik celotnega kompleksa. Po tem pravnem pojmovanja se je izoblikovalo vse ostalo socialno življenje zadrugarjev. Stari urbarji v zemljiških knjigah nam še dandanes pričajo, koliko je bilo tudi v naših krajih take skupne lastnine, da ta obstoji še dandanes ponekod, ki nosi največkrat ime »gmajna«. Ko pa je v te socialne organizacije pričel prodirati princip lastninske individualizacije in ko so si posamezniki de facto prisvajali dele skupnih zemljišč, je nastal boj med takimi posamezniki, ki so se osamosvajali, in med ostalimi kolektivi. Naravno, ker je nastajal na eni strani nov, individualistični pojem lastnine, se je zadruga krčevito branila proti tej novotariji, zlasti, ker je ogrožal njene življenjske pogoje. Iz kakšnih pravnih naslovov pa so si ti posamezniki lastili zemljo, nam socialna zgodovina dovolj jasno priča. Gotovo je, da so bile redne pogodbe, pojmovane po današnjem pravu, najredkejši primeri. V podanem primeru leži poudarek na antitezi med kolektivnim in individualnim pojmovanjem lastnine.

Kaj hočem s tem izvajanjem? Ako si je tedaj naš kmet pridržal svojilnik »ski« tudi pri označbi zemljišč, ki so danes polna pravna last posameznikov, je s tem svojilnikom podal svoje kolektivno pojmovanje lastnine, to se pravi, da on po svojem pravnem občutju v mnogih primerih ne priznava izključno individualne lastnine, ki jo po naših slovniških pravilih sicer oblikujemo s svojilnikom »jev«. Potemtakem je svojilnik »ski« le izraz kolektivnega lastninskega čuta. Res je, da tega pojmovanja še dolgo ne bo mogoče izbrisati iz ljudske govorice. Stojimo pred vprašanjem, to pa pri vsem upoštevanju in spoštovanju ljudskih jezikovnih tradicij: Ali sploh kaže vlačiti take rudimente v današnje krajinsko imenoslovje in to zopet v sodobno našo slovnico, ker skrajni čas je, da končno uvedemo v naš jezik red na vse strani, da zajezimo tako škodljivo neodločnost v premnogih vprašanjih in iz nje izvirajoče infiltracijo.

V podanem posebnem primeru pa moje mnenje potrjuje še sledeče: Ko sem bil nedavno v Logarjevi dolini, sem vprašal domačina, medtem, ko sva se ozirala po tem divnem svetu, kdo je njegov lastnik. Odvrnil mi je: »Vse, kar vidite naokrog, je do malega Logarjeva last.« Ako bi bile vse druge moje navedbe dvomljive, drži to, da je dolina v glavnem Logarjeva.

R.
Slovenec, 21. september 1934

21.09.1934

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti