Delo, Aktualno - Nejc Gole: Zaradi adrenalinskih športov in čedalje več planincev se veča število nesreč v gorah. Največ poškodovanih na Triglavu.
Ljubljana – V slovenskih gorah se največ nesreč ne zgodi na najzahtevnejših poteh, ampak na tistih, ki so najbolj obiskane. Med njimi je tudi Šmarna gora. Nesreč je zadnja leta čedalje več, letos pa je zaradi vremena še več poškodovanih.
V okviru projekta DeloData se tokrat posvečamo nesrečam v slovenskih gorah in varni poti v hribe. V interaktivni grafiki na delo.si predstavljamo statistične podatke Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) o nesrečah v slovenskih gorah v zadnjih petih letih, tabele pa prikazujejo podrobne podatke o posameznih reševalnih in iskalnih akcijah med letoma 2009 in 2013, pri čemer podatkov za leto 2011 zaradi tehničnih težav GRZS ni. Objavljamo videointervjuje z alpinistom Klemnom Premrlom o pripravah pred turo in ravnanju ob nesrečah ter kronološka pregleda nezgod v slovenskih gorah, s posebnim prispevkom o krvavi zgodovini vršiške ceste, in nesreč slovenskih alpinistov v Himalaji.
Nesreč čedalje več ...
Število nesreč, pri odpravljanju posledic katerih so sodelovali gorski reševalci, se je zadnjih pet let precej povečalo; medtem ko je bilo med letoma 2005 in 2008 le enkrat večje od 300, se od leta 2009 giblje okoli 400. Vzroka za to sta dva, pojasnjuje član komisije za informiranje in analize GRZS Ljubo Hansel. Na eni strani se povečuje število planincev, predvsem v sredogorju, na drugi pa razvoj adrenalinskega turizma. »Vse več ljudem ponujamo vse več aktivnosti, kot so soteskanje, jadralno padalstvo in gorsko kolesarstvo. Na območju Tolmina in Bovca se število s tem povezanih nesreč povečuje za 50 do 100 odstotkov na leto,« pravi Hansel.
Prav zato imajo tolminski gorski reševalci praviloma največ akcij na leto, le lani so imeli več dela Bohinjci, saj je lansko pomlad Tolmin, ki ima odlične terene in mikroklimo za jadralno padalstvo, obiskalo manj tujih padalcev. Letos imajo Tolminci spet več intervencij: do včeraj so jih imeli 63, Bohinjci pa 35. Največ nesreč se zgodi planincem med hojo po poti, sledijo aktivnosti v zraku, plezanje in hoja po brezpotjih.
... prav tako poškodovanih, ne pa tudi mrtvih
Premosorazmerno s številom nesreč se zadnja tri leta povečuje tudi število poškodovanih (teh je nekaj več kot 200 na leto) in obolelih, ne pa tudi mrtvih. Delež smrtnih žrtev med vsemi osebami, ki so jih reševali gorski reševalci, se je zmanjšal s 13 odstotkov leta 2005 na lanskih sedem odstotkov. Hansel »težko reče«, kaj je vzrok za manj najhujših nesreč, opozarja pa, da je letos v gorah več nesreč kot lani. Doslej je umrlo devet gornikov, evidence GRZS pa kažejo, da je še sedem ljudi življenje izgubilo pri negorniških aktivnostih, denimo vodnih.
»Letos je kljub poletju v visokogorju še vedno sneg. Hoja po teh terenih je tvegana, saj je marsikje treba prečiti strma snežišča. Sneg je trd, planinci pa se na pot odpravijo brez ustrezne opreme ali pa cepina in derez ne znajo uporabljati,« pojasnjuje sogovornik. Poleg tega je v gorah zaradi snega in dežja večja krušljivost skal, zato je večje tveganje za proženje kamenja. Tako so še bolj nevarni odseki, kjer planinci hodijo drug nad drugim, kamenje pa lahko prožijo tudi gorske živali.
V gorah je zato priporočljiva čelada, saj smrt v njih največkrat povzroči poškodba glave, v zadnjih petih letih se je to zgodilo v 43 odstotkih nesreč. Planinci se pogosto ne opremijo ustrezno, čeprav že precej bolje kot pred desetletjem. »V zadnjih desetih letih se je odgovornost planincev precej povečala. V hribe hodijo s čelado in samovarovalnim kompletom, kar so v preteklosti pri nas nosili le Avstrijci in Nemci. To je posledica dobre vzgoje v planinski organizaciji in večjega oglaševanja trgovcev s to opremo,« opaža Hansel.
Največ nesreč v popoldanskih urah avgustovskih nedelj
Poleg neprimerne opreme gorski reševalci med vzroki za nesreče izpostavljajo tudi precenjevanje lastnih psihofizičnih sposobnosti in neprimerno izbiro ture. Statistično je največ nesreč posledica padca, zdrsa in nepoznavanja terena. »Hitro se zgodi zdrs na travi ali skali, sploh ko so planinci utrujeni,« pravi Hansel. Zato se mu ne zdi presenetljivo, da se največ nesreč zgodi popoldne, ko se pohodniki vračajo, sploh zato, ker se takrat hitro spreminja tudi vreme. Ob nevihtah je mogoč tudi velik padec temperature, zato ob neprimerni opremi obstaja nevarnost podhladitve, še opozarja.
Največ nesreč se zgodi ob koncu tedna v avgustu, saj je takrat tudi obiskanost gora največja. Ker je pri nas največ planincev Slovencev, ni presenetljivo, da je med njimi tudi največ poškodovanih, sledijo jim Italijani, Avstrijci, Nemci in Čehi. Ali drži stereotip, da Čehi hodijo po slovenskih gorah v sandalih? »Ne, s tem imajo več težav na hrvaški obali, ko gredo turisti brez primerne opreme na Velebit,« odgovarja Hansel. V slovenskih gorah so se v težavah znašli tudi Avstralci, Belgijci, Nizozemci, Izraelca in Norvežana.
Med tistimi, ki so jih reševali v zadnjih petih letih, je bilo dve tretjini moških in tretjina žensk. Večina poškodovanih je v četrtem desetletju starosti, teh je povprečno 82 na leto. Glede na povprečje zadnjih petih let jim sledijo planinci med 50. in 59. letom starosti, pohodniki med 20. in 29. letom ter planinci, stari od 40 do 49 let. V tem obdobju so gorski reševalci vsako leto povprečno reševali tudi devet otrok, starih devet let ali manj.
Od morja do Triglava
Naša analiza je pokazala, da gorski reševalci največ planincev ne rešujejo na najzahtevnejših poteh, ampak na tistih, ki so najbolj obiskane. Najpogosteje so reševali na Triglavu oziroma na poti na 2864 metrov visoki očak. Vzrok? Medtem ko izkušeni planinci izbirajo druge, manj obiskane gore, denimo Škrlatico, Špik, Mangart, je Triglav zelo obiskan, odgovarja Hansel: »Na Triglav se odpravijo slabše pripravljeni planinci. Za vzpon nanj se ljudje odločijo na dopustu ali pa v gostilni.« Gorski reševalci so na Triglavu in Malem Triglavu med letoma 2009 in 2013, pri čemer ni podatkov za leto 2011, reševali 19 planincev. Ob tem so večkrat posredovali na Kredarici (12) kot na Planiki (9) ali pri Domu Valentina Staniča (7), na Tominškovi poti so reševali desetkrat, na poti čez Prag šestkrat, na Kalvariji trikrat, na Triglavskih podih pa dvakrat. Alpiniste na Severni steni so reševali 23-krat, od tega največkrat na Slovenski smeri.
Reševalci morajo pogosteje posredovati tudi na Storžiču, Mali Mojstrovki ter med slapom Savico in Komno. Prav zaradi velike obiskanosti med vrhovi z največ ponesrečenimi najdemo tudi Šmarno goro. Na niti 700 metrov visokem osamelcu na severu Ljubljane so reševalci v zadnjih petih letih morali reševati 13 pohodnikov, toliko kot na Prisanku in več kot, denimo, na Komarči ali Krnu. Na pobočjih Šmarne gore so morali največkrat posredovati zaradi padca. Poškodbe so bile večinoma lažje, štirje planinci pa so se huje poškodovali.
Največ nesreč se pri nas sicer zgodi na nadmorski višini od 1601 do 2000 metrov. Najnižja višina, na kateri so reševalci morali posredovati, pa je bila 50 metrov nad morjem, in sicer na plezališču pri Ospu.
Nejc Gole, Š. P.