Večer: Leto planinskih tragedij
Julija se je na Kavkazu ponesrečilo enajst planincev - najhujša nesreča v zgodovini alpinizma
Poročali smo že o dveh velikih nesrečah v gorah Sovjetske zveze. V eni so bili žrtve štirje naši planinci, v drugi pa osem sovjetskih alpinistk. Tokrat objavljamo še nekatere podrobnosti obeh tragedij.
»V steni še ni bilo nikdar tako lepo kot na boku Ula Tau Čana,« žalostno pripoveduje član jugoslovanske odprave 24-letni Žarko Gostovič iz Beograda. »Tri dni in dve noči smo preživeli v steni, med klini in vrvmi, na zaledenelem pobočju. Večeri so bili prečudoviti. Tisoč metrov pod nami je drla po kanjonu narastla rečica Ulu Tau. Bili smo kot mogočni orli, videli smo prizore, ki jih je dano videti le redkim. Da sploh ne govorim o pričakovanju, ko se naposled, povzpneš na vrh vrha, ko se pod tvojimi nogami razgrne Evropa in lep del Azije, ko imaš občutek, da si na vrhu sveta.«
Te čudovite občutke naše odprave sta zmotili dve rdeči raketi, izstreljeni izza Užbe. Opazili so jih 14. junija zvečer. Vso noč so zrli v nebo in pričakovali, da bodo na njem uzrli zeleno raketo, znamenje, da je nevarnosti konec. Toda zeleni utrinek upanja teme ni razparal. V planincih, izkušenih asih skalnatih in zasneženih pobočij, je čedalje bolj rastla negotovost.
Epilog je dobro znan. Ledeni plaz je s pobočja Užbe odtrgal Ursa Vrdoljaka, Anta Bedalova, Nenada Čuliča in Viktora Tabakoviča. Vsi štirje so bili mrtvi. Nobeden član te zadnje jugoslovanske odprave ni mogel uživati pogleda z Užbe, za katerega je bilo vloženo toliko nadčloveških naporov, toliko tveganja.
 |
| 4700 metrov visoka Užba, ki je postala grob štirih naših planincev. Doslej je na tej gori izgubilo življenje že 36 ljudi. |
Nismo se še opomogli od tragedije naših alpinistov na Kavkazu, že je svet obšla vest, da se je na vrhu Lenin na Pamiru smrtno ponesrečilo osem sovjetskih alpinistk. In tudi vrh Lenin je pred tem, julija in avgusta, že zahteval smrtne žrtve. Na pobočju tega vrha, ki je s 7137 metri tretji najvišji v Sovjetski zvezi, se je ponesrečila Švicarka Eva Eisensmith, malo za njo trije estonski alpinisti, na bližnjem vrhu, imenovanem po 19. partijskem kongresu, pa se je pred kratkim ubil neki ameriški alpinist.
V torek, 6. avgusta, so našli samo nekaj deset metrov pod vrhom Lenina zmrznjena trupla sedmih sovjetskih alpinistk. Našla jih je skupna ekipa japonskih in ameriških planincev, med katerimi je bil tudi dopisnik New York Timesa. Trupla osme planinke najbrž sploh ne bodo našli, saj so strokovnjaki mnenja, da je močen veter njeno truplo odnesel po strmini.
Tragedija sovjetskih alpinistk je najhujša tovrstna nesreča v zgodovini alpinizma. V času nesreče je bila 300 metrov nižje od sovjetske ženske ekipe ameriška ekspedicija, ki pa ni slišala klicev na pomoč, ker sta bila radijska oddajnika naravnana na različno frekvenco. Ameriška ekspedicija je nadaljevala z vzponom še po nesreči sovjetskih alpinistk, za katero ni vedela. Američani so se na poti proti vrhu združili z japonskimi alpinisti. Ko so našli prvo truplo članice ekipe, sestavljene iz najboljših sovjetskih alpinistk, so to takoj javili »bazi«.
 |
| 7184 metrov visok vrh Lenina v Pamiru |
Predvidevajo, da je neurje presenetilo sovjetske alpinistke na vrhu gore. Domnevajo, da jim je nenaden močan veter odnesel nahrbtnike, tako da so ostale planinke brez orodja, s katerim bi si lahko izkopale zaklonišča. Niso umrle vse hkrati. Uporno so se borile s hudim neurjem, vendar so v metežu, kjer je bila vidljivost izredno slaba, kmalu spoznale, da so v brezizhodnem položaju. »Zbogom, umiramo,« so še javile po radiu.
Tudi v najvišjih in najnevarnejših stenah Kavkaza in Pamira so še planinci. V času, ko v letalih nekaj sto ali tisoč metrov nad njimi potniki berejo časnike in pijejo čaj, ko je bolj varno poleteti na Mesec kot splezati na kakšen mamljiv vrh, je še veliko takih, ki so pripravljeni vložiti nadčloveške napore in tvegati svoja življenja za en sam trenutek: za trenutek zmagoslavja na vrhu, ko si tovariši sežejo v roke in ko se pod njihovimi nogami razprostre dobršen del sveta.