Facebook - Marko Bradač: Belčev zapis postavitve Aljaževega stolpa v njegovem dnevniku in del njegovih postavitev cerkva in zvonikov po Sloveniji in celo Slavonije na Hrvaškem.
Poobjava se (le) po razporeditvi slik in tudi besedila nekoliko razlikuje od avtorjeve na Facebooku
Ena najstarejših slik Aljaževega stolpa objavljena ob postavitvui l. 1895; kopija slike iz Planinskega vestnika 1895
Belčeva delavnica s prenovljeno cerkvijo Sv. Vida v Šentvidu.
< Šentvid po velikonočnem potresu pred Belčevo hišo
Ta slika Antona Belca in njegove žene Josipine je prav okoli 1895, žena Josipina se je rada pobahala, da je bila 1. ženska, ki je bila v Aljaževem stolpu, čeprav ni stopila na vrh Triglava. V njega je stopila ob postavitvi na dvorišču preden so ga odnesli na vrh Triglava. Belčevi verjetni pomočniki, ki so ga nesli in postavili na Triglavu so bili Anton Tomšič, Andrej Kregar, ki so bili še plezalci v gasilskem društvu Šentvid in se niso bali strmih višin ob nošenju težkega tovora na vrh Triglava in seveda mojstranški prijatelji župnika Aljaža Kobler in Požganc. Sam Aljaž pa je poslušal bobnenje kladiv iz vrha, ker je bila tisti dan 7. avg 1895 gosta megla v Dežmanovi koči, dan kasneje pa je tudi sam stopil na vrh, odprl šampanjec in skupno so zapeli pesem Oj Triglav moj dom.
Anton Belec V mladosti kleparski mojster, kasneje pa 20 let župan Šentvida, ki je naredil mnogo za svoj kraj. Od Gasilskega društva, bil njegov poveljnik in kasneje poveljnik gasilstva kranjske dežele po AvstroOgrsko in kraljevino SHS. Pod njegovim županstvom se je gradila šola, Škofovi zavodi, Zdravstveni dom Šentvid; (Marije pomočnice) in dečji dispanzer kot 1. pod županstvom v Sloveniji.
Da bilo je tako. Dnevi po velikonočnem potresu v aprilu 1895 je Jakoba Aljaža izpod Šmarne gore in Dovjega pripeljala v Šentvid na dvorišče njegovega prijatelja Antona Belca, da s skupnimi močmi uresničita zamisel postavitve Aljaževega stolpa. Po pripovedovanju Belčeve žene Josipine Belec sem bil priča, saj sem jo poznal 8 let povedala prav to: Zgodba o tem, kako je znameniti dovški župnik težko prenašal nemško polaščanje Triglava, je večinoma znana. Tako daleč je šlo, da je za goldinar kupil vrh najvišje slovenske gore in dal na njem postaviti stolp. Kleparskemu mojstru Antonu Belcu je menda takole naročil: »Vse, kar ti bom povedal, si zapiši. Prinesi tri štokrle, nariši krog okoli njih in izmeri premer. Usedi se na enega izmed njih, izmeri od tal do oči. Vstani in še enkrat izmeri do oči. Na vrhu Triglava sem kupil zemljo, na katero želim postavit železni stolp v obliki valja s stožčasto streho in s pravokotnimi linicami za okenca, ki naj gledajo na vse strani neba. Tebe bi pa prosil, da mi to narediš in tudi postaviš.« Anton Belec mu je, kakor je mogoče prebrati na razstavi v NMS, odgovoril: »Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. No, ne zameri, vendar je tako: to, da misliš na vrhu Triglava postaviti stolp, je čista norost, načrt pa je tako genialen, da stolp lahko začnem takoj delati.« Aljaž mu je odvrnil: »Saj ne gre zame, za vse nas Slovence gre. Triglav moramo vrniti Slovencem.«