Jana.si - Dejan Ogrinec: Miran Tišler si je za svoje poslanstvo izbral naravo, stik z živalmi in pomoč sočloveku ter za delovno orodje psa. 
Miran Tišler je svoj vzdevek Vozk, ta neobičajni pritikelj, kot se mu po tržišk' reče, dobil že kot vajenec. Je eden tistih ljudi z veliko začetnico, ki čutijo, da morajo družbi nekaj dati, vrniti, izboljšati življenje tudi drugim, ne le sebi. Za svoje poslanstvo si je izbral naravo, stik z živalmi in pomoč sočloveku ter za delovno orodje psa.
Postal je reševalec s psom, član GRS – lavinska enota, inštruktor reševalnih psov in bil več let tudi v enoti MERP (mobilna enota reševalnih psov), kar pomeni, da si na voljo 24 ur na dan, 365 dni na leto, v petek in svetek, da v čim krajšem času s svojim psom popolnoma pripravljen poletiš na drug konec sveta, če je treba, recimo pomagat pri iskanju zasutih pod ruševinami ali plazom. Da ne bo kakih napačnih domnev – reševalec za svoje delo ni plačan. Upravičen je le do izrednega dopusta, če se seveda delodajalec s tem strinja. Miran Tišler tako spada med tiste, ki so nam recimo po letošnjem žledolomu pokazali, da je Človek še vedno koristnejši od strojev, politikov in interneta.
Veliko dela, treninga in predanosti. Kaj obsega delo reševalca s psom?
»Ko se nekdo izgubi v gozdu, gre na vrv ali se znajde zasut pod kupom snega, pokliče policija najprej na pomoč nas, točneje psa in njegovega vodnika. Ta dva, če imata srečo, v do 15 minutah najdeta zasutega pod snežnim plazom, lahko pa kljub tridnevnemu brodenju skozi zavese dežja in blata nič. Odvisno od tega, ali se ve, kje naj se išče pogrešani,« je začel Miran Tišler.
Če že omenjamo letošnjo ledeno ujmo ...
Prav tisti »udarni« konec tedna so imeli reševalci izpopolnjevanje na lavini na Vršiču. Lavina poenostavljeno pomeni ostanek snežnega plazu. Ko so zjutraj ugotovili, da je snega krepko čez meter in se je plaz »pripeljal« skoraj do Erjavčeve koče, so pobegnili v dolino in trening na plazu pustili za drugič. Pet ur so gazili, psov se ni niti videlo iz gazi. Nekajkrat je na cesto priletel plaz, proti koncu pa jim je prišel naproti mini snežni teptalnik, da jim olajša zadnji del poti (iz Krnice). Še dobro, da so vsi, vodniki in psi, dobro pripravljeni na najhujše. Kjer je volja, je tudi pot, je povedal Vozk. In volje jim vsem nikdar ne (z)manjka.
S psmi sem eno(ta).
»Vsak dan sem s psmi od dve do tri ure na treningu. Skrijem jim predmet in se 'igramo'. Za psa mora biti iskanje česarkoli zabava, igra, smisel njegovega življenja. To mora početi iz navdušenja in ne zaradi prisile. Tako se vzgoji res uporaben reševalni pes. Ne gre s tepežem ali strogostjo, čeprav red vseeno mora biti. Pes mora vedeti, kdaj je zabava, ko lahko malce oddirja iz smeri, in kdaj zares, ko mora premočrtno iskati,« je razložil.
Na iskalno akcijo odpelje samo enega psa.
Včasih tudi še enega, ki čaka v avtomobilu, če se prvi utrudi. Psa uči kaka tri leta, najdaljšo delovno dobo pa imajo do deset let, a večinoma rešujejo le od tri do šest let. Vozk ima zato vedno tri pse, da se menjajo, skupaj jih je imel doslej že devet. Prvih sedem je bilo zlatih prinašalcev, zadnji trije so belgijski ovčarji.
Seveda je večen problem prostor.
»Če me doma ne bi že od začetka podpirali, ko smo še živeli v majhnem stanovanju, ne vem, kako bi bilo. Prvi pes Bari je tako dobil balkon, naslednja, Lejdi, pa na srečo že pravi pesjak na zemljišču pod policijo. Predvsem pa sem imel srečo, da me je vsega naučil legenda Jože Vester, naš starejši kinolog, ki je vedel res veliko o psih. Ne uporabljam kastriranih psov; pes mora biti cel, da lahko delujeva skupaj kot eno. Dobro ga moram poznati, da vem, kdaj je našel, kdaj še ni prepričan in kdaj ga moti veter ali druge vonjave.«
Vozk je sicer dvojni inštruktor in 20 let član mednarodne enote MERP.
»Za te pse je iskanje pogrešanih izziv. Kadar najdejo živega človeka, močno zalajajo in rinejo tja, kadar pa mrtvega, so previdnejši. Hodijo v krogu, cvilijo ali nezaupljivo ovohavajo zrak. Vonja mrtvega pač ne prepoznajo tako dobro. Ko nekoga najdejo, dobijo klobaso. S tem vedo, da so izpolnili svojo nalogo, in imajo za nekaj časa občutek izpolnjenosti. Tako jih redno treniram in držim v formi.«
Več preberite v tiskani Jani (št. 30, izid: 29. 7. 2014).