Delo.si, Šport - Špela Robnik: Bili smo na treningu z gorskima tekačema Mitjo in Matejo Kosovelj.
Na Pokljuki je tisti dan kar mrgolelo športnikov na poletnih pripravah, mednje sta se pomešala tudi Primorca. Bila sta med redkimi, ki se nista podila po biatlonskem strelišču, ampak sta po potkah pokljuških gozdov noge privajala na težko preizkušnjo čez tri tedne v Koloradu – SP v gorskem maratonu.
Tek je že dolgo zakoreninjen v družini Kosovelj, oče Edvin je kot trener pripeljal danes 29-letnega Mitjo in njegovo štiri leta mlajšo sestro Matejo prek gorskih in tudi ravninskih tekaških poti do številnih kolajn v tej zahtevni športni panogi. Z lovorikami v žepu (Mateja se je z EP v Gapu vrnila s srebrno kolajno) in v mislih (Mitja bo na SP v gorskem maratonu branil naslov prvaka) sta se potila tudi na Pokljuki. Tisti dan sta ritem treningov že umirjala in se pripravljala na današnji gorski tek na Grintovec, ki je sicer zgolj »padel vmes«. A ker gre za tekmo svetovnega pokala v Sloveniji in nista želela razočarati organizatorjev, sta pač malo »skrenila s poti« zastavljenih priprav na še precej težjo tekmo, kot je 9,8 kilometra dolg vzpon s 1959 metri višinske razlike.
Ko se v lahnem ritmu podata v smeri Rudnega polja, začneta razkrivati podrobnosti njunih zadnjih dni in opravljene vadbe v športnem centru. »Imamo lažje in težje treninge. Pred močnejšimi treningi so vedno že pred tekom na vrsti ogrevalne vaje, sledi ogrevalni tek, nato gimnastične vaje, potem stopnjevanje, da dobro naelektriš noge pred neko razdaljo. Odvisno, kaj delaš, tek na ravnini, v hrib, morda 'fartlek', odvisno je tudi, kakšen cilj imaš,« je začela pojasnjevati Mateja, Mitja pa je še povedal, da so za težje treninge ponavadi rezervirani torek, četrtek in sobota, v nedeljo pride na vrsto daljši tek. »Preostale dni so na sporedu lažji teki, vaje za moč, za krepitev trebušnih in hrbtnih mišic, za stabilizacijo.« Zanimal nas je njun tedenski program. Povedala sta, da sta se v ponedeljek že usedla na kolo in z Bleda do Rudnega polja opravila dober trening za moč, popoldne pa je sledilo 40 minut lažjega teka. V torek sta zjutraj tekla 40 minut, le malo v hitrejšem ritmu, popoldne so sledili pol ure teka, stopnjevanje in iztek. »V sredo nekaj ravninskih razdalj, recimo 4 x 1 km, da organizem zadiha, popoldne lažji iztek. Četrtek daljši tek, kakšnih 50 minut izteka, petek odmor, sobota 20 minut do pol ure ogrevanja in stopnjevanja, nedelja tekma,« je precej ustaljen ritem pred tekmami opisal Kosovelj.
Nadmorska višina glavna težava
Pokljuka je sicer njuna redna postojanka med pripravami za velike tekme, a tokrat sta jo izbrala tudi zato, da bi se čim bolj prilagodila na nadmorsko višino, ki ju čaka v Koloradu. Tam bo namreč start na višini 2000 metrov, cilj pa na 4000 metrov. Torej jima niti vzpon na Triglav ne bi kaj veliko pomagal. »Na Triglavu si le blizu 3000 metrom, od tam naprej pa bo uganka. Že bo manjkalo kisika, tudi zrak je tam menda bolj suh. To so morda podrobnosti, ki bi se jim morali med pripravami čim bolj približati, toda to je v Sloveniji zelo težko. Na tej višini je le še kakšna planinska koča, a že nastane težava zaradi spanja, prehrane. Pred kakšnim prvenstvom bi bil kakšen tak šok kar tvegan,« je razmišljal Mitja in še dodal, da bodo zaradi višine verjetno skovali posebno taktiko za tekmo. »Če primerjamo ravninski in gorski maraton, je bistvena razlika v tem, da pri gorskem tečeš povsem po občutku. Tisti tekač, ki dobro pozna svoj organizem in zna teči tako, da se zna prilagajati svojemu telesu, je tu v prednosti. Pri ravninskem si postaviš cilj, da boš tekel recimo 15 km/h, in se tega držiš. Tukaj pa ni tega. Moraš se prilagajati počutju, višini, verjetno bo odigral veliko vlogo tudi utrip. Morda ne bi bilo slabo, da bi startali z merilnikom utripa, da ne bi že v prvi polovici prekoračil meje. Tekma je tekma, človek je visoko motiviran in zato lahko hitro preceni svoje sposobnosti,« je razkril nekaj osnovnih skrivnosti gorskega teka.
Trening gorskih tekačev tako vendarle ne pomeni vsakdanjega osvajanja vrhov, če si je morda kdo predstavljal. Večinoma gre le za utrjene poti v hrib, na gorske poti zavijejo bolj redko, tedaj ko se navajajo na tehniko. »Pred EP smo vključili tudi spuste, ki jih sicer vežemo v trening, a jih posebej nikoli ne vadimo. Gre pravzaprav za čim bolj sproščen tek. Da se navadiš na spust in dobiš prave občutke ob teku navzdol,« je povedala Mateja, brat pa jo je še dopolnil, da je najpomembneje, da »si ob spustu pridobiš zaupanje, da imaš pravi občutek, kako skočiti s kamna na kamen, kako se odziva stopalo. Organizem se hitro navadi. V začetku leta, ko se pripravljamo za maratone, so podlage enostavne in gležnji niso prisiljeni v neke skrajne gibe. Pri gorskem teku pa je treba spet to vpeljati.«
Čeprav trenirata skupaj, imata seveda vsak svoj trening in tečeta v svojem ritmu. »Če so kakšni izteki, greva tudi skupaj, sicer pa vsak posluša sebe. So pa tudi že bili kakšni treningi, da je lahko Mitja vključil kakšen trening zraven mene in mi narekoval ritem. Obratno pa bolj težko,« je v smehu priznala Mateja, a je Mitja pripomnil: »No, za zdaj še. V klanec sva si gotovo bliže kakor na ravnini.« Zato seveda Mitja naredi nekaj več kilometrov, 10 do 15 kilometrov več na teden. Toda kakšen kilometer več mu je, zlasti v pripravah za maratone, »dovoljen« že zato, ker je starejši in bolj izkušen, vseeno pa pravi, da ga od najboljših maratoncev na svetu še vedno loči ogromno število kilometrov.
Misli usmeriti stran
A so v tem lahko hitro tudi pasti. »Najbolj pomembno je, da imaš nekoga ob sebi, da ti reče: dovolj je. Rezultati na vrhunski ravni te močno motivirajo, da bi postal še boljši. Brez težav bi prestopil kakšno mejo, toda ni nujno, da z več treninga postaneš boljši. Gre za celoto, za kombinacije premorov in vsega, kar spada zraven,« je opozoril na pomembno vlogo trenerja, ki pa mora kdaj pa kdaj izreči tudi kakšno spodbudno besedo, še posebej na tekmi. »Oče ima vedno prave prijeme spodbude pred tekmo, tudi med tekom zna dobro motivirati. Zelo dobro naju pozna in že po izrazu na obrazu ve, kaj reči,« je povedala Mateja, ki krize med tekom najlaže premaguje tako, da se poskuša opominjati na treninge, ko je vse to že zmogla brez težav. »Treninge načrtujemo tako, da se do tekme forma dviguje. Tako si bolj zaupaš. Pomembno je, da se znaš med tekom zamotiti in misli pošlješ stran od teka,« pa je dodal njen brat.
Nogam, utrujenim od udarcev ob tla, se kajpak po vadbi prileže kakšna masaža ali kopel, a najpomembneje je, da mišice dobijo dovolj hranljivih snovi. Tu, po njunem mnenju, ni nobene zapletene znanosti. »Jesti skušaš zdravo, telo mora dobiti dovolj ogljikovih hidratov, pomembno je, da dobiš obrok čim hitreje po treningu. Veliko je možnosti in diet, a doslej se še nič od tega ni pretirano obneslo,« sta še povedala Novogoričana, ki si življenja brez teka ne predstavljata. Tudi pozimi ne oziroma decembra, ki je pravzaprav edini mesec, namenjen počitku. »Enostavno mi ugaja, da sem aktivna, drugače ne znam,« je povedala Mateja, Mitja pa je dodal, da bi se tako ali tako težko spet vrnil v ritem, če bi mesec dni le počival. Tako pa neskočne gorske poti in topot udarcev ob tla ves čas kličejo nazaj v prelepo naravo. »Čeprav smo gorski tekači, nismo bili po vseh hribih. Niti ni časa. Želel bi si iti na Triglav, a potem bi izgubil dva dni treninga. Se pa kdaj moraš kar zadržati, da ne odtečeš na kakšen vrh.«
Špela Robnik
Foto: Aleš Černivec/Delo