Nedelo - Eva Senčar: Dušan in Cveto Podlogar: Eden je prostovoljni nadzornik v TNP, drug gorski vodnik na Japonskem.
Sedeta prav na skrajni rob pečine, da je kar malo srhljivo. Videti sta kot pred kakšno odrsko sceno: je dolina in so gore, malo stran viharnika in macesnov gozd, ki prerašča strmino. Karamatsu, reče Cveto. »Macesen. Po japonsko.« Že četrt stoletja živi v deželi vzhajajočega sonca, kjer je gorski vodnik. Njegov brat Dušan pa je med drugim naravovarstveni nadzornik v Triglavskem narodnem parku.
Brata imata pokljuško planoto v malem prstu; zato smo po omrežju označenih in neoznačenih poti ter brezpotja prišli do vrha bolj ali manj nepoznane Bratule peči, od koder je skoraj vsa Gorenjska kot na dlani.
Bratula peč je čudno ime: peč je kot pečina, Bratula pa …, morda skovanka iz bratov? Dušan razmišlja in na koncu skleneva, da se je beseda verjetno prelevila, kot se z ledinskimi imeni rado zgodi. Bila sta brata, kot ve povedati, pastirja, ki sta drobnico pasla prav na vrhu pečine; oven, znan kot napadalen, se je zaletel v enega izmed njiju in ga porinil čez rob. Drugi ga je hotel rešiti, in sta strmoglavila oba.
1545 metrov nad morjem smo, odmeri Cveto na svoji zapestni uri. Vrtoglavice v naravi nima, a na Japonskem, s petdesetega nadstropja stolpnice, nikoli ne pogleda navzdol. Stopimo kar se da na skrajni rob, da bi videli vse do doline navpično spuščajočo se skalo; ne da se, preveč rastja je na poti pogledu: šopaste trave in gorska malina, kozja brada in borovničevo zelenje ... Jo pa v vsej mogočnosti vidijo plezalci, ki se z njo spopadajo od spodaj navzdol; uredili so jo fantje iz Gorij.
Zasip, Saitama
Štiriinpetdesetletni Dušan je nadzornik prostovoljec v Triglavskem narodnem parku (TNP). Vse življenje že je povezan z naravo in, modruje, »nič slučajnega, če pa že, je v tej slučajnosti polno simbolike, recimo s TNP sem povezan že zaradi bližine«. Zasip pri Bledu, kjer živi, je le kilometer stran od parka, natančno od legendarne soteske Vintgar. Kot vzdrževalec je zaposlen v biatlonskem centru na Pokljuki, ki je tudi del narodnega parka. Pozimi med drugim skrbi za tekaške proge in tekmovanja, teka uči predšolske otroke iz ljubljanskih vrtcev, poleti pa jih pospremi na Praprotnico na ekološko kmetijo.
Šestinpetdesetletni Cveto, alpinistični, gorski in smučarski vodnik, živi v Saitami, obrobni prefekturi Tokia, iz središča mesta oddaljeni 60 kilometrov; mimogrede, za ilustracijo razsežnosti razdalj, od svojega doma do središča mesta z vlakom potrebuje 40 minut. Ponosen je na japonsko mednarodno licenco za gorske vodnike IFMGA, ki naj bi jo bilo izjemno težko pridobiti. Pokaže značko, ki je zanj svetinja, in je tudi obvezna, je kot legitimacija, in se nekaj sam pri sebi jezi, ker je ena od sponk na znački odlomljena, zdaj se pa boji, da jo bo zgubil, »kar nekaj je treba odšteti zanjo«.
Ga je na Japonsko pripeljala ljubezen? »Hm, no, posredno že, ženske so vedno vmes.« Ko se je vračal s Tibeta, še ne tridesetleten, bi ga v Hongkongu moralo pričakati dekle – namesto nje je bilo poslovilno pismo. Tudi če je tarnal in žaloval, prav dolgo to ni moglo biti, kakor koli, v mladinskem hotelu mu nekdo reče, da je Japonska čudovita dežela, le da hudičevo draga. Tako si je kupil kolo – kot najcenejše prevozno sredstvo –, ga dal na letalo in odletel tja. Takrat še ni vedel, da bo ostal, da bo tam spoznal svojo ženo, s katero sta ravno praznovala dvajsetletnico poroke, da bosta ustanovila podjetje in da bo on postal gorski vodnik. Že 24 let vsako leto prihaja poleti na Bled, kjer ima mamo in brata. Že petnajst let to zanj niso počitnice, je delovni obisk. Pred slabim mesecem sta z Dušanom na Triglav peljala skupino, le nekaj dni po našem snidenju na Pokljuki pa je odpotoval v Švico, kjer bo mesec dni na Eiger, Matterhorn in Mont Blanc vodil japonske navdušence. Tudi Norvežane, Francoze …, a vse je spoznal že na Japonskem; za alpinistično turo jih vedno prej preizkusi, je izjemno previden.
Z Japonci v derezah …
Z Bratule peči se vračamo po isti poti, komaj opazni stezici – ni prestrma, prav prijetna je za hojo. Visoko poletje je, Dušan pa kar ne preneha obujati spominov na svoje še nedavne zimske podvige s turnimi smučmi. To in smučarski tek sta njegovi zimski ljubezni. Še hrani posnetek iz leta 1976, ko je smučal s Kredarice, s Cvetom, seveda. »Vse od takrat hodim v hribe, sam ali v družbi, pozimi in poleti. Ko je veliko snega, se podam v nizke hribe, v zavetje gozdov, kar je sicer v nasprotju s splošnim prepričanjem. Tudi z Bratule peči sem že smučal in vijugal okoli macesnov,« razpreda nekdanji državni reprezentant v smučarskih tekih, za občutke ob spustu pa reče samo: »Nirvana.« Letno naredi do petdeset takih ur. Kako le ob službi najde ta čas? Kako ne, ko pa je tu zima dolga šest mesecev, in začne šteti na prste, »november, december … in april, zima se v hribih pozneje začenja kakor včasih, spomladi pa je daljša, tudi junija sva jo s Cvetom že mahnila s Kredarice s turnimi …« Tako je bilo tudi pred mesecem dni, ko sta se s skupinico štirih Japoncev, starih sedemdeset in več, podala z Rudnega polja do Kredarice in od tam na Triglav. Ne sicer s smučmi, obuli so jih v dereze in navezali, jim na glave posadili čelade. Varnost je prva zapoved, med pogovorom večkrat poudari. »Odgovoren sem zanje, nič se jim ne sme zgoditi. Sicer pa se v svoji petnajstletni karieri vodnika spomni le ene resnejše poškodbe; nekemu njegovemu japonskemu varovancu je na prst padla skala in so mu ga morali amputirati. »Na Japonskem ni heca, lahko bi mi dokazovali, da sem ga vodil po neprimerni poti. A gospod me še vedno najema.«
Japonske gore pozna dobro. Na gori Fudži, 3774 metrov ima nadmorske višine, izusti na pamet, je bil letos že petkrat; vodil je smučarje. Tam sneg leži do julija, vse do takrat, sploh pozimi je to zelo nevarna, ledena gora, pove, razmere tam so podobne himalajskim, veliko se zgodi nesreč in tja večinoma vodi tujce, »Japonci namreč imajo do te gore veliko spoštovanje, zanje ima velik duhovni pomen, vplivala je na japonsko kulturo in navdihuje umetnike.«
… z Japonkami na hiking
Japonci so po naravi vztrajni, a hodijo razmeroma počasi, pripovedujeta brata. Dušan Cvetu, ko ta vodi japonske turiste po slovenskih gorah, večkrat priskoči na pomoč. Na splošno je ta narod ljubitelj »hikinga, hribolazenja, walkinga«, tudi turno smučanje je tam zelo priljubljeno. »Ko skupaj udarijo mase iz Sibirije in Pacifika, ga ponekod namede tudi do pet metrov. Februarja je snežilo 25 dni skupaj, še celo v Tokiu, kjer snega niso vajeni, je bilo letos rekordno, več kot meter snega.« Cveto ima mnogo stalnih strank. To sta tudi osemdesetletnici, ena iz Tokia in druga iz Osake, ki sta se lani spoznali prav na njegovi turi. Obe v dobri pohodni kondiciji. Dvanajst dni zapored ju je junija vodil po slovenskih hribih, na dan so si za hojo vzeli vsaj štiri ure, pa tudi šest zdržita, skoraj s ponosom pove. Bili so na Golici, na Vajnežu ujeli še narcise, se podali na Soriško planino, tretji dan proti Vodnikovi koči do jezerc in planine Konjščica, četrtega na Osojnico nad Bledom, nato na Nanos in Snežnik, za konec pa do Plitviških jezer. Z njima je bil že tudi na Novi Zelandiji. »Vsak večer sta popili buteljko vina, si z užitkom privoščili zrezek in sladoled,« namreč, pripoveduje, srednji upokojenski sloj na Japonskem, ki ima povprečno tri tisoč evrov pokojnine, si ga zlahka privošči najeti. Zaupa, da sta za vso oskrbo, vodenje in letalski prevoz vsaka plačali okoli sedem tisoč evrov.
Za vsako od tur, ki jih razpiše za leto vnaprej, mora prijavitelju opisati natančen potek; v itinerarju prav tako navede koče in hotele, imena organizatorjev, celo jedilnik. Japonci, če se ne sledi prvotnemu načrtu, čeprav je morda bila sprememba celo na bolje, že po pravilu zaračunajo kazen. »Tisoč evrov kazni sem moral odšteti, ko sem nekoč namesto v kočo na Komni, ki jo je poškodoval sneg, pohodnike moral po sili razmer odpeljati na kočo na Bogatinu. Zato pa je plačilna kultura visoka; turo imam vedno vso plačano, še preden krenemo.«
Brezpotja
Vtis je, da je Cvetova prva skrb poskrbeti za varnost v gori, Dušanova prva želja pa, da bo našel čas in obul čevlje za v skalo: »Ko si sam, si odgovoren za lastno življenje, to je nenehno v moji zavesti, ko iščem brezpotja. Vidite, tamle?« pokaže čez grapo na nasprotno z gozdom poraslo pobočje, »enkrat greš po levi, drugič po desni. Tako preprosto iščeš še neraziskane poti.« Za trenutek upočasni hitri korak navzdol, da bi pokazal na redko gorsko cvetico, turško lilijo. Pozna le »ta lepe cvetice, pa one za čaj«, in že spet sanjari o hribih, ki jih še mora obiskati. »Brezpotja so še povsod, le da so mnoga že opisana. Zanja sam ne bi delal reklame. Jezi me, ker jih ljudje opišejo na netu, še preden slečejo vetrovko.« Da bi po vsem tem na tem mestu podali natančen opis poti do Bratule peči, res ni več misliti. Za svoja samotna brezpotja pravi, da so »v plezalnem smislu trojke. Lahko si še tako previden, pa se na lepem, ko plezaš in plezaš, znajdeš v položaju, ko ne gre nazaj, naprej tudi ne. To je trenutek odločitve, za čelado, pas in vrv je prepozno, rešiti se je treba, kot veš in znaš. To je čisti adrenalin, za strah ni časa, ne sme ga niti biti. Resda je vedno možnost, da bi šlo kaj narobe, a doslej še ni šlo. Dvakrat že sem smučal s Triglava, po Müllerjevem kaminu in v smeri poti. Pri takem smučanju je treba biti nenehno pripravljen na različne možnosti. Sproti razmišljam o tem, kako bom odreagiral, če se mi recimo vdre. Človek bi moral biti kot maček, ki razširi vse štiri in pokaže kremplje … V steni pa ne razmišljaš, da boš padel, tam ne smeš pasti. Previdnost zahteva, da preveriš trdnost skalnega oprimka, udariš plosko po skali, in če zazveni votlo, pomeni, da bi se oprimek lahko odkrušil.«
Klek
Od Bratule peči do planine Klek je le streljaj, držimo se desne – če bi šli levo, bi prišli do planine Lipanca in naprej gor do Debele peči, od koder je lepa turna smuka, hkrati rečeta brata. Široka pot se rahlo vzpenja, pridemo do višine 1556 metrov. Pozno popoldne je in na lepem se je začelo jasniti, kar je tu poleti pogosto, to namreč, da je za gorenjske hribe treba vstati zgodaj, kajti popoldanske nevihte so poleti vsakdanjost.
Planina Klek je obsežen gorski pašnik na samem robu TNP, po njem so posuti rudarsko-pastirski stanovi, panoji, ki so jih postavili v enem izmed njih, govorijo o projektu železna pot, ki združuje alpske dežele z 2500 let staro rudarsko preteklostjo in obsega pet krožnih pohodov, ter o arheoloških najdbah na tem mestu. Pa o rastlinskih vrstah, ki so jih našteli do številke 250, in o tem, da paša ni tako intenzivna, da bi se ta pestrost zmanjševala. In o podpisu z Monakom, s katerim nas povezujejo Sredozemlje in Alpe; državi sta podpisali sporazum o sodelovanju na področju varstva narave in ohranjanja biotske raznovrstnosti, ki je vzorčni primer prepletenosti rastlinstva in živalstva.
Nekoč so se poleti moški z vasi preselili na planino, pasli, molzli, delali sir, ženske pa so večinoma ostale doma in skrbele za kmetijo, Dušan spomni na še nedavno preteklost – tu na tem koncu je bilo pašnikov včasih veliko več. Kot nadzornik prostovoljec pozna vsak kot na Pokljuki, nadzorovati pa ne pomeni iskati in globiti kršitelje, ampak »najraje opozarjam, kaj je prav in kaj ne, ter podam informacije, saj veste, lepa beseda zaleže največ«. Katere so najpogostejše kršitve? »V hribih ljudje recimo ne smejo taboriti in šotoriti, biti hrupni, odmetavati smeti.«
Tu je kraški svet, ki je kot rešeto, voda kar steče skozi površje. Od kod kotanja z vodo, majhno jezero za napajanje na planini? Pokažeta na večje listje plahtaste oblike. Planšarji so liste polagali na travnato površino in jih prekrivali, dokler tla niso postala neprepustna.
Mrzli Studenec
Ustavimo se še na Mrzlem Studencu, pri gozdarski koči. O spominih na otroštvo in mladost bi brata kar naprej. Vse te razdalje od gozdarske koče sta pozimi premagovala s tekaškimi smučmi. Bila sta večletna člana državne smučarske tekaške reprezentance in večkratna državna prvaka ter se udeležila mnogih svetovnih pokalov.
Spomini na otroštvo so tudi spomini na gradnjo cest na Pokljuki. Edina otroka tam na Mrzlem Studencu sta bila, gradbeniki so ju poznali, in ko sta se postavila ob poti, so ju vzeli s sabo in sta bila zraven pri miniranju. To so bila 60. leta. Potem so se preselili v Gorje, kjer je bil smučarski tek že od nekdaj močno razvit. In danes? Cveto je blejski Japonec, Dušan pa, kot pravi, z roba TNP. Nekoč so družina, otroka sta bila še majhna, odšli skupaj na Triglav: »Deževalo je, res je bilo neprijetno in takrat se je naša skupna hribovska zgodba končala – ko sva bila stara sta 14 in 16 let, sva šla že sama na Triglav.« Se pa njuna skupna nadaljuje in nadaljuje …
Eva Senčar
Foto Uroš Hočevar/Delo