Boris Štupar 26.07.2014 07:28 1576 0

Črnomaljski planinci smo osvojili Mišelj vrh

Lokalno.si - Stane Poljak: V začetku julija je PD Črnomelj organiziralo planinski izlet na marsikomu nepoznani Mišelj vrh, malce težje dostopno ostrico nad Velim poljem ...

Na ta odmaknjeni vrh zraven triglavske »magistrale« ne vodi nobena markirana pot, temveč se je potrebno pri vzponu na njegovo ostrorobo teme kar malce potruditi po zahtevnem brezpotju.

V sobotnem jutru, ki je veliko obetalo, se nas je zbralo kar lepo število pohodnikov. Z osebnimi avtomobili smo se zapeljali na Rudno polje in prek planine Konjščice odšli novim doživetjem nasproti. Že na Jezercu pod mogočnima Draškima vrhovoma je triglavska magistrala v popolnosti opravičila svoje ime; srečevali smo množice planincev, ki so sestopali v dolino. Vsa gneča je v hipu minila, ko smo na prevalu pred Vodnikovim domom krenili navzdol na Velo polje. V trenutku smo bili sredi cvetočih poljan, daleč stran od vrveža preobljudenih planinskih poti. Sprva po markirani poti mimo presihajočega jezera, kjer je malce zapoznela malica še kako teknila, potem pa po brezpotju prek opuščene Mišeljske planine smo se zagrizli v brezpotja Mišelj vrha. Izbrali smo krožno pot in se najprej povzpeli na Koštrunovec; na snežišču pod travnatimi strminami smo zmotili trop gamsov, ki so se razposajeno podili po snegu. Ne vem, kdo je bil bolj presenečen ob srečanju, mi ali gamsi.

Strme trave pri vzponu na široko uravnavo Koštrunovca so izvabile marsikatero potno srago na razgreta čela, vendar je pogled na bližnji s snegom poprhani Triglav ves vloženi trud obilno poplačal. Nismo se kaj prida obirali, kajti čakal nas je ključni del vzpona – strm žleb in izpostavljen greben v nadaljevanju. Tudi vreme se je začelo nekaj kisati, tako da smo kar malce pohiteli, koliko se je pač dalo. Marsikomu je neroden skok v žlebu povzročal malce težav, vendar smo se vsi srečno zbrali na vrhu. Le skupinsko fotografiranje in že smo urno sestopali na drugo stran proti Mišeljski dolini. Nebo se nas je usmililo le toliko, da smo sestopili po izpostavljenem grebenu na sedelce, potem so se odprle nebeške zapornice in sodra je zaškrebljala po čeladah. Pa se je ujma hitro unesla in po snežiščih smo odrsali v zeleno opojnost Mišeljske doline. Sončni žarki so posušili premočene lase in razjasnili zaskrbljene obraze, cvetne poljane pa so vabile k občudovanju različnega živopisanega cvetja. Še vzpon do Vodnikovega doma nad Velim poljem, kjer se je vreme znova pokvarilo, ne pa tudi naše razpoloženje, kajti vsak je sam pri sebi vedel, da smo preživeli čudovit dan sredi neokrnjene gorske narave.