Soški AO - Iztok Rutar: ... zasanjana planina pod belima trapezoma Srebrnjaka in Zapotoškega vrha ... 
... sredi zelenih nekdanjih pašnikov, prekinjenih z belim prodom, po katerem počasi polzi potoček.
Večeri ob ognju pred ali po vzponih, sanjarjenja o nikoli zmanjkajočih ciljih in željah, takrat ko se ti zdi, da je vse to mogoče 'zlesti' in je vse tisto, kar naj bi bilo normalno oz. za čemer naj bi se pehal v času, ki ti je odmerjen, nekje svetlobna leta daleč stran. Škrabljanje dežja po lesenih skodlah, ko v tišini tiho mineva čas, kot piše z ogljem na enem od tramov, ti pa ležiš v spalni vreči, gledaš v strop in misliš na nič. Asociacije na neke romantične, davno minule čase, ki jih je povozil napredek in se ne bodo več vrnili. Takrat, ko je bilo po našem izkrivljenem mišljenju vse enostavneje, vendar le zato, ker si danes ne upamo priznati, da le zato, ker ljudje takrat niso vedeli, kaj vse naj bi potrebovali, da bodo srečnejši.
Obilna snežna odeja v zimi 2009/10 je poskrbela, da so se pričela leta staji na planini hitreje iztekati. Streha nad vhodom je počepnila, skodle nad preostalim delom so po desetletjih kljubovanja padavinam že bolj slabo opravljale svojo nalogo, podstrešje staje je bilo vedno bolj premočeno in vonju po prastarem se je pridružil še vsako leto intenzivnejši vonj po trohnenju. Mnogo se nas je takrat spraševalo, koliko časa še, kdo bo to popravil?, ter razsvetljeno ugotavljalo, da bi se pa spodobilo 'da to popravijo' in tako dalje čakajoč odrešenika, ki se bo s čarobno palico dotaknil strehe, ki se bo sama popravila. 'Pa kdo to rihta?, dejte zrihtite, da se popravi, seveda (valda, itak, …) pridemo pomagat, magari če je treba na roke gor znosit, …. Pa to bomo mi alpinisti popravili, …' je bilo slišati med trkanjem po prsih in prisotni za šankom oz. mizami z orošenimi steklenicami v rokah so temu pritrjevali in zagotavljali, kako so tudi oni zraven, seveda (valda, itak, …).
Kaj pa sploh predstavlja danes še ena propadajoča planina? Zakaj bi pa jo bilo potrebno sploh ohraniti? Samo zaradi neodgovorno živečih alpinistov, ki s svojimi dejanji in njihovimi včasih nesrečnimi posledicami, zažirajo že tako prazno zdravstveno blagajno? Zato, da imajo brezplačno prenočišče vzhodnoevropski planinci, od katerih imamo po splošno razširjeni dogmi le smeti? Kdo je bil in kaj si je mislil Jožef Kavs, ko je leta 1913 svoje ime vrezal v eno od desk? Se bo kdo leta 2114 spraševal, kaj sem si mislil in kdo sem bil, če v zid na bližnjem Agrokorjevem nakupovalnem centru z majzlom moderno vklešem Iztok was here 2014?
V skoraj štiri letni boj z birokracijo, pristojnimi službami in lastniki planine pa se je spustil, bolj kot ne sam, Sebastjan Domenih iz AO Bovec in jeseni 2013 je po nekaj preobratih prišla novica, da se gre spomladi v obnovo! 5. oktobra 2013 je na delovni akciji 14 udeležencev pripravilo stajo na lažje prezimovanje. Pri tem se je podrlo udrti del strehe, pokrpalo najhujše luknje na preostali strehi jo dodatno podprlo, zaprlo čelno stran strehe in pospravilo še uporaben les ostrešja.
Čez zimo je bil razžagan potreben les za obnovo in junij je 6.5 'kubika' macesnovih desk in 1 'kubik' tramov pričakalo pri Ferotovem znamenju na koncu doline v Zapodnu. Skupaj z junijem pa je tudi prišla novica, da so vse možnosti helikopterskega prevoza padle v vodo. To, da je bilo od 23 zrakoplovov, ki so pred desetimi dnevi 4 dni zapored kurili kerozin nad Slovenijo med vajo Adriatic Strike 2014 9 helikopterjev je bila 14. junija bolj slaba tolažba ob pogledu na 2 kupa 4 merskih plohov. Prav velika znanost in teorija ni pomagala, vzel si 2 deski, si oblazinil rame in med razmišljanji o minulih 'romantičnih' časih odkorakal proti planini slabo urico višje. Planina!, in odkritje, kako lahkotneje stopaš brez tovora. Ponovno preverjanje dimenzij ostrešja in naslednji tovori desk se režejo na mero že v dolini. Lahkoten sestop, zasluženo pivo iz potoka, ki izpuhti iz telesa že pred začetkom vzpona nove nošnje in ponovitev. Vsak po svojih zmožnostih, ne glede na spol, starost, vero, politično prepričanje ali spolno usmeritev, vsak tovor bo prišel prav in z vsakim prenesenim tovorom se kup desk v dolini nekoliko zmanjša.
Po treh dneh nošenj (14. in 15. 6., ter 21. 6.) se je na planini nabralo dovolj materiala, da se je lahko vzporedno z nošnjami pričelo s prekrivanjem strehe.
Delovna vnema 85 različnih nosačev, ki smo v dveh vikendih (enkrat dva dni, enkrat en dan) opravili za 102 delovna dneva nošenj, je na koncu zgrabila tudi pristojne inštitucije, ki so zagotovile, da bo preostanek materiala na planino do konca avgusta prenesel helikopter.
Pri poročanju o nošnjah seveda ne moremo mimo športnih novic v olimpijskem duhu. Rekord v dnevnem številu nošenj je s petimi nošnjami v moški konkurenci pripadel Markecu, v ženski pa Danici s štirimi nošnjami. Najštevilčnejšo nosaško ekipo je imel Soški AO. Borba za hitrostni rekord (da ne bo pomote, štiri dvometrske deske na ramenih) je bila surova in rezultat se je iz nošnje v nošnjo izboljševal. Čas se je na koncu ustavil pri 35 minutah in pristal v lasti bratov Gepč. Zgornje starostne meje nismo spremljali, s 13 leti pa sta bila najmlajša udeleženca, ki sta prinesla vsak svojo desko na planino Gašper in Žiga. Da, se strinjam, šolski primer za center za socialno delo v letu 2014, v tistih davno minulih romantičnih časih bi pa bila tako stara že đombe med pastirji in bi redno kadila. (glej PV 1906/6, strani 92-96) Med drugim bi se v lesenih coklah gibala po svetu, v katerem dandanašnji alpinist v elitno 5.10 obut in 6b sajtajoč safr fura, ker da take podrtije pa še ne.
Zadnji junijski vikend se je odkrilo streho, zamenjalo dotrajane tramove in streho na novo prekrilo. Zraven se je na planino znosilo še nekaj nošenj ostalega potrebnega materiala. Skupno se jih je nabralo okoli 250. Staja je tako trenutno prekrita in že omogoča prenočevanje brez zamakanja. Za dokončanje obnove pa čaka v dolini na helikopter še nekaj materiala. V nošnjah bi to pomenilo okoli 50 nošenj desk za kritino in 9 tramov. (1 tram = 2,5 ure potenja za tri nosače)
Do sedaj je v obnovi sodelovalo 93 različnih ljudi iz 15 različnih alpinističnih odsekov in ostalih nečlanov. Obnova še ni zaključena in ni še čas za vznesene govore in trkanja po prsih vendar že lahko vsi ponosno pokažemo na planino in rečemo: »Uspelo nam je, in to brez fejsbuka!