Tema meseca: Alpinistične šole / 120 let Orožnove koče / Irska in Škotska višavja / Gore nad Mangartskimi jezeri / Alojzij Filipič - eden primorskih "Čedermacev"
Vsebina - Članki
Uvodnik - Marta Krejan: Alpinizem ali fitnes?
ALPINISTIČNE ŠOLE 4
Od strme turistike do alpinizma. Začetki alpinističnega izobraževanja v Sloveniji. Peter Mikša
Izobraževanje alpinistk nekoč. Mateja Pate
Alpinistične šole danes. Organizacija alpinističnega izobraževanja v Sloveniji. Tina Leskošek
Slovenski pečat v Nepalu. Himalajska šola gorništva. Boris Strmšek
RAZMIŠLJANJE 17
Bila sva mlada oba, ko preko polja sva šla ... Tadej Golob
INTERVJU 18
Vedno radostno doživetje. Igor Škamperle, sociolog kulture, književnik in alpinist. Marjan Bradeško
OBLETNICE 22
Koča s pogledom na raj pod Triglavom. 120 let Orožnove koče. Matej Šurc
PLANINSTVO 26
Pomen in priljubljenost planinstva pri nas. Dan slovenskih planinskih doživetij. Zdenka Mihelič
Z NAMI NA POT 28
Stene in smaragdi. Gore nad Mangartskimi jezeri. Mojca Stritar Kučuk
OPISI 33
Mala Ponca. Mojca Stritar Kučuk
Visoka Ponca. Mojca Stritar Kučuk
Vevnica. Mojca Stritar Kučuk
Kopa ali Poldnik. Mojca Stritar Kučuk
VALIŠKE ALPE 37
Bishorn. Bor Šumrada
Weisshorn. Bor Šumrada
Zinalrothorn. Bor Šumrada
Dent Blanche. Bor Šumrada
IRSKA IN ŠKOTSKA VIŠAVJA 41
So to hribi ali gore? Po grebenih na najvišja vrhova Irske in Škotske. Katja Jemec
TRENTSKA BREZPOTJA 44
Tura duzašo. Grebensko prečenje Goličica-Kanceljni-Planja. Vladimir Habjan
INTERVJU 48
Ljubezen do hribov je nujna. Simona Vrevc, namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije. Marjan Žiberna
DOLOMITSKE LEPOTICE 51
Če je turneja prekratka ... Ponovno v Dolomite (nadaljevanje). Albin Simonič
VREME 54
Turnosmučarsko pomladno obredje. Vreme in razmere v gorah v meteorološki pomladi 2014. Miha Pavšek in Miha Demšar
NOVA PLANINSKA KOČA 57
Planinska koča Edmunda Čibeja v Tihi dolini. Veronika Piccinini
OBLETNICE 58
Duhovnik, rodoljub in botanik. Alojzij Filipič, 1888-1963. Irena Breščak
VARSTVO NARAVE 62
Ujeda med pticami pevkami. Dušan Klenovšek
ZELIŠČA NAŠIH GORA 63
Navadna tavžentroža. Lovro Vehovar
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
TNP
V SPOMIN
Uvodnik
Alpinizem ali fitnes?
Krasen bivak pod čudovito steno. Zvezdnato nebo. V kotu nahrbtniki s pripravljeno plezalno opremo ... Pričakovanje veselja po preplezani smeri se meša s kančkom strahu in pogovor se vrti okoli naveze, ki je pred osemdesetimi leti v gojzarjih in s pomočjo lesenih zagozd prva preplezala smer, v katero se podajamo navsezgodaj zjutraj. Romantika ...
Odlomi se oprimek. Prvemu v navezi. Padec ni dolg, ampak obvisel je v previsu in nekako mu je treba pomagati. Aretacija vrvi, škripec ... Nekaj piše v Alpiročniku ... Kako že gre? Samoreševanje ... Hm, kaj že moram narediti? Konec romantike, in to v enem od najboljših primerov.
"Alpinizem je smrtno nevarna igra, torej se ga je treba 'igrati' smrtno resno!" je pred leti med predavanjem v alpinistični šoli poudaril eden od inštruktorjev. O tem, kaj alpinizem in plezanje komu pomenita, ne bom razglabljala, je preveč subjektivno. To, da nekdo v vodstvu prepleza največ smer z oceno IV, komu drugemu pa se za manj kot sedmico dve uri dolg dostop niti ne splača, je, kadar gre za igro, v kateri mora biti vse stoodstotno prav narejeno, popolnoma vseeno. Tisti, ki pleza v gorah (ali v plezališču), mora točno vedeti, kaj počne, kako in zakaj. Seveda velja enako za pohodnike, alpiniste posebej omenjam zato, ker so mi bolj blizu in ker opažam, da se "igra" vedno pogosteje podcenjuje. Popularizacija alpinizma in športnega plezanja ter razvoj opreme sta s sabo prinesla tudi pasti, ena od teh je morda naivno razmišljanje, da z dobro opremo ne more iti kaj narobe.
Oprema pomaga in olajša, znanje pa je tisto, ki lahko prepreči težave. V temi meseca pišemo o alpinističnih šolah, in kot kaže, se (poleg vsega dobrega) v mnogih klubih ali odsekih srečujemo tudi z enakimi težavami: nekateri tečajniki šole ne jemljejo resno, nekateri so razočarani, ker ni vse tako "enostavno" in romantično, kot so morda pričakovali, problem pa je lahko tudi sam odnos do alpinizma in do ljudi, ki želijo deliti svoje znanje. In to prostovoljno! Ker so tudi sami prišli do svojega znanja na tak način. Kaj je razlog, da se je začel alpinizem "jemati z levo roko"? Za zraven. Namesto odbojke ali fitnesa?! Inštruktor, ki pojasnjuje vozel, razlaga, zakaj neko sidrišče ni dobro, kako je treba hoditi z derezami, ni nadut in ne soli pameti, kot včasih slišimo od koga, ki že od malih nog hodi v gore in je prebral nekaj gorniške literature. Nekdo, ki trdi, da je treba vrv tudi pri samozateznem načinu varovanja vedno držati v roki, tega ne govori zato, ker ima enega od nazivov, ampak z razlogom; največkrat je že sam izkusil, kaj pomeni, če opreme ne uporabljaš pravilno ali če si nepozoren. Dvojno preverjanje? Ah, daj no!
Vrv pa ja vsak zna privezati na pas! Najboljšim se je že zgodilo, da so se zaklepetali in niso dokončali vozla. Ali pa jim je soplezalec padel na tla, ker je vrv bila narobe vpeta v varovalo ali pa je bil lok med varovalcem in prvim vpetjem vrvi prevelik. Mar ne gre ravno v tem primeru za nadutost ali vsaj za podcenjevanje nečesa, kar je zares smrtno nevarno, hkrati pa za marsikoga sinonim za svobodo?
Alpinistične šole so organizirane tako, da v njih dobiš nekaj osnovnega znanja - teoretičnega in praktičnega -, ki ga potem nadgrajuješ skozi leta in z udejstvovanjem - torej s plezanjem in treningi in s sodelovanjem na taborih. Znanja pa ni nikoli preveč in če med množico že znanih informacij, potem ko je osnovno izobraževanje že daleč za nami, najdemo eno novo, je to zgolj dobro. Več glav več ve, to drži kot odlično zabit klin. Da pa klin dobro zabiješ, ni dovolj le moč ali prebrana literatura ...
Kako že naredim aretacijo vrvi?
Marta Krejan