Dnevnik - Jani Alič: ... dopolnila 30 let / V začetku julija pred tridesetimi leti je novogoriško planinsko društvo odprlo Dom pri Krnskih jezerih.
Lepena. Minuli konec tedna se je do Doma pri Krnskih jezerih povzpelo vsaj 1500 obiskovalcev. V soboto mnogi tudi zato, da so prisostvovali slovesnosti ob 30. jubileju lepotice pod Krnom in drugimi vršaci.
Gore imajo posebno mesto v slovenskem narodu, je v nagovoru poudaril predsednik planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik, dodal, da je planinstvo najbolj priljubljena prostočasna dejavnost pri nas, in nadaljeval: »V naših hribih imamo urejenih 9600 kilometrov planinskih poti, obiskovalci pa se lahko ustavijo v 177 planinskih kočah, domovih in bivakih. Kar 161 je tudi oskrbovanih. Že pred desetletji smo se odločili, da v visokogorju in sredogorju ne bomo več gradili novih objektov in ne bomo povečevali udobnosti. Povsod bomo kar najbolj poskrbeli za osnovno oskrbo.« Rotovnik je prisotne opozoril, da gore obiskuje vse več ljudi, da pa se mnogi premalo zavedajo nevarnosti, ki prežijo nanje. Primer za to je tudi letošnja sezona, ki je terjala že 12 mrtvih. »Tisti, ki se odpravljajo v gore, morajo vedno pomisliti na primerno opremo, se pozanimati o vremenu in se seznaniti z razmerami na terenu. Prav letos to pride še posebej do izraza, ko je v visokogorju še sneg in je izredno spremenljivo vreme.«
Ideja o koči stara stoletje
Od prve ideje do izgradnje koče na križišču poti proti Krnu, Komni, Lemežu, Veliki Babi ali Lepeni je minilo več kot 100 let. »Prve načrte so naredili leta 1906 v Pragi, kjer so začeli zbirati tudi prostovoljna sredstva. Žal je vse aktivnosti prekinila prva svetovna vojna, ki je pustila veliko sledi tudi v Krnskem pogorju. Ponovno je ideja vznikla leta 1951 pa 1967, zatem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Stalno smo poslušali ideje, govorili o načrtih, pa o tem, kako bi zbirali denar. Potem smo prevzeli delo v društvu mlajši, dal sem idejo, da zgradimo kočo sami, ustanovili smo gradbeni odbor in ko smo postavili tovorno žičnico ter uredili pot za prevoz materiala, je delo steklo. Na pomoč so nam priskočila podjetja, pri gradnji nam je pomagalo veliko prostovoljcev iz vse Slovenije, prišli pa so tudi naši prijatelji iz zamejstva v Italiji in Avstriji,« se je začetkov spominjal Florijan Hvala - Cveto, vodja gradbenega odbora, predsednik društva in sploh desetletja motor ter srce društva.
Dom je tri leta gradil obrtnik in član društva Ivo Mavrič s svojo skupino: »Običajno nas je delalo od 16 do 20. V treh poletnih sezonah smo dom spravili pod streho. Razmere za delo so bile specifične. Ničesar nismo smeli pozabiti v dolini, saj ni bilo mogoče skočiti do trgovine. Delali smo po 12 ur na dan. Zajtrk smo si kuhali sami, kosilo pa so nam z žičnico pošiljali iz Lepene. Ob nedeljah smo si vzeli prosto. Takrat smo se odpravili bodisi v Lepeno ali na obisk Gomiščkovega zavetišča na Krnu, pa tudi na Komno smo se podali,« je povedal Mavrič, ki še vedno rad zahaja v hribe, vsako leto pa najmanj enkrat pride do Doma pri Krnskih jezerih.
Ovčji sir, mleko in sirotka
»Pogosto smo hodili tudi na bližnjo pastirsko planino Duplje, kjer so imeli nekaj sto ovac. Pastirji so nas postregli s sirom in ovčjim mlekom. Naučili pa so nas tudi, kako se preganja glavobol (mačka op. p.). Najboljše naravno zdravilo zanj je sirotka, ki ostane od pridelave sira. Vanjo lahko nadrobiš tudi malo kruha in to je lahko tudi zajtrk. Glava postane bistra že v dobri uri,« je z nasmehom dodal Ivo.
Novi predsednik društva Marko Belingar pa pravi, da je dom, ki so ga zgradili po načrtih arhitekta Rada Zgonika, tudi priljubljena točka mladih planincev. »Danes se nam zdi samoumevno, da imamo Dom pri Krnskih jezerih. Na nas je, da ga bomo ohranili zanamcem. To pa bomo dosegli le tako, da bomo mladim zgodaj vcepili ljubezen do gora in neokrnjene narave.«
Jani Alič