Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jubilejni pohod Nanos – Triglav

Valter Likar: Mokro in nevarno kot še nikdar poprej ...

Po poteh spomina in opomina 1941-1945 ter 1991

Da, v uvod bi lahko dejal: Pralo nas je vse dni razen prvega in zadnjega!
Pohodniki NANOS – TRIGLAV območnega združenja veteranov OZVVS in pridruženih članov za vrednote ZB NOB Ajdovščina in Vipava, pa smo vendarle zaključili tudi deseti pohod, čeprav vrh domovine ni bil dosežen.

V veliko čast mi je, da je to bil naš deseti pohod zapored in da se ga je udeležil in uspešno zaključil naš poseben gost iz Gorenjske pokrajine. To je glavni organizator osrednje prireditve na Pokljuki Janez Kunstelj. Slednji je vsakoletni udeleženec naših kolegov pohodnikov iz Ankarana na Triglav.

Pohod smo kot vsako leto pričeli izpred Vojkove koče pri oddajniku NANOS in sicer dan pred našim načrtovanim uradnim odhodom v nedeljo, 6. julija.
Namreč, RTV Slovenija je kot uradni organizator izvedla proslavo v počastitev obletnice prvega oddajanja radijsko analognega televizijskega programa preko oddajnika Nanos in opomin na obletnico raketiranja/napada na omenjeni oddajnik med osamosvojitveno vojno leta 1991. Poleg predsednika RTV Slovenija nas pozdravita tudi oba predsednika obeh veteranskih organizacij in podžupana občine Ajdovščina in Vipava.

Po prelepi proslavi, vremenu in številnim udeležencem - obiskovalcev, smo na to dolgo pot krenili isti dan popoldan ob 15. uri. Seveda smo zaradi izgubljenega dopoldneva uspeli do poznih popoldanskih ur prispeti le do Vipave. Pred tem, pa nas je na Gradišču v športnem parku sprejel župan občine Vipava mag. Ivan Princes in nam ob pozdravni priložnosti izročil občinsko zastavo za na vrh Triglava. To nam je bilo v veliko čast.

Zaključili smo dan v Vipavi in pohod naslednji dan pričeli ob 6. uri z istega mesta proti Predmeji, oz. Tihi dolini. Po obisku v Žapužah smo obiskali enega od naših sponzorjev - CITROEN v Ajdovščini.

V Ajdovščini so nas kot vsako leto pri obeležju osamosvojitvene vojne na Hubeljskem mostu pričakali župan občine Ajdovščina Marjan Poljšak, podžupan Drago Vidrih ter predsednika obeh veteranskih organizacij Ivan Marc in Božo Novak. Tega trenutka se najbolj veselimo, saj je župan izreden domoljub, simpatizer in največji podpornik pohoda. Lahko bi rekel borec za pravice malega človeka. Nekaj posebnega je sprevod, oziroma mimohod z županom skozi celotno mesto Ajdovščine. S tem župan želi pokazati naš trud in opravičiti našo namero, za kar se mu iz srca zahvaljujem.

Pot nas naprej kot običajno vodi mimo Ajdovskega polja miru, kjer se poklonimo našemu pokojnemu pohodniku Alojzu Vodopivcu in nekdanjemu prvemu predsedniku OZVVS Stanislavu Bačarju.
Nadaljujemo do Lokavca kjer nas občani skupaj s predsednikom okrajnega združenja za vrednote NOB pričakajo pri spomeniku iz druge vojne. Po počastitvi in polaganju rož naših pohodnic se odpravimo do domačije pri Adrijani in Valterju Furlan na zasluženo kosilo.

Sledi vzpon ob »slanem blatu« vse do Predmeje v Tiho dolino. Tokrat prenočimo pri Marjetki. Tu je sprejem nekaj posebnega (zunaj se v velikem kotlu kuha polenta, ogromen zunanji bazen čaka na naše utrujeno telo, gostoljubnost, veselje, radost in ….), skratka vse kar lahko pohodnik po dobrih 40 kilometrihi potrebuje.

Proti večeru se vreme skazi in prične se večdnevno slabo vreme. Kot da bi nas nekdo hotel kaznovati. Naslednji dan pa se začne zares in najdaljša etapa, kar 43 km dolga pot do Tolminskih korit. Dežuje ves čas, le za kratek čas dež popusti, ko v poznih popoldanskih urah, z že zelo bolečimi nogami, prispemo do okrepčevalnice »Pri Polukču«!

V sredo, 9. julija, močno dežuje tako vso noč in jutro. Start pohoda s pete ure prestavim za dve uri.
Ni kaj - odločitev ob 7.15: na pot bo potrebno zopet v dežju.
Že na začetku gozdne poti naletimo na poginulo mlado srno. Kot zagrizen lovec takoj obvestim kolega iz tolminskega revirja, za kar mi je hvaležen.
Cesta se zravna in preide v dolžini desetih kilometrov vse do pod Javorco do Planine v Pologu. Tu si oprtamo velike nahrbtnike in vse kar potrebujemo za več dni pohoda v visokogorje Julijcev: čelada, vrvi, vponke, cepin …

Strm polurni vzpon do Izvira Tolminke ter še naporen pristop do vznožja nekdanje avstro-ogrske »mulatiere«! Med vzponom dež popusti za kratek čas.
Po poldrugi uri dosežemo sedlo na »Prehodcih« ravno ko se prične močan naliv podkrepljen s strelami in grmenjem. Ukažem razmik na 50 korakov in ugasitev vseh mobilnih naprav.
V kasarnah »Za Lepočami« se zatečemo v kritje stare vojašnice in vedrimo še kakšno uro. Ko dež nekoliko popusti nadaljujemo preko Bogatinskega sedla do Koče pod Bogatinom, kjer si mokri in premraženi naberemo moči za naslednji dan.

V četrtek zopet odlašam z odhodom. Janez Kunstelj preveri podatke preko GRS in meteorološke postaje na Kredarici. Zunaj močno dežuje, napoved pa je katastrofalna za nadaljevanje. Od vznožja čez Hribarice pa vse do Triglava močno sneži. Po dveh urah odločim, da se premaknemo skupaj s pohodniki iz Radovljice vsaj do Sedmerih jezer. Tu srečamo prijatelje pohodnike iz Ankarana. Njihov vodja Vlado Ličen takoj pristopi k meni in mi odločno pove, da danes ne gr nikamor več naprej. Poizkusil bo jutri, v primeru da bo vreme temu zadostovalo. Povem mu da ga popolnoma podpiram pri njegovi odločitvi, saj tudi še sam ne vem kako bom jaz odločil! Po dveh urah me osebje koče pri sedmerih jezerih obvesti, da je naš kolega »Štef« iz društva veteranov SEVER Nova Gorica pred eno uro prispel do Koče na Prehodavcih, kjer pa je v gosti megli kmalu zašel. Po dveh urah odlašanja sneženje višje popusti in megla se dvigne na višino 2500 metrov.

Po posvetovanju s Kunstljem se odločim in ukažem premik pohodnikov, vsaj do Prehodavcev, z namero priti v tem dnevu čim bližje vrhu Triglava za njegov jutrišnji naskok. Vreme se nekoliko ustali in ne dežuje ter sneži več.
Višje pri Jezeru v ledvici prečimo večjo zaplato snega, kar nam v nadaljevanju da vedeti da ga je res še veliko. Mimo Zelenega jezera prečimo v hud vzpon čez Hribarice kar po snegu. Sledi v snegu, tega je v nekaterih delih tudi šest do osem metrov, skoraj ni. Na vso srečo ni megle, saj bi se v tem primeru zagotovo izgubili in nadaljujemo proti Koči na Doliču. Revica, tudi letos ni kljubovala plazovom in jo je zopet poškodoval eden izmed mnogih. Na srečo ne tako hudo kot prejšnjo zimo. Po nevarnem snežnem spustu čez Hribarice se oziram proti Triglavu in proti lokaciji doma na Planiki. Oba sta zavita v grozečo črnino ki kot da komaj čaka na prišleke, da udari po njih. To me kar malce srhljivo spreleti po životu. »Bo šlo še dve uri«? Vprašam! Z zelo utrujenimi obrazi pritrdijo mojo namero in nadaljujemo do doma Planika.
Zaradi večkratnega odlašanja s startom in močno utrujeni prav na koncu moči šele v večernih urah ob 19.30 prispemo vsi v kočo. Prezebli in premočeni, saj je zunaj pod lediščem. Šele takrat se ozrem proti vrhu naše domovine in vidim da je ves pokrit z ledom in snegom. Nič ne bo z vrhom si mislim!

Petek: 11. 7.: Janez se kot vodja organizacijskega odbora ob 7. uri sam odpravi na Kredarico. Z namenom in na posvet z gorsko reševalno službo ali se gre na vrh ali ne. Ob osmi dobim od Janeza sporočilo: »Pristop na vrh je smrtno nevaren in je odpovedan, premaknite se na Kredarico!«
To tudi storimo, čeprav z malo grenkobe v grlu. Preveč nesreč je bilo v tednu, ko smo mi prihajali gor, kar dve s smrtnim izidom.

Ko smo v sicer dokaj lepem vremenu prispeli na Kredarico smo si zares oddahnili. Kasneje nam je Janez pokazal še vidno sled nesrečnega Hrvata. S tem je poizkušal opravičiti dejstvo, da še kako opravičena je bila odločitev organizacijskega odbora da prepove pristop na vrh.
Pa se je kljub temu češka skupina odpravila na vrh iz Planike. Še pred dvema urama sem prav tej skupini razložil naj ne tvegajo na vrh. Z grenkobo v grlu nas večina opazuje njihov vzpon. Dosežejo že Mali Triglav, ko po dolgem obotavljanju le spoznajo da je prenevarno in se spustijo proti Kredarici. Na vrh tega dne ne poizkuša nihče več.
V poznih popoldanskih urah, tik pred proslavo le prispejo še pohodniki iz Ankarana na Triglav. S helikopterjem SV pa nas presenetita naša harmonikaša Nadja in Franko s Postojnskega.

V veliko čast vsem pohodnikom na Kredarici, je bil general SV Alojz Steiner. Ponosni smo, da si je vzel kar nekaj časa tudi za nas pohodnike in se z nami družil do pozno v noč.
Sledilo je druženje okoli 500 pohodnikov s proslavo na Kredarici in predhodno skupinsko slikanje za naše podpornike pohoda.

Naslednji dan je bil sončen in odpravili smo se na Pokljuko, kjer vsako leto vsi pohodniki prisostvujemo na osrednji proslavi. Ta je v spomin prvih pristopov partizanskih patrulj leta 1944.
Ko že omenjam patrulje ne morem mimo dejstva da razkrijem tudi nekaj presenečenja. Namreč med nami pohodniki je že drugo leto zapored Martina Vodopivec, hči borca Gradnikove brigade Alojza Vodopivca in takrat prve patrulje, ki se je povzpela na vrh Triglava. Alojzu je bila med vzponom dodeljena naloga, da na grebenu Malega Triglava z mitraljezom varuje pristop ostalih fantov na vrh. Da bo mera polna pa že deseto leto zapored vztraja tudi njegov vnuk in naš najmlajši pohodnik Borut Vodopivec iz Žapuž pri Ajdovščini.
Seveda so med nami še dve dekleti s strani pridruženih članov za vrednote NOB, katere vztrajajo tudi deseto leto zapored. To so sestri Zmaga Pergar in Adrijana Furlan iz Lokavca pri Ajdovščini. Obe izhajati iz partizanske družine. Oče Vilibald Soban je bil borec XIV. Divizije Ljuba Šercerjeve brigade, mama Danila pa kurirka. Oče je bil večkrat ranjen in oba sta vojno preživela.
Da dokažem kako složno je sodelovanje med nami veterani osamosvojitvene vojne leta 1991 in pridruženimi člani NOB nas je kar 11 veteranov OZVVS Ajdovščina/Vipava kateri smo aktivno v prvih vrstah sodelovali pri obrambi naše domovine leta 1991.
Naše načelo je: »Ne razdvajaj, temveč združuj ljudi s ciljem za boljši jutri in obstanek Slovenskega naroda!« Tako kot nas med osamosvojitveno vojno ni nihče vprašal kateri stranki (barvi) si naklonjen, še posebej pa ne mi vojaki veterani.

Več tisočera množica nas z navdušenjem spremlja ko v sprevodu vseh pohodnikov korakamo v prve vrste prireditve. Tako smo zaključili naš jubilejni pohod in se iskreno zahvaljujem vsem našim podpornikom, še posebej pa obema županoma občin Ajdovščina in Vipava, ter organizacijskemu odboru 29. prireditve na Pokljuki.

PS: Ob tem pohodu smo izdali tudi manjši zbornik z 58 stranmi. V njemu so naše misli, zapisi izpred preteklih pohodov in še in še.

Valter Likar; vodja pohodnikov  

 

 

 

 

2 komentarjev na članku "Jubilejni pohod Nanos – Triglav"

Franci Savenc,

V opisu 11. 7. izpustil: 4 dni prej se je ponesrečil planinec pri spustu z vrha proti Doliču oziroma preko »Gorjanske smeri na Planiko«, ko je slednji ugotovil da na Dolič ne bo šlo. Zdrsnilo mu je in poletel preko skalnega roba za Planiko. S hudimi poškodbami obeh nog je nesrečnež še poklical reševalce. Zaradi slabih razmer je bilo helikoptersko reševanje nemogoče. Izvedli so klasično reševanje. Še živega so prinesli do koče Planika, kjer pa je na žalost zaradi hudih notranjih krvavitev izdihnil.

Samo dva dni pred našim prihodom se je Hrvaški planinec smrtno ponesrečil na drugi strani Triglava in to iz samega vrha. Aljažev stolp je še v polovici v snegu. Na vrhu se je pogovarjal po telefonu z domačimi. Po pogovoru je hotel malo poslikati po dolini na severovzhodni strani. V bližini stolpa mu je zdrsnilo in revež je poletel prek snežišč in skalnih skokov na Triglavski ledenik, kjer je zdrsel še prav do konca slednjega in se ustavil šele prav pred robom severne Triglavske stene.


Franc Štibernik,

Hvala Valter za ta lep prispevek. Hvala pa tudi uredniku portala, ki objavlja tudi takšne prispevke. Naši novinarji in medijske hiše se namreč za takšne prireditve ne zmenijo kaj dosti in raje zapravljajo naš denar s propagiranjem in poročanjem o obsojenih in zaprtih izkoriščevalcih slovenskega naroda.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti