Jutro (1934): Kolikokrat smo že v otroških letih sklepali, da pojdemo nekoč na Blegaš! In potem kot študentje! A šele ko smo bili v najlepši mladeniški dobi, smo uresničiti dolgo gojeni načrt.
Letos 27. julija po dnevu sv. Ane. poteče od tistih dob 50 let. Bil sem pozneje še večkrat na Blegašu, v različnih, odličnih družbah. Ali spomin na prvi izlet mi je ostal v najlepšem, najbolj živem spominu. Tistih dob je imel naš Blegaš malo obiskovalcev. Tu in tam so zlezli nanj inteligenti iz Poljanske doline, ki so prišli poletni čas domov na obiske in na počitnice. Redni obiskovalci pa so bili le pastirji, pasoči goved in ovce po planoti, in posamezni gospodarji, ki so prinašali črednikom živež. Tu in tam je zašel na Blegaševa ramena tudi gozdar nemške Alpinske montanske družbe, časih se je znašla tudi kaka vojaška komisija. O markacija potov in stez ni bilo sledu.
Ves Blegašev mik s čudovito pisano planinsko floro je bil neznan. Danes je bolje, vendar še ne v preveliki meri. Blegaš je pač precej oddaljen od železnice. Ali sčasom bo mogoče po lepi cesti priti z avtomobilom do najvišjega vznožja, do Kala nad Zgornjo Žetino, odkoder je potem le še dobro uro hoda do vrha, na lepo ravno trato.
Tedaj, 27. julija 1884 smo odrinili na vse zgodaj iz Poljan. Le tu in tam se je oglašal petelin. Lahkotno smo stopali, čeprav smo bili otovorjeni z obilno zalogo, z jedjo in odejo, saj se je govorilo, da je na Blegašu tudi poletni čas rado hladno. Iz Poljan smo bili tedaj štirje dijaki. Današnja monsignora, profesorja teologije brata Ušeničnika, France Arhar z Gornjih Brdov in jaz. Živimo še trije, France Arhar se je kot železniški uradnik smrtno ponesrečil. Od prvih otroških let nas je vezalo najtesnejše prijateljstvo, ki je ostalo več ali manj neskaljeno do današnjih dni.
Pot nas je vodila po kraju, ki si ga je bil dobrih 30 let pozneje izbral Ivan Tavčar za torišče svoje povesti »Cvetje v jeseni«: čez Malenski vrh, Gornje Ravno, čez Spodnjo in Zgornjo Žetino, na Kal. Od Malega vrha proti Ravnam smo bili malo zašli. Krenili smo po spodnji poti. Napako smo hitro popravili, čili smo ubrali smer po strmem bregu. Pri ponovni zmoti pod Spodnjo Žetino smo storili enako, pognali smo se po še strmejši senožeti. Nad Zgornjo Žetino so zorele črešnje. Kratek čas smo počivali pod drevesom in zobali rdeči sad naravnost z vej, segajočih skoraj do tal. Od tod dalje je pot zložna, le proti Kalu nekoliko napeta. Pa v tretje gre rado. Na Kalu smo namesto po levi, na stezo na pobočju gozda na vzhodni strani, krenili na desno po kolovozni poti. Bila je v začetku prav dobra, lepo senčna kakor pod Tivolijem. Preden smo se zavedli zmote, nas je zadela nova neprijetnost. Za primer slabosti smo imeli s seboj leseno steklenico borovničevca. Takšne ploščate čutare so tedaj imeli vsi lovci. Nam jo je bil posodil pokojni Janez Čadež, Vidmar iz Poljan. Izročena je bila v skrbno varstvo najmlajšemu med nami, Alešu, ki mu je bilo naročeno, da mora vsebina do vrha ostati nedotaknjena. Ali je bila prehudo zamašena ali kaj, naenkrat je glasno počila, da je prijatelj Aleš ves prestrašen zastokal, čisto po poljansko ... Posrebali smo še vsak en požirek, potem pa smo jo ubrali naravnost skozi strmi gozd proti vrhu. Kaj nam je takrat bila taka pot! Že v kake pol ure se nam je posvetilo iz gozda. Še nekaj korakov, pa smo bili na prvi ravnini Malega Blegaša. Pa še dobre pol ure in bili smo na vrhu, okrog 8. zjutraj. Ker je bilo dobro po dežju, je bilo ozračje res zelo hladno, pozneje smo izvedeli, da je zaradi hladu poginilo nekaj ovac, ki so bile pred dežjem ostrižene. Mi pa smo se hitro zavarovali pred mrazom dobro zaviti smo se stisnili v zavetje pod skale in se krepčali z brašnom.
Hlad je popuščal, posijalo je toplo solnce in zadremali smo za dobre dve uri. In ko smo se zbudili, je bil razgled čist na vse strani, pravljično lep. Ostali smo na vrhu vse dopoldne, najskrbneje motreč kraje, gore, naselja, cerkve po holmih. Pod nami je stala mična cerkev Matere Božje Na gori, ki jo tolikokrat navaja Tavčar v svojih spisih. Ni bilo godu Sv. Ane, da ne bi bila pohitela moja mati Na goro k službi božji. Ali ta čas je počivala že šesto leto v grobu.
Šlo je že k poldnevu. Živina se je dopasla do podvrha in se obračala proti Malemu Blegašu, proti stajam. Še mi smo pospravili turistovsko opremo in ostanke brašna. Bilo je tega le malo.
Pot na povratku nas je vodila povse drugod — čez Leskovco, Kotačnico, mimo Toplic, Hotavelj in Gorenje vasi. Pod Malim Blegašem, ko smo dobro dospeli v gozd, še visoko nad Leskovco smo brali rdeče jagode. Da, zelo pozno je bilo tisto leto. Proti večeru smo srečni dospeli domov. In tisto leto, v začetku septembra, smo bili z dvema dijakoma iz Zagreba še enkrat na Blegašu. Ali vreme nam ni, bilo naklonjeno, megla je ovirala vsak razgled.
Pozneje smo zahajali na Blegaš sleherno leto, turistika se je začela razvijati. Dandanes ima čestiti očak poletni čas že lepo število obiskovalcev, zasluži pa jih še več zaradi razgleda in drugih mikavnosti. Pota so od Poljan in drugod markirana in nikdo ne bo zašel, kakor smo mi. Najlepša in najzložnejša pot je ra vendarle čez Žetino in čez Kal. Pred časom se je že nekaj govorilo o Tavčarjevi koči na Blegašu. Toda v današnji krizi je vse utihnilo. Morda bo mlajši rod dočakal, da bo Blegašev vrh dobil planinski dom Tavčarjevega imena. Saj smo tudi mi v poznih letih doživeli marsikaj, o čemur smo sanjali v zlatih dijaških letih.
Lovro Perko
Jutro, 22. julij 1934