Franc Štibernik: V programu pohodov je bil, tako kot zadnji dve leti, tudi letos Briceljk (2346 m) - najvišji vrh Loške stene.
Vremenske razmere so nam bile letos naklonjene in pet članov PD Grosuplje se je podalo na zelo zahtevno pot, ki se prične na parkirišču v Bavšici na višini 698 metrov.
Vremenarji so se sicer malo zmotili, tako da nas je na parkirišču najprej požegnal rahel dež, a ocenili smo, da ne bo hudega in zjutraj malo po šesti krenili na dolgo pričakovano turo. V začetnem delu do višine 1290 metrov hodimo po markirani poti, ki pelje proti zavetišču pod Špičkom. Pot ni ne vem kako dobro vzdrževana, saj te takoj v začetku grobo počešejo veje grmovja, ki zarašča pot, na planini Logle in naprej po dolini Bala pa te božajo cvetovi prstnika, lepljive kadulje, alpske velestike, progastega kobula … Vmes ti korak pospeši tudi poljub visokih kopriv. Vse skupaj je bilo dobro začinjeno z jutranjo roso, tako da smo do lovske koče prišli lepo umiti in predramljeni. V korito pod lovsko kočo je po cevi pritekala hladna voda, a curek vode se je nenavadno vedel, kot da so na delu škratje, ki se igrajo z dotokom.
Kratek počitek smo izkoristili za obnovo vodnih zalog, za malico pa vodnik ni pustil časa, saj je že oprezal za lovsko nemarkirano stezico, ki se tu odcepi na levo pobočje pod Stadorjem. Stezica je slabo vidna in najprej vodi po strmem gozdnem pobočju. Pade komanda, čelade na glavo. Kmalu smo prišli do mesta, kjer so plazovi podrli drevje in presenečeno ugotovili, da so lovci pot že očistili. Gozd prekinjajo strme, bujno poraščene grape, čez katere komaj slediš slabo vidno stezico. Strmina je takšna, da bi bil morebiten napačen korak in zdrs s poti lahko že usoden. Kmalu ugotovimo, da tudi čelade niso odveč. Ko se izvijemo iz gozda, se strmina malo položi in zavije v desno v dolino Med vrhovi. Oči se nam pasejo po cvetličnih preprogah in zaustavljajo na vedno širših razgledih, ki se odpirajo proti jugu in vzhodu. Uživamo med hojo ob rumeno cvetočih košutnikih in se bližamo velikim balvanom pod stenami vrhov. Čas za malico in nabiranje novih moči.
V nadaljevanju je že potrebno stopiti na krajše snežišče in se med skalovjem povzpeti na neizrazito sedlo, kjer se na levi pokaže večja dolinica, ki je bila še globoko pod snegom (ko ni snega je tu obširno melišče). Kje je pa naš cilj? Markanten vrh, ki smo ga med vzponom opazovali na svoji levi, je ostal zadaj. Nad skokom vidimo greben, ki se na levi končuje z neizrazitim vrhom. To je verjetno naš cilj, ugotavljamo. Spodnje snežišče se konča pod krajšim skokom, kjer se že vidi poševna rampa v desno, po kateri se pristopi na travnato pobočje pod zadnjim grebenom.
Ko ob lažjem plezanju premagamo skok nad snežiščem, zagledamo na levi strmo grapo, ki prereže pobočje. Po opisu ugotovim, da je to zadnja pristopna grapa na greben. To potrdi tudi kolega, ki je bil pred dvema letoma že tu. Pogled na zasneženo pobočje in več metrsko opast nas hitro prepriča, da tu danes ne bo šlo. Ogledujem si pobočje na svoji desni in se odločim, da se povzpnemo na greben po poševni strmi rampi, ki se je zaključila v votlinah grebenskih špic. Za vsak slučaj s prijateljem poskrbiva za dodatno varovanje s pomožno vrvico in štirje zaplezamo proti grebenu. Razmočena zemlja in nestabilni kamni nam niso dajali ravno najboljšega občutka, zato je bilo potrebno preveriti vsak gib, da ne bi prišlo do zdrsa. Skalna zapora pred grebenom je ponudila lep prehod pod skalami proti levi. Pobočje je postalo bolj zaraščeno in zato tudi stopi bolj stabilni. Še dva rogljička in pokazala se je piramida zloženega kamenja na vrhu. Še malo in že smo si čestitali na vrhu.
Deležni smo bili čudovitih pogledov na bližnje in daljne vrhove, katerih je deležnih le malo planincev, saj gre za zelo zahteven vzpon in enako zahteven spust. Prave čestitke so zato prišle na vrsto šele na parkirišču, kjer nas je čakal avto.
Za vzpon smo porabili pet ur, za spust z vmesnim nabiranjem zelišč za domač čaj pa nekaj manj.
Franc Štibernik
Več fotografij si lahko ogledate v PPT zbirki (9,83 MB = za prenos)