Primož Blaha: Danes sem se potepal po grebenu, ki je zelo blizu Vršiču in obljudenim potem, a vseeno daleč od hrupa in množic.
Gre za greben, ki se z Mojstrovk spusti vse do Jasne, vrhovi so nižji, a dokaj divji in predvsem zelo razgledni. Na eni strani Velika Pišnica z Martuljkovo skupino, Škrlatica, Razor, Prisank; na drugi pa Mala Pišnica in zadaj Ponce, Mangart, Jalovec ...
Za danes se mi je zdela dobra izbira, saj napoved ni bila preveč obetavna in res so se višji vrhovi že dopoldan zavili v oblake. Škoda le, ker sem bil preveč len in sem šel od doma kasneje kot sem računal. V takih primerih mi je vedno žal, da se nisem prisilil vsaj pol urce prej ...
Kakorkoli, v jasnem jutru sem začel pri Eriki in kar naravnost skozi gozd navzgor. Kmalu sem naletel na lovsko stezico, a tudi na nekaj podrtega drevja. Nič hujšega, le bolj pozoren je bilo treba biti, višje je bilo kmalu bolje in sem brez težav prišel do grebena. Prvi vrh je Škrbinjek (1341 m). Sledi grebensko prečenje, najprej po širokem gozdnatem grebenu čez Mali Kumleh (1451 m), ki ga nisem niti opazil, dokler nisem bil že mimo.
Nato pa zelo strmo navzgor med rušjem na Veliki Kumleh (1680 m). Res nisem ljubitelj ruševja, pa še vedno zavestno izbiram take kosmate ture ... No, z vrha se odpre lep razgled vse naokoli in tudi na greben, ki sledi. Sestop globoko v škrbino pomeni začetek zahtevnejšega dela prečenja. Skalnato in prepadno, a v resnici se najdejo presenetljivo lepi prehodi - ko kasneje gledaš nazaj zgleda skoraj nemogoče, da bi tam dol sploh prišel, kaj šele tako enostavno (enostavno je tu sicer zelo relativen pojem, tura je vsekakor resna).
Z najnižje točke sledi še kar nekaj prečenja po ali tik pod grebenom, preko ali okoli večih vršičev, ves čas v iskanju prehodov in obvozov. Večjih težav na poti ni, če pa so, se vrneš nazaj in probaš drugje. ;) Prečenje sem zaključil na Kumlehovi glavi (1788 m), kjer pa so bili razgledi že dokaj zastrti - ko bi le bil pol ure prej ...
Z vrha sledi strm a nezahteven sestop po lepo uhojeni stezi do sedelca, s katerega je le nekaj minut vzpona na bližnji Visoki Mavrinc (1562 m). Nato pa skozi gozd po lepi potki, kjer je bilo vmes spet nekaj podrtega drevja, da sem šel rajši malo svoje in kmalu prišel na kolovoz, ki me je pripeljal nazaj na izhodišče.
Lepo in razgibano prečenje. Škoda le, da nisem uspel od bližje slikati orla, ki je krožil nad mano - ves čas v soncu, kako neuvidevno! Kljub temu veličasten pogled!
Primož Blaha