Mojca Luštrek: Planinsko društvo Litija je na Jančah interno odprlo Badjurovo krožno pot (BKP) že 23. decembra 1973,
... 30. junija 1974 pa je bila prav tam slavnostna uradna otvoritev. Odločili so se markirati »lokalno, mladinsko krožno pot po grebenih in vrhovih širše litijske okolice v Gornjem Zasavju«, katere namen naj bi bil, »da predvsem mladina spozna lepote in zanimivosti naše širše okolice pa tudi ljudi, ki žive na tem hribovitem svetu«.
Ob tej priložnosti je društvo izdalo vodnik po BKP, ki ga je sestavil Vinko Damjan. V njem med drugim piše: »Kdor bo danes hodil po grebenih našega Zasavja, bo jutri lažje odšel v Kamniške in Julijske Alpe, pojutrišnjem celo na visoke vrhove v Dolomitih, Centralnih Alpah in drugod v tujini. Kdor začne že kot šolar ali vajenec zahajati v hribe, v naravo, bo goram zvest vse življenje.«
Krožno pot so poimenovali po rojaku, na katerega so upravičeno ponosni ‒ pionirju slovenske (in jugoslovanske) vodniške literature Rudolfu Badjuri (1881‒1963). Poleg turističnih in planinskih vodnikov je pisal smučarsko in zemljepisno literaturo; ukvarjal se je tudi z imenoslovjem in izrazoslovjem na naštetih področjih. Zaradi natančnosti, vestnosti in ljubezni do lepot in zanimivosti naših krajev je lahko zgled tudi današnjim piscem tovrstne literature, kljub podatkovni zastarelosti pa so njegovi vodniki še vedno priljubljeno čtivo prenekaterega planinca.
Na začetku je imela BKP 18 obveznih kontrolnih točk (KT): Ostrež, Velika Preska, Javorski pil, Tisje, grad Bogenšperk, Govejek in Felič vrh, Pristava, Obolno, Jančje, Murovica, Cicelj, Vrh Miklavža, Slivna, Vače, Slemško, Cvetež, Zasavska Sveta gora ter Roviški vrh. Te žige je bilo treba zbrati za značko, neobvezni dodatni žigi pa so bili še na KT Svibno, Mamolj in Zagorica. Kmalu so slednjo prišteli k obveznim KT, tako da je bilo do leta 1986 celo 19 obveznih in dve neobvezni, v sedanjem dnevniku BKP pa je prostor za žige 16 KT: Ostrež, Velika Preska, Javorski Pil, Tisje, grad Bogenšperk, Javorje, Pristava nad Stično, Obolno, Janče, Zagorica, Cicelj, Vrh sv. Miklavža, Slivna (GEOSS), Vače, Slemšek in Zasavska Sveta gora. Te in številne druge spremembe v štirih desetletjih kar kličejo po novem vodniku.
BKP spada med planinske obhodnice, registrirane pri Planinski zvezi Slovenije (PZS). Je lahka krožna pot, dolga okoli 100 km (po vodniku 95 km), ki jih prehodimo v približno 27 urah ali 4 dneh (povzeto po Nikóla Guid: Planinske obhodnice in pohodi, PZS, 2008). Vrstni red in smer si lahko izbere vsak pohodnik sam, da le obhodi vso pot in obišče vse KT. Na podlagi pravilno izpolnjenega dnevnika dobi spominsko značko in čestitko, PD Litija pa ga vpiše v knjigo obiskovalcev BKP. Kdor pot prehodi petkrat, dobi plaketo, piše v pravilniku, objavljenem v dnevniku BKP, v Guidovem priročniku pa še več: za petkratni obhod poleg značke bronasto plaketo, za 25-kratnega srebrno in za 50-kratnega zlato.
Kot občudovalka Rudolfa Badjure in ljubiteljica njegovega pisanja (njegovo navdušeno opisovanje videnega in doživetega je za ljubitelja planinstva in pohodništva mojega kova posebno zaradi slikovitega, zdaj že nekoliko arhaičnega jezika prav nalezljivo) sem se odločila ob jubileju prehoditi BKP. Z možem sva jo razdelila v štiri etape, dve po levem in dve po desnem bregu Save: 1. Renke‒grad Bogenšperk, 2. grad Bogenšperk‒Laze, 3. Laze (Kamnica)‒Vače (dodala sva tamkajšnjo arheološko pot) in 4. Vače‒Renke (Sava). Da bi obiskala tudi kraje, ki zdaj niso več »obvezni«, sva se podala še na Panoramsko krožno pot Javorje, Badjuri pa sva posvetila še en »navaden« izlet. Najdejo se tudi taki, ki vso pot opravijo v enem dnevu, a to so res izjeme. Med potjo sva večkrat slišala o Lojzetu Kotarju iz Dolskega. In menda niti ni edini.
BKP je le deloma zares planinska (premore en sam devetstotak: Roviški vrh ali Roviškovec, 930 m ali 932 m ‒ seveda ni vse v nadmorskih višinah), saj je velik del teče po cestah, gozdnih in tudi asfaltnih. Toda na njej ne manjka zanimivosti, zato jo vsekakor priporočam. Žal zaradi zaprtega mostu v Renkah v resnici ni več krožna. Upala sem, da bodo to vsaj do današnjega jubileja popravili ‒ če že ne morejo popraviti mostu, bi morda lahko spremenili traso. Vsekakor pa bi bili morali že prej postaviti obvestila o neprehodnosti zadnjega dela poti na etapi Vače‒Renke, kajti nepoučen pohodnik lahko zaide v težave. Tudi označbe bi morali obnoviti, saj ji ponekod komajda še lahko rečemo markirana.
Ta zapis bi bil brez dvoma zanimivejši, če bi v njem lahko povedala nekatere stvari, ki zanimajo tudi mene: koliko ljudi je doslej prehodilo BKP (dobilo značke), koliko je takih, ki so jo prehodili več kot enkrat, koliko jih je že prejelo plakete, ali si je značko prislužil tudi kak znan Slovenec, ali je med dobitniki značk kaj tujcev, ali obiskanost poti z leti upada, narašča ali je ves čas približno enaka in še kaj. Vprašanja sem naslovila na PD Litija, vendar odgovorov žal nisem dobila. Le na prvo vprašanje lahko (približno) odgovorim sama: 26. maja letos sem postala 4.416. dobitnica značke BKP.
Mojca Luštrek