Mladika - Janez Jalen: Izpred koče pod Vernarjem je donel smeh, pomešan z veselo pesmijo.
Z jasnimi dekliškimi glasovi so petju odgovorile majerice s planine na Velem polju. Gamsi na Mišelem vrhu so dvignili glave od trave in prisluhnili. Šmarjetna glava, v trde skale vkovana, je nepremično strmela. Po grebenu Triglava pa so se kakor drobni mravljinci vzpenjali ljudje proti vrhu. Barbka je pridno pomagala peti. Vmes pa je hitela prelistavati vpisno knjigo in si ogledavala posamezna imena, kakor bi nekoga iskala: »Ne dobim ga. Še enkrat od kraja moram začeti.«
»Koga iščeš?« je ujela njeno mrmranje Polonica.
»Ne bodi tako radovedna.«
»Prej sem kar tako vprašala, sedaj se me pa res radovednost loteva.«
Polonica se je spet pomešala med druge in začela novo pesem. »Ni vpisan. Sedaj pa moram iti in pogledati.«
Barbka je zaprla knjigo, vzela palico in hotela sama oditi. Pa sta se ji kar nekako po sili pridružila Polonica in Janez. Seveda, vsi drugi so tudi hoteli z njo, pa se jih je obranila. Edini, ki se ni ponudil za spremljevalca, je bil Zaborštnikov Miha. Tako nerodno mu je bilo: »Da sem vsiljiv, bi mislila Barbka.« Poiskal je tobačnico in si prav počasi zvil cigareto. Komaj jo je dobro prižgal, je zaklicala Polonica v meli: »Mihaaa!«
»Hoooj?«
»Prinesi Barbki jopicooo. Je robec pozabila.«
»Koooj.« Miha je vrgel cigareto proč in vesel odhitel v strmino. Pesem pred kočo je utihnila. Pri stanovih na Velem polju pa so dekleta, spremljana od grmečih basov, skončavale bohinjsko himno:
»Triglav naš je kralj planine,
premogočni star očak.
On navduši svoje sine,
nepremagani mejak.«
Prav takrat je od Bovške škrbine lezla proti vrhu Triglava dolga, nepretrgana vrsta italijanskih alpincev. Družba v koči jih ni videla. So bili vsi preveč zaposleni s pisanjem, podpisovanjem in žigosanjem razglednic. V melih pod Vernarjem je pa Polonica znala tako urediti, da je sama ostala v Janezovi druščini, Miha je pa moral spremljati Barbko. Razšli so se iskat očnice. Pod gosto nakovanimi kvedri je škrtal grušč, v planini pod njimi pa je zvonkljala čeda na paši. Polonica in Janez sta se povzpela na visoko skalo in veselo zavriskala. Barbka pa je obstala sredi zatišne jase, bolj s cvetjem kakor s travo prerasle. Preko njenih ramen je zagledal Miha med travo skrit šop očnic, tako lepih, kakor bi jih bilo zaneslo z najbolj strme skale v tiho zavetje. Že je hotel bele zvezdice pokazati Barbki, pa se je spomnil, da bo dokaj bolj vesela, če jih sama opazi.
Barbka se je okrenila: »Miha! Da si šel sam stikat za očnicami, ali bi se nameril na to jaso?«
»Nikoli ne.«
»In drugi iskalci rož?«
»Izmed sto komaj eden. Ali pa še ne.«
»Dobro, da te je Polonica poklicala. Sedaj vem, da sem vsa tri leta imela prav.«
Kaj je Barbka tri leta imela prav, se Mihu še sanjalo ni. Bil pa je trdno uverjen, da je samo za izgovor šla na vrh Triglava in da je hotela prav za prav obiskati samo ta, komaj dober seženj veliki svet, na katerem sta stala. Da bi pogovor ne zastal, je pripomnil: »Tako. Že pred več leti, praviš, da si odkrila te očnice.«
»Kaj jih mar vidiš?«
»Že ves čas jih gledam.«
»Pa bi vendar planil naprej in jih potrgal.«
»Barbka! Tako malo me poznaš?«
»Vsaj meni bi se bil skusil prikupiti in bi mi jih bil pokazal.«
»Sem sodil, da boš bolj vesela, če jih sama opaziš. Pa vidim, da sem napak mislil.«
Barbka je pogledala Mihu globoko v oči. Miha pogleda ni umaknil, le nerodno mu je bilo, tako nerodno, da se je Barbka skoraj kesala, ker ga je spravila v zadrego. Sedla je poleg očnic v travo: »Dokaj vrst ljudi pusti Bog hoditi po zemlji.«
Kakor bi si brezskrbni fant žvižgal prav po tihem veselo pesemco, se je oglasil skalni plezavček. Miha se je ozrl za glasom in pokazal Barbki drobnega, v barve pisanega metulja odetega ptička, ki je brzel po navpični steni navzgor.
»Tiiju, tiiju,« je prifrfotala od nekod še samička.
»Poglej, Miha, tadva dobro vesta, da se imata zares rada. Jaz pa ne bom nikdar vedela, če me kdo res iz ljubezni popelje pred oltar. Vidiš. Prokletstvo denarja me tepe.«
»Da denar redkokdaj srečo prinaša, to rad verjamem. Da bi pa zavoljo denarja ne mogel koga rad imeti, mi pa kar v glavo ne gre. Nak. Le kdo ti je to natvezel?«
Miha je kar nehote sedel zraven Barbke v travo. »Tele rože so me poučile.« Barbka je pokazala razcveteli šop očnic v travi.
»Barbka! Res se ne morem spomniti, kaj bi bil zakrivil.«
Miha je hotel vstati, Barbka pa ga je pridržala: »Kdo tebi kaj očita?«
»Ugank pa ne znam reševati.«
Plezavčka sta priletela v skale tik nad njima, kakor bi tudi onadva hotela poslušati Barbko, ko je pripovedovala: »Pred tremi leti se je naše družbe na Kredarici prijel ravnatelj banke. Kako se piše in katere banke ravnatelj je, je pač vseeno. Ko je zvedel, čigava sem, se me je držal kakor klop. Prav zato, ker sem se mu hotela ogniti, sem na letela na to jaso. Kaj ni pribodel za mano, mi zmagoslavno pokazal prav iz teh korenin cvetoče očnice, katere sem že davno poprej sama videla. Da mu nisem ubranila, bi do zadnjega cveta vse potrgal. Tako pa sem izbrala njemu eno in sebi eno.«
»Lepo si naredila, Barbka,« je pohvalil Miha. »Kaj misliš, da je prav razumel?« »Pripoveduj, Barbka!«
»Čez dober teden se je pripeljal v pokritem avtomobilu in črno oblečen. Prinesel je šopek dragocenih rož, v katerega je bilo vpletenih sedem očnic, prav tistih sedem, ki sva jih pustila rasti tu v tej travi. In — zasnubil me je.«
»Trot neumni,« je z zdravo pametjo razsodil Miha.
»Ne veš, kako težko sem mu dopovedala, naj nikar mene ne sprašuje, če ga maram. Da naj rajši vpraša kar moj denar, katerega je takrat skoraj vsega on sam upravljal.«
»Barbka, da mi to katera druga dopoveduje, bi ji težko verjel.«
»Da. Tudi tistih sedem očnic sem mu očitala. Misliš, da je umel. Ne. Užaljen je bil. Pa kako.«
»Kako so res nekateri ljudje čudni.«
»Čez mesec dni se je drugod bolj bogato oženil, kakor bi se pri nas. Seveda je na to silno ponosen in do sedaj še nobeno leto ni pozabil pokazati se s svojo milostivo in prav s temile očnicami, ki rastejo v tej travi. Hvali se pa, v kako strašnih pečinah si jih pribori.«
»Skoraj vem, iz katerega mesta je.«
»Kakor kaže, ga letos sploh ne bo.«
»Pa če bi vendarle prišel: Daj, Barbka! Potrgaj mu rože pred nosom.«
»Ne, Miha. Res mi je vselej bridko, ko jih vidim veneti na prsih ženske s pobarvanim obrazom, od nikoder drugod bi me ne mogle tako glasno spomniti, da čim večjo doto katera ima, tem manj srca primoži.«
»Aaa. Zato tako vztrajno zavračaš snubače?«
»Nočem biti nesrečna.«
»Barbka! Tudi ti si očnica v travi.«
»Saj roža je na vse zadnje res samo roža. Trava, ki se posuši in v ogenj vrže. Do srca me je pa zabolelo takrat, ko sem vse pozabila in za prosila pri njem za poznanega mi uradnika iz njegove banke, ki ima kopico otrok pa borno plačo. Pa me je zavrnil: »Zakaj se pa ni bogato oženil!«
Miha se je nemirno presedel: »Pa zares pusti Bog vseh vrst zverine razsajati po svetu.« »Barbkaaa!« je poklicala Polonica. Barbka in Miha sta se z Vernarja vrnila brez očnic. Malo postrani so jih pogledali, rekel pa ni nihče nič. So oba preveč radi imeli. Tiste dni potem se je Barbka prepričala, da z Mihom ne bo primožila kdovekaj bogastva, pač pa celo srce. Časopisi so pa poročali, da je banka, katero je vodil nekdanji Barbkin znanec s Triglava, zašla v stečaj, njen ravnatelj pa da se je sam s samokresom obsodil. Tiste očnice v travi pod Vernarjem so se pa razrasle v mogočen šop. Jih nobeno leto nihče več ne potrga. Vesta zanje samo dva — Miha in Barbka.
Janez Jalen
Mladika 1934/6