Železar (1974) - Mitja Košir: Včasih, ko človek spozna, da ve za stvari, ki bi jih moral povedati tudi drugim, se znajde v zadregi.
Ne ve kje naj začne, ker je vsa zadeva pomembna, nima nobenih šibkih točk, ki bi jih lahko postavil na začetek ali konec. Še posebno težko pa je pripovedovati o daljšem obdobju svojega življenja, kajti ponavadi se je le težko znajti v zmedi spominov, občutij, vtisov in spoznanj. Meni se to dogaja v tem trenutku, ko že sedim za pisalnim strojem. Pisati namreč nameravam o mojih prijateljih, s katerimi mi je bilo dano preživeti del svojega življenja, ki je začrtalo v meni globoko sled, tisti del, na katerega ne bom mogel nikdar pozabiti, če bi se še tako trudil. Je pač preveč doživet, njegove posledice v največji meri vplivajo še danes na vsaj delno ustaljen tok mojega preživetja. Žig, ki se ves razbeljen zaje v kožo, pusti neizbrisno sled, trajnejše pa je znamenje, ki svojo sled pusti v človekovi zavesti. Podoživljanje ni vedno objektivno, vendar pa se o nekaterih stvareh ne more pisati drugače, kot pa objektivno. Včasih, ko se preko zoranih polj ljubljanskega barja, kamor me je zanesla pot življenja, ozrem proti zahodu, kjer nad prostranimi, temnimi predgorji v čadastih meglicah slutim visoke, sinje vrhove, se mi kažejo znani obrazi, veliko jih je, vendar so nekateri mnogo bolj izostreni, kot drugi, ker so mi mnogo bližje. To so oni, moji prijatelji z gora ...
- - -
»Mislim, torej sem«, je nekoč zapisal Deskartes, toda včasih se mi dozdeva, da niso vse misli take, da bi me očlovečale, so tudi take, ki me ne dvigajo ven iz morja povprečnosti, ne, celo v večini so te misli. Slavni filozof je živel visoko nad vso banalnostjo sivega vsakdana povprečnih ljudi in njegovo življenje je potrdilo njegov izrek. Kaj lahko storim, da bogatim samega sebe in koristim skupnosti? Ali je moje osebno zadovoljstvo že nujno zadovoljstvo skupnosti, ki je nujno pogoj mojega jaza? Ne verjamem popolnoma. Zdi se mi celo, da sem velik egoist, ker vse to, kar mene bogati kot človeka ne posredujem vsem ljudem.
Ali res premalo verjamem v človeka nasploh in v sebe samega? Nisem prepričan, da bi moje veselje vsem ljudem nujno pomenilo veselje, verjamem, da bi z vsiljevanjem marsikoga onesrečilo, toda vseeno se počutim kot begunec pred kruto stvarnostjo. Bežim v tišino in mir narave, v varno okrilje svojih prijateljev, čeprav smo vsi človeška bitja s skupnimi občutki za radost in bolečino, vendar velikokrat ne delamo tako kot se od nas pričakuje. Včasih celo zavestno povzročamo bolečine. Ne telesne, duševne, ki mnogo huje bole.
Bežim od ljudi k prijateljem, stran od brezlične človeške, mase, pehajoče se za posvetnimi dobrinami k prijateljem in k goram, ki so poosebljenje narave, v meni pa kljujejo besede pesnika Johna Donna: »Noben človek ni otok, povsem sam zase; vsak človek je kos celine ... Ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v človeštvo. In zato nikdar ne pošiljaj spraševat, komu zvoni: zvoni tebi« .
Puhle se mi zde fraze vsakodnevnice o koristnosti vseh mogočih telesnih aktivnosti v naravi, ki jih pripovedovalci povezujejo z zavestno pripadnostjo in privrženostjo k naši stvarnosti. Ljudje smo v gorah veliki »induvidualisti«, tu smo predvsem zaradi samega sebe in do tu je prav tako. Od tu dalje pa gre človeška zgodovina mimo nas, čeprav bi bilo včasih celo bolje, da bi nas krepko povozila, kajti to prebuja človeka iz sna. Preveč nam je vseeno tiste velike resnice Slehernika: »Maščevanje je moje in jaz bom povrnil«. Kadar jo uporabljamo, jo v svojo osebno korist. Spet smo induvidualisti in to človeku kot človeku ne pristoji.
Kaj lahko zaključimo iz te trditve o ljudeh, ki iščejo utehe in samega sebe v gorah in mednje vsekakor sodijo tudi moji prijatelji in jaz sam. Obzorja se nam širijo, tudi tista z najvišjih vrhov, značaji jeklenijo. Vse bolj nas same spoznavamo, za različnimi obrazi pa se skriva enako srce, ki ne zna biti hudobno, čeprav rado bije samo zase.
Julius Kugy je bolj kot vse drugo ljubil gore, in mi ga slavimo, kot velikega moža, toda najde se tudi kdo, ki sploh ne ve zanj. Veliki antični mislec Aristotel, od katerega se še danes filozofi marsikaj nauče, je vse svoje življenje žrtvoval človeku — lastniku sužnjev, kajti le on je bil človek, suženj ga ni zanimal, bil je le orodje, ki govori. Kljub temu je Aristotel velikan človeške zgodovine, nesmrtna zvezda na nebu minljivega človeštva. A kljub temu ima človeška zgodovina nekoga, ki je ves, kar ga je bilo, pripadal človeštvu in še danes mu pripada. Najširše ljudske množice s sveto vero izgovarjajo njegovo ime, pomeni jim več, kot vernikom njihovo božanstvo, vendar v tem odnosu ni nič mističnega. Delavstvo vsega sveta, delavstvo, ki tvori veliko večino prebivalstva zemeljske krogle ima njegovo ime izpisano na svoji zastavi: Karl Marx.
Ali ima smisel, primerjati našega (čeprav ne samo našega) Kugyja z internacionalistom Marxom? Ima in vztrajam pri tem. Dvoje osebnosti istih možnosti, izšlih iz podobne sredine, časovno le malo odmaknjeni, sta se s svojim življenjskim delom zapisali v zgodovino. In sedaj smo tu, pri pomembnosti nekega početja. Kako se ljudje vrednotimo, nam kaže pomembnost dveh velikih mož človeške zgodovine. Za Marxa mislim, da mi ni treba dokazovati. Kugyja pa osebno in nisem edini, postavljam na eno najvišjih mest v svetovni planinski zgodovini. Ne nastopam proti alpinizmu in tudi mu ne mislim pisati kakršen koli zagovor, kajti apologetika mi ni pri srcu, hočem le pokazati na njegovo pravo vrednost. Nastopam proti vsem, ki ga fetišizirajo in proti tistim, ki ga postavljajo v kot. Marsikaj sem se naučil sam in od svojih prijateljev. Živimo v svetu, ki je še vedno močno nacionalističen in malomeščanski, toda v družbi, ki z vsem svojim bistvom poiskuša te norme presegati, to je naša prednost. Toda nujno je, da se kot Jugoslovani zavedamo trenutka in vrednosti v tem trenutku, ki nam je dan. Mislim na naše sedanje generacije. V svetu suvereno nastopamo z našim specifičnim samoupravnim socializmom, ki se ga trudimo uresničiti. Toda v svetu nas poznajo še po čem drugem. In k temu drugemu drobec dodajamo tudi alpinisti, ki se, kljub skromnim sredstvom, spopademo z velikimi problemi. Ta naš prispevek, čeprav res skromen, pa še zdaleč ni toliko ovrednoten doma, kot zunaj naših meja. Čeprav vzroka ni iskati v odporu proti »individualistični« dejavnosti, kot pa v nevednosti naših ljudi. V vsakdanjem življenju ne poznamo filozofije, ni nam mar za globlje misli, saj se spopadamo z neizprosnim bojem za obstanek.
Če sem že na začetku tega pisanja napovedoval nekaj o svojih prijateljih sem to napoved sicer že izpolnil. Če ne bi bilo njih in seveda moje dolgoletne prisotnosti v gorah in alpinističnem dogajanju, tudi tega spisa ne bi bilo. Tako pa je nastajal skupaj z mojim vedno globljim doživljanjem moje okolice. Nekaj nas je, ki nas je življenje že pripeljalo do razpotja, gore so nam le še kot lep spomin v senci vsakodnevnih dolžnosti in eksistenčnega spopadanja s stvarnostjo. Nekateri pa vztrajajo na najvišjih pozicijah, dogajanjem v gorah dajejo s svojimi osebnostmi pečat. Še vedno so med najboljšimi. Ah, to vrednotenje, ta nesmisel, dediščina meščanske družbe. Upam, da bo prišel čas, ko bomo za vedno in povsod enaki, vsi skupaj eno samo veliko človeško srce, ki bo utripalo za nas same. Toda za del sveta to še zdaleč ne velja. Svet nasilja nas vse skupaj dela preveč živalske, da bi lahko razumeli obetavnost sveta brez norm in vrednostnih lestvic.
Bežati iz krute resničnosti v utopičnost ljubezni med ljudmi, ali v svet stran od ljudi, nima nobenega smisla. Borimo se za ovrednotenje našega početja, pa čeprav je to le alpinizem, ki je čista človeška dejavnost, saj je produkt človekovega nenehnega iskanja. Preveč je že sprenevedanj ob raznih priložnostih. Naša družba mora spoznati, da nismo nekakšni nekoristni sanjači, temveč pomemben člen v verigi uveljavljanja vsega humanega in nas neha vrednotiti kot nekakšno nujnost, kajti tudi na področju himalajskih osemtisočakov se bije boj, ki sicer res zahteva določena družbena sredstva, za humanejše odnose med ljudmi. Marsikateremu prebivalcu tistih krajev so ravno himalajske odprave prinesle zdravja, ki je predpogoj za vse ostale dejavnosti. Slep je, kdor ne vidi v tem veliko poslanstvo.
Pred časom je v reviji Mladina nekdo zapisal, da bi bilo treba alpinistom napovedati gverilo, vendar je pozabil navesti en sam tehten vzrok za to zahtevo. Ko je alpiniste obtoževal, je izhajal iz širokega področja družbenih odnosov in seveda uporabljal razne izraze, kot so »individualizem « itd., ko pa je navajal vzroke za to hudo obtožbo, seje tudi sam spustil na popolnoma individualno področje, kar naj bo dokaz, da alpinizem ni tako zelo enostaven pojav, kot si zamišljajo njegovi nepoklicani kritiki. Poglobljeno razmišljanje pa pripelje do jasnejših zaključkov; ki niso negativni.
Nikogar ne silim, da misli tako kot jaz, vendar poizkušam pokazati na vso razprostranjenost nekega problema, ki je vsaj še delno tudi moj. Naj mi bo oproščeno, če sem bil kje nejasen, nerazumljiv, nepopoln. Ni v moji moči, da bi presegel napake, ki spremljajo ljudi že od njihovega začetka. Predsodkom javnega mnenja pa si upam odgovarjati z Dantejevimi besedami: »Pojdi svojo pot, naj govore ljudje, kar hočejo«.
Mitja Košir
Železar, 12. julij 1974