Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pri žegnanju na Kofcah

Jutro (1934): Ljubljana. 30. junija

Na kresno nedeljo je vsako leto na Kofcah nad Tržičem veliko planinsko žegnanje. Kapelica sv. Janeza je na ta dan obiskana od množice naroda, ki pohiti od blizu in daleč, da si izprosi sreče pri živini in na polju. V sedmih letih, odkar stoji ta kapelica zraven Planinskega doma na Kofcah se je ta poletni praznik priljubil vsem planincem. Že v soboto popoldne so pokazovale vse poti na Kofce izredno živahnost. Ves večer in vso svetlo noč so hiteli planinci od blizu in daleč proti Kofcam in prihajali so v trumah v nedeljo zjutraj, tako da lahko trdimo, da je bilo ta dan na Kofcah blizu tisoč ljudi.

Tudi mene je zvabil praznik, da sem jo mahnil na planino. Krenil sem takoj na Cimpru na desno po najlepši planinski pot čez Pirmance in Kal na Kofce. Kot nekdanji Trščan sem seveda to pot poznal. Vsa je lepo markirana in opremljena s pogostimi orientacijskimi tablicami. Pa sem dobil pojasnilo, da je planinska podružnica sklenila s posestnikom Počivalnikom najemninski dogovor za to pot, po kateri je bilo prej zabranjeno hoditi. Občudujoč božjo naravo sem se počasi vzpenjal po senci na greben Kamnika, kjer se odpre prelep pogled v šentansko in bistriško dolino. Na nebu niti oblačka, zrak čist, solnce pekoče, pogled neizmeren na vse strani in človek sam sredi te bajne pokrajine. To je vtis, ki se nikdar ne da izbrisati. Vendar pa sem se sredi tega raja zjezil. Od drevesa do drevesa te vodijo markacijska znamenja: rdeči kolobarji z belimi krogi. Pa je moral tod hoditi pred menoj človek, ki so mu bila ta markacijska znamenja nekaj tako vabljivega, da je na več mestih zarisal vanje kljukasti hitlerjevski križ. Pohitel sem malo, misleč, da je občudovalec Hitlerja pred menoj, in sem dohitel dva ljubljanska planinca, ki sta na vas glas hvalila prelepo pot čez Pirmance.

V tem sem prišel na Kal. Prijeten studenček vabi tako prisrčno k počitku, da prav rad sedež na eno izmed klopi, odpreš nahrbtnik, vzameš kračo ali kaj drugega in se podpreš. Po vseh stezah pa se pomikajo pisane točke, ki se izpremene, ko pridejo do hiše. v ljubke planšarice ali pa brhke planinke.
Pred lovsko hišo na Kalu je vedno živahno. Gospa Cilka se vrti v kuhinji in vre mleko in čaj in limonado, da jo je veselje gledati. Odtod drži pot kakor ona po šišenskem hribu; pravcata promenada je, ki te brani pred vročim solncem, dokler te po polurni hoji ne izpusti iz svojih rok in vrže v objem zgočim žarkom planinskega kralja. Še malo in Planinski dom te pozdravi v vsem svojem razkošju. Tržiški župnik g. Vovk je sredi maše pevci pojo lepo Marijino pesem, daleč naokrog pa stoje in kleče verniki, proseči Boga za spravo med ljudmi in za srečo pri živini. To je planinska idila, ki se ti vtisne neizbrisno v spomin. Še sam prisluhneš in povzdigneš srce k njemu, ki je nad nami ...

Tam v zavetju veličastnih smrek pa se vije bel dim in ti udarja v nos prijeten vonj, ki prihaja iz velikanskega kotla. Dva kuharja se vrtita okrog ognja. Stopiš bliže in povprašaš, kaj bo dobrega. Pa ti pojasnita da je to pevski praznik Bralnega društva iz Tržiča, ki ga vsako leto slave tako, da zakoljejo janca in si skuhajo specialiteto tržiške bržole. Besedo »skuhajo« pa ne slišiš, temveč ti uho požgačka pristna tržiška, ki pravi, da »rontajo« bržole. Točno opoldne je naznanil kuhar, da so bržole gotove, in je tudi mene prav ljubeznivo povabil. Vesel sem sedel med pevce in tudi pivce in skoro je bil pred menoj velik krožnik kadečih se bržol.
Dobro kosilo mi je šlo v slast, tako da sem dobil še drug krožnik izvrstne jedi. Seveda smo kosilo zalili z dobrim cvičkom gospe Kvedrove in ga zabelili s petjem in pravim planinskim veseljem. Okrog nas se je kmalu nabral velik krog občudovalcev lepega petja in ko se je oglasil s svojim sopranom še Dobrinov Peter, ni bilo ploskanju ne konca ne kraja. Ura je tekla, pa ni nič rekla, samo pokazala je, da se je veliki kazalec pomaknil na pol in mali na 6. Trobentač je zatrobil in hajd v dolino in na vlak in še dalje v Ljubljano.

Vesel sem bil, da sem med Trščani mogel preživeti nekaj prijetnih uric, pa me je spet pri povratku motil tisti neznanec, ki je risal v belino markacij kljukaste križe. Planinska podružnica naj prosi orožništvo, da izkuša krivca ugotoviti potem pa naj ga podružnica postavi pred sodišče, saj so planinske markacije vendar zaščitene.

A.L.
Jutro, 1. julij 1934

01.07.1934

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti