Janez Pikon: Prisrčen napis - Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska ..., hribolazci strmé v novo kočo, ki se iz doline jakò razločno vidi. 
Ob vasici Bitnje so nekateri hribolazci, ki jim je bila znana lega Orožnove koče, kazali novo kočo, ki se je »jakò razločno videla.« Veselje je prekipevalo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka pred Bohinjsko Bistrico s prisrčnim napisom: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska, to se je dogodilo pred 120 leti, davnega 15. julija 1894. Orožnova koča - prva slovenska planinska koča - od 15. julija 1894 do 24. decembra 1944, tako 14. julija 1893 Josip Ravhekar na seji glavnega odbora Slovenskega planinskega društva sproži pobudo za gradnjo koče in že je 15. julija 1894 svečana otvoritev, leta 1902 je prvič redno oskrbovana, v letu 1906 so jo povečali in zgradili vodnjak na planini, v letu 1921 so kočo našli izropano in razbito jo obnovili, tudi z novo streho, v letu 1934 ponovno temeljito obnovljena, sledi 40 - letnica otvoritve, toda 24. decembra 1944 požgana v nerazjasnjenih okoliščinah.
Zgradili so novo Orožnovo kočo na planini Za Liscem, Lovro Vojvoda, predsednik društva z drugim mandatom, ter predsednik gradbenega odbora za obnovo Orožnove koče. »Koča nas je povezala, društvo je postalo aktivno,« trdi predsednik. Koča je bila poimenovana po prvem predsedniku iz leta 1893 ustanovljenega SPD profesorju Franu Orožnu in zgrajena v času, ko je šlo za slovenstvo v slovenskih gorah. Avstrijsko planinsko društvo je že zgradilo Malnarjevo kočo na Ravharski planini pod Črno goro, gostilničar in tajnik bistriške občine Josip Ravhekar pa je 3. maja 1894 na občinski seji predlagal, da zgradijo kočo za slovensko planinstvo, čez tri mesece je bila koča že zgrajena. Sedanje PD je že ob ustanovitvi sklenilo, da bo kočo obnovilo in željo uresničilo. »Dobili smo se in pripeljali do tega, kar je danes,« je omenil Lovro Vojvoda.
Za gradnjo nove koče je bilo v treh letih s 120 člani in nečlani potrebnih okoli 8000 prostovoljnih ur. Za novo kočo so porabili tudi del kupnine od nižje Koče dr. Janeza Mencingerja. Po njegovih besedah naj bi nova koča postala priljubljeno zbirališče domačih planincev, kot so društveni dan, srečanje gorenjskih planincev in dan alpske možine, predsednik še veselo pripomni: naši planinci so pripravljeni delati, tudi zaradi naravnih lepot.
Pozdravni nagovor v dvorani Danica, predsednika Turizma Bohinj, Klemena Langusa ob 120 letnici Orožnove koče na planini Za Liscem: Spoštovani župan občine Bohinj Franc Kramar, predsednik PZS Bojan Rotovnik, predsednik PD Bohinjska Bistrica Damijan Gašperin, predsednik PD Srednja vas Janez Korošec, predstavnik TNP Martin Šolar, predstavnik LZS Peter Belhar ... Danes praznujemo 120 letnico Orožnove koče, prve koče Slovenskega planinskega društva in 60 letnico Planinskega društva Bohinjska Bistrica ... En lep planinsko - bohinjski pozdrav za tiste, ki še vedno mislite, da je Bohinj zgolj most in cerkvica pa jezero, smo pripravili sliko pravega Bohinja, ki obsega Spodnjo bohinjsko dolino, Zgornjo bohinjsko dolino, jezersko skledo in tako naprej … No, kakorkoli že, danes je praznični dan, tu v zavetju Triglava, o katerem Janez Bizjak piše takole: »Pogled na Triglav s Spodnje Bohinjskih gora od Vogla čez Rodico in Črno prst do Sorške planine šele pokaže, kako in zakaj je najvišji. Za Bohinj značilnega pogleda na Triglav so deležni tudi v oddaljenih krajih osrednje Slovenije. Kugy ga je imenoval kraljestvo, ker mu je oznaka kralj Julijskih Alp povedala premalo. Nekateri so prepričani, da je dobil ime zaradi treh glav. Takšna poenostavitev simbolnega imena se za kraljestvo ne spodobi. Triglav sploh nima treh vrhov, ampak je ošiljena piramida, podobna trirobemu ajdovemu zrnu. Nad Bohinjem in nad dolinama Vrata in Trenta se na vrhu stikajo trije grebeni, ki se s severozahodne, južne in vzhodne strani silovito zaganjajo proti najvišjemu središču, kjer kot vsemirski svetilnik, sprejemnik in oddajnik večne energije, predira nebo in obvladuje prostor med Alpami in Jadranom. To je podoba svete gore, po davnem izročilu kraj, kjer se stikata nebo in zemlja, središče in svetišče hkrati.« Da, danes je praznični dan, ker ... »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska.« ... Danes praznujemo 120 letnico Orožnove koče, prve koče Slovenskega planinskega društva in 60 letnico Planinskega društva Bohinjska Bistrica ... - KLemen -
PD Bohinjska Bistrica, Turizem Bohinj
Dobrih 50 let na terasi zahodno od sirarice na planini Za Liscem ostanki zidovja nemo pričajo o koči, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju SPD, potem pa ostala pozabljena. Upajmo, da se ji bomo vsaj Bohinjci oddolžili s skromnim obeležjem, ki bo opominjalo mimoidoče na pomen zapuščenih razvalin. Tako je razmišljal, upal in zapisal Lojze Budkovič ob 100 - letnici otvoritve Orožnove koče leta 1994, ko je zbral in objavil bilten z mešanico knjižnega in pogovornega jezika iz časov delovanja koče.
Že v letu 1894 je kočo obiskalo obilo hribolazcev. V spominsko knjigo je na prvi strani ostalo zapisano: Na Črni prsti, na zračni višavi stojim, strmim! Razgrinja pred mano čarobni se kras, smehljajo poljane nasproti se mi zeleneče, pozdravlja goric zelenečih me pas, pozdravljajo hiše me trgov in mest se blesteče, pozdravlja me sinje valovanje morja, pozdravljajo sive me glave gora - dežela slovenska, dežela čudes - bodi zdrava! Po kterej radosti oko se solzeče mi plava, ko tu na višavi stojim, strmim ...
Še resnična zgodba iz tistega časa, predstavljena ob zaključku srečanja v dvorani Danica: Že kot mlad fant sem slišal zanjo iz ust domačinov z vasi Ravne, tudi sam sem v njej preživel najbolj rosna leta. Zgodba se mi je za vedno vtisnila v spomin. Dogodek seže v čas med obe vojni, ko so vaški fantje in dekle planinarile na planini Za Črno goro (Ravharsko planino). Ob planinarjenju, ki ga je zahtevala planina in skrb za živino, ter vse kar sodi zraven so vedno dobili čas za obisk bližnjih gora, največkrat Črne prsti. Med njimi je bila tudi dekla z vasi, ki ni veliko hodila po svetu ali nič. Pogled in razmišljanje ji ni segalo dlje, kot se je lahko videlo in slišalo po Bohinju. Določenega izredno lepega dne so se zopet odpravili v gore, na Črno prst. S seboj so zvabili tudi omenjeno deklo, ki nikdar do tedaj ni bila višje kot v planini. Rečeno, storjeno, šla je z njimi v gore, na Črno prst. Klasična pot s planine na goro je vodila pod Home, ki je danes opuščena, na nasprotni strani je vodila steza po grebenu Šoštarja, Prevalj in Rušnati vrh, ta je sedaj popolnoma zaraščena, po tej pa takrat niso šli, kajti tako bi že prej dosegli greben. Nadaljujejo pod Home in dosežejo vrh Žrela. Do prelaza Čez Suho, tam, kjer je stala vojaška karavla, ni bilo več daleč in ob nenavadno lepem vremenu, ki je bil tistega dne je bilo marsikaj lepega videti. Čisto ozračje je ponudilo med drugim tudi zelo lep pogled proti Jadranskemu morju, skratka videlo se je vse, tudi morje. Dosežejo vrh grebena Čez Suho in se zazrejo po prostrani Primorski in zelo dobro vidnemu morju. Omenjena dekla je prvič v svojemu življenju videla tako prostrano območje s Tržaško obalo in morjem v ozadju. Vedeli so povedati, da najprej ni rekla nič, potem je vzdihnila in dahnila bolj sama sebi kot drugim, ... »jež'š Marija, kulk j' še sveta.« ...
Janez Pikon