Spomini - Rado Kočevar: Mlinarica-škrbina v Zadnjem Prisojniku/Centralna smer v severni steni Zadnjega Prisojnika/Reševanje v Špiku

Prisojnik
Je mogočen gorski masiv nad dolino Pišnice. Ko smo hodili na Vršič iz Kranjske Gore, takrat še peš seveda, mi je vedno ušel pogled proti njegovemu ostenju. Takrat smo gledali predvsem proti »Hudičevemu stebru« in strmemu žlebu poleg njega. Ta me ni zanimal. Po stebru pa je Uroš Zupančič potegnil lepo plezalno smer, ki jo odlikuje predvsem prosto plezanje. Prevladuje četrta tež. stopnja z nekaterimi težjimi mesti. Ta del Prisojnika pa je zanimiv tudi za planince, ki si želijo povzpeti predvsem po Hanzovi in Jeseniški poti skozi okno. Zlasti zadnja je znana po eksponiranosti. Po tej poti sem večkrat vodil kot gorski vodnik domače in tuje planince. Všeč je bila zlasti Švicarjem. Kar nekaj skupin jih je bilo.

Alpinistično pa je mene privlekel Zadnji Prisojnik. Posebej, če ga gledaš ob poti na Špik ali proti jeseniškemu bivaku 1 iz Krnice. Mogočen zid je to. Obe poševni polici, ki nudita lep in zanimiv prehod sta od daleč vidni, kakor okenski polički. Tu je lepe prehode našel Uroš Zupančič že med obema vojnama. Toda mogočna stena je kakor »bogu za hrbtom« samevala v neki odmaknjenosti. Lepše stene so na nasprotni strani, zlasti v Rakovi špici. O teh nam je veliko pripovedoval Janez Krušic. Znani jeseniški alpinist je tam veliko plezal. Sosednji Razor ima sicer visoko, zelo razčlenjeno steno. Tudi ta nas ni mikala, preveč grap in grušča je bilo tam. Idealno za zimske vzpone v dobrih razmerah. Pa smo imeli pomisleke zaradi plazov.
Pozimi leta 1948 smo zelo radi obiskovali zimske vrhove v Kamniških Alpah. Julijci so bili malce predaleč. Kmalu se nam je ponudila priložnost. Smučarska zveza Slovenije je na svojih tekmovanjih v Planici, Kranjski gori in Krnici rabila gorske reševalce. Preskrbljeno je bilo za prenočišče in prehrano. Za nas »ljubljanske študente« gorske reševalce, idealna priložnost! Tako smo ostali še kakšen dan dlje v Julijcih in če je bilo lepo vreme to tudi izkoristili za vzpone. Običajno smo dobili tudi dnevnice, sicer bolj skromne, kar pa je zadostovalo za nakup kakšnega klina, oziroma za žepnino. Opremo smo seveda vedno vzeli s seboj. Tako smo preplezali severno steno med Škrnatarico in Kukovo Špico in ponudila se je priložnost za zimski vzpon iz Krnice.

Mlinarica-škrbina v Zadnjem Prisojniku
Nova zimska varianta, 27. marec 1948 - z Danetom Škerlom, bivak na vrhu.

Severna stena Mlinarice je bila ena redkih sten, katere nisem plezal prej poleti. Vzpon je bil zaradi tega še težavnejši. Poleti me stena ni mikala. Ko pa sem nekoč prebiral zapiske Dr. Klementa Juga, nisem mogel mimo odstavka, kjer pravi: » …Mlinarica je ena najlepših in obenem najtežjih tur«. To je bil eden zadnjih vzponov legendarnega alpinista. Tedaj je bil ves teden v Klinu. Te strmine sem hotel videti vkovane v sneg in led. Steno sem si podrobneje ogledal, ko smo v Krnici pod Kriško steno sodelovali kot reševalci ob tekmovanju v veleslalomu. Moj soplezalec pa je bil Dane Škerl, ki je tedaj imel kar nekaj lepih zimskih vzponov, med katerimi je zlasti odmeval »solo« vzpon Čez kamine v severni steni Mojstrovke. To je bila poleg severne stene Šit in Škrnatarice moja tretja prvenstvena zimska tura v Julijskih Alpah, mi je bila v celoti opravljena z derezami. Police in skrotje v steni je bilo pokrito s snegom. Vmes pa so bili večinoma ledeni odstavki. Mlinarico so pozimi preplezali dve leti prej Zupančič, Bizjak, Gorjanc in Krušic (v dveh navezah, 31. marec 1946).

Vreča, v kateri sva bivakirala z Danetom na vrhu Mlinarice, posneta pod Les Ecrens v Franciji 1954. Vreče so bile težke, nepremočljive, toda dobre, pa še bencinski kuhalnik zraven.

Z Danetom sva bila v odlični formi. Danetu je uspelo celo »najti« bencinske kuhalnike, ki so izvirali iz zapuščine nemške vojske. Na AO Ljubljana pa smo dali narediti celo vreče za bivakiranje. Material je bil iz zračnih balonov ameriške vojske. Vreča pa je tehtala kar dva kg. Iz koče v Krnici sva se odpravila ob dveh zjutraj. Dereze sva si navezala že v »hosti«. Sneg in vreme sta nama bila pisana na kožo. Drugače, kakor v steni Škrnatarice mesec dni prej, kjer nas je sredi stene presenetil snežni metež, ki nas je potem spremljal vse do Peričnika. Takrat smo imeli tudi srečo. Ko smo se spuščali v temni noči je bilo na trdi podlagi že skoraj 20 cm novega snega. Tu pa sva že po zvezdah slutila, da bo lep dan. Po strmem vstopnem žlebu sva hitro napredovala. Grapa naju je pripeljala desno v steno. Sledili so odločilni trenutki. Plitek s snežno sipo pokrit žleb je prehajal v previsno poč. Varovanje je bilo kritično. Pod nama 200 m stena in nobenega varnega varovalnega klina. Tveganje je bilo precejšnje. Zabil sem nekaj klinov bolj v moralno oporo. Dane spodaj v žlebu je varoval le ob cepinu, ki je nudil tudi le moralno oporo. Še danes mi ni jasno, kako sem z derezami prišel čez ... nad seboj sem zagrabil nekaj pod snegom. Ali je bila to zagozdena skala, oprimek, tega ne vem. S posebno močjo, ki jo ima plezalec takrat, ko mu gre za biti ali ne biti, sem obvisel v zraku in se potegnil v zasneženi žleb. Še vedno je bilo nevarno. A verjemite mi, da sem zavriskal od veselja. Oddahni se je tudi Dane. Čez dve uri sva dosegla vrh levo od značilnega stolpa. Toda dan se je med tem že prevesil v temo. V snežni razpoki sva zlezla v vrečo. Danetov kuhalnik je brnel nekaj časa. Še preje sva popravila srajci, ki sta nama ušli med plezanjem iz hlač. Bivak je bil zares imeniten. Izstopna poč pa je bila nova zimska varianta v severni steni Mlinarice.

Zadnji Prisojnik
Danes ga planinci poznajo po lepi izpostavljeni poti, ki se strmo spušča skozi zadnje okno proti Mlinarici. Večkrat sem bil tam na prečenju, najprej skozi prvo okno na vrh iz Vršiča in nato skozi drugo navzdol proti Mlinarici in naprej čez Razor na Pogačnikov dom. Tu so bili navdušeni, zlasti Švicarji, katere sem vodil kot gorski vodnik. Mene- alpinista pa je vedno zanimala strna prepadna stena proti Krnici. Tu je zares mogočna stena, ki jo režeta dve poševni polici, kjer so si prvi plezalci tudi utrli prve poti (Uroš Zupančič). Toda med obema policama in še posebej nad zadnjo je vrsta navpičnih odstavkov. Obetala se je zanimiva plezalska pustolovščina.

Avgusta 1950 je bil plezalni tečaj v Krnici, ki ga je vodil Lado Bučar, predsednik PD Ljubljana Železničar. Takrat sem sodeloval kot inštruktor na mnogih plezalnih tečajih. Tudi izven Slovenije. V Krnico sva prišla s prijateljem Marjanom Perkom. Poleg plezanja sva jih učila tudi osnovnih veščin reševanja v gorah. Spominjam se kako smo na nosilih nesli »ponesrečenca« izpod bivaka 1 v Veliki Dnini do koče v Krnici. Takratno reševanje seveda nima primerjave z današnjim. Samo nekaj dni pozneje pa je sledilo pravo reševanje iz severne stene Špika. Ker je bilo nekaj posebnega in učinkovitega, ga bom opisal posebej. In sedaj nazaj k problemu.

Prvi zelo težak del je bila že stena med obema policama. Začela sva nekje v vpadnici okna. Bilo je mnogo težje kakor sva pričakovala. Veliko klinov in napora je bilo že do druge police. Marjan jih je izbil skoraj vse, mislim, da sta tam ostala le eden ali dva. Klinov nam je primanjkovalo in morala sva paziti tako rekoč na vsakega. Danes mi je mnogo detajlov odšlo že v pozabo. Med ponavljavci sem zasledi na spletu tudi komentar Boruta Kozlevčarja in Maje Lobnik (AN - 05.09.2006). Vendar sta smer verjetno prva ponovila Stane Belak-Šrauf in njegov tovariš, že nekje sredi 60-tih let ali celo prej. Kozlevčar in Lobnikova pa: »... da ima smer nekaj mest, ki ne poznajo šale«. To sva ugotovila tudi midva z Marjanom, posebej še nad drugo polico.

Avgustovska noč je bila ena najbolj toplih. Vremenske razmere idealne, le žeja je bila neznosna. Edino čutaro sva popila že na drugi polici. Nad polico pa so se kar vrstila težka mesta. Perko je izjavil, da takih mest razen v varianti v Travniku še ni plezal. Moram pa poudariti, da je bil dober soplezalec, ki se je še posebej izkazal s pobiranjem klinov, ki nama jih je takrat res primanjkovalo. Smer je nekako ostala pozabljena, čeprav sodi med moje najtežavnejše smeri. Tistega leta sem bil nekako na višku svojega alpinističnega delovanja, torej v odlični kondiciji, moram pa priznati, da sem bil v tej smeri tudi nekje na meji mojih zmogljivosti. Nisem pa imel pri sebi fotoaparata, pa tudi Marjan je pozabil opisati vzpon v PV … kakor je bilo domenjeno. Tako je mnogo zanimivih detajlov žal odšlo v »pozabo«. Ohranil pa se je dokaj dobro spomin razburljivega dogodka naslednjega dne …

... in kaj se je zgodilo? Utrujena po plezanju in bivaku sva se za hip ustavila v koči pri Mihovem domu. Tu nama je oskrbnica povedala, da je na koncu Direktne smeri v Špiku obležal težko poškodovani plezalec. To je poročal soplezalec, ki je izplezal in pustil obvestilo le nekaj minut pred najinim prihodom. Potrebna, mu je nujna pomoč. Z Marjanom sva pogledala na uro. Ni veliko manjkalo do noči. Bilo pa nama je jasno, da reševalcem tega dne ne bo uspelo priti do ponesrečenca. Na Jesenicah so sicer imeli »jeep«. Toda do ponesrečenca je treba še 150 m. navzdol do najtežjega mesta v steni, kjer je stala vrv, ki jo je pritrdil njegov soplezalec, ki je odšel po pomoč. Midva sva takoj ugotovila, če ponesrečenca spraviva na vrh do noči (150 m lažjega plezanja) in če do takrat pridejo na vrh reševalci z nosili, ga bodo tudi ponoči prinesli v dolino skozi Kačji graben. Tako sva bila v eni uri pol od Mihovega doma na vrhu Špika. Splezala potem z vrha po steni brez varovanja navzdol do izstopnega mesta, ga potegnila čez previs, obvezala (komplicirani zlom) in nekako spravila do vrha. Bila je že tema. V temi sem plezal za dolžino vrvi, varoval Marjana, ki ga je podpiral. To je trajalo nekaj ur. Reševalce pa sva že zaznala, da se bližajo vrhu. Ponesrečenec Bizovičar iz Škofje Loke je bil že zjutraj pri dr. Hafnerju v jeseniški bolnici. Imel je komplicirani zlom noge. Lahko le ugibamo, kaj bi vse lahko bilo, če bi ponesrečeni prišel prepozno na operacijsko mizo. Takrat je bila akcija izvedena »ročno« na nosilih vse do doline. Tako je minila druga noč po bivaku v Centralni smeri. Pozneje sem izvedel, da je ponesrečenec dobro okreval in njegova soproga mi je še leta 2012 povabila naj pridem k njim v Škofjo Loko. Z Marjanom sva bila na akcijo ponosna. Med reševalci so bili tudi Čopov Joža, Tone in Lado Bučar, ki so prišli s tečajniki iz Krnice. Reševalni avtomobil pa je že čakal pri hotelu Erika.

Takrat še ni bilo helikopterja in mobilnih telefonov. Gramingerjev sedež in voziček je prišel kakšno leto kasneje. Seveda tudi avtomobilov ne. Priviligiranci, če lahko tako rečem, so bili le kolesarji, na starodavnih kolesih. Vlak pa je bil glavno prevozno sredstvo. Če se je zgodila nesreča, je bilo treba najprej do najbližjega telefona. Reševalce (ki niso imeli telefonov) pa je bilo treba »ročno« zbrati. To je zahtevalo veliko časa. Tudi ponesrečenec je seveda »zamujal«. Pa vendar volja je bila. Tako smo včasih reševali v gorah. Tudi na hrbtu smogaprenesli, če je bilo treba … Razmere pa so se vendarle izboljševale in že nekaj let kasneje smo imeli Gramingerjev sedež in celo žične vrvi.

Nekaj let pozneje, ko sem vodil reševalno akcijo, skupaj z jeseniškimi reševalci smo že reševali z novimi pripomočki. Ohranilo se je nekaj posnetkov, ki sem jih posnel pri reševanju v Rigljici, mislim, da je bilo leta 1959. Takrat so sodelovali: Ciril Praček, Maks Medja, Dolfe Kramžar, Stane Koblar, Jerovšek iz Martuljka in drugi ...

Rado Kočevar