Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvi partizani na Triglavu

   Železar

 

 28.06.1984

Prvi partizani na Triglavu so bili Gradnikovci, ki so 30. maja 1944 na njem razvili zastavo

Jlib.si


PV 1969/12 (PDF) - Ciril Zupanc: Partizanski obiski pri očaku naših planin
 

četrtek, 28. junij 1984, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 3302

Železar (1984) - Jože Vidic: ... so bili Gradnikovci, ki so 30. maja 1944 na njem razvili zastavo 

Leta 1944 so se na vrh Triglava povzpele tri partizanske patrulje: konec maja patrulja Gradnikove brigade, 2. avgusta skupina kulturnikov 9. korpusa in v drugi polovici oktobra patrulja Jeseniško-bohinjskega odreda, v kateri sta bili tudi dve mladinski aktivistki iz Bohinja. O tej tretji skupini, ki je na vrhu Triglava izobesila zastavo v pozdrav osvoboditeljem Beograda —ta je bil osvobojen 20. oktobra 1944 — je ohranjenih največ slik; morda je to tudi razlog, da smo o pohodu te skupine na Triglav doslej največ pisali v razne časopise in knjige, pa tudi največ radijskih in televizijskih poročil je bilo o tem podvigu. V senci te odprave sta ostali prejšnji in so le redki, ki vedo, da so se Gradnikovci na vrh Triglava povzpeli v počastitev branilcev Drvarja in vrhovnega štaba narodnoosvobodilne vojske in njenega komandanta tovariša Tita. S tem prispevkom želim opozoriti na ta pohod, ker je letos od tega dogodka že minilo 40 let.
Maja 1944. leta je štab 31. divizije napotil Prešernovo in Gradnikovo brigado v skupne ali samostojne akcije na Gorenjsko. Napadali naj bi postojanke v Bohinju in okolici Bleda. Po napadu na Nomenj se je Gradnikova brigada premaknila na Koprivnik, na obronke Pokljuke. Na Mrzlem studencu je vodila ogorčen boj. Sodelovala je v osvoboditvi zgornjega dela Bohinja. Konec maja so se Gradnikovci lotili postojank v gorjanski okolici, Prešernovci pa so napadli Ribno.

V takih okoliščinah se je porodila misel, da bi odšla patrulja prostovoljcev na vrh Triglava i n tam izobesila zastavo. Vodja je bil tedanji načelnik štaba Gradnikove brigade Oto Vrhunec-Blaž Ostrovrhar. V patrulji so bili poleg Blaža še vojni dopisnik Srečko Perhavec, ki je vzpon fotografiral, vendar so se fotografije izgubile, bataljonski komisar Miro Pavlin iz Nove Gorice, za vodiča pa je bil Martin Škantar-Žvan iz bohinjske Srednje vasi. Od teh živi le še Miro Pavlin, ki se pohoda na Triglav takole spominja: »Marca smo se Gradnikovci borili na Vipavskem, aprila na Cerkljanskem in maja leta 1944 v bohinjski kotlini, v okolici Bleda in na Pokljuki. Po teh bojih smo dva dni počivali na Uskovnici. Zvedeli smo za letalski napad in desant na Drvar, dva dni za tem pa, da desant ni uspel in da ni padel nihče od članov vrhovnega štaba. Komandant Ratko je strmel v belega orjaka in nenadoma rekel: »Na Triglav bomo šli. Ne z brigado, temveč izbrana skupina. Ni klonil naš vrhovni štab, ne Drvarčani in borci brigad, ki so pritekle na pomoč, tudi mi ne bomo. Ponesli bomo nanj našo novo zastavo in s tem proslavili našo zmago v Drvarju.«

Vsi smo se zazrli v divja in bela ostenja našega očaka. Blizu nam je bil. Skoraj na dosego roke, ves očarljiv in sila zanimiv. »Jaz bom šel gor,« je prvi rekel načelnik Blaž, naš ljudski pesnik in izreden borec. Štabni pisar Srečko je pogledal vame in rekel: »Greva tudi midva, Miro, smučarja sva in planinca.« Prikimal sem. Zagledal sem se v divje stene in zdelo se mi je, da me naravnost vabi. Še vodiča smo potrebovali. Martin Škantar - Žvan iz bohinjske Srednje vasi nas bo vodil. Pozna vse steze, ki vodijo na Triglav. Na pot bomo odšli naslednji dan po kosilu, sklenemo.

Bili smo brez vrvi, derez, cepinov in toplih vetrovk. S seboj smo vzeli vsak svoj kos kruha, sira in suhih hrušk. Tudi orožje, bili smo še v vojni.
Opojno dišeči gozd po pomladi je že za nami. Naša pot se je v zavojih vzpenjala po pobočju zaobljenega Tosca. Toplo nam je bilo. Sopli smo in večkrat sedali v rušje. Žvan nas je grdo pogledoval. Prepočasi smo hodili zanj. Zdel se mi je kot gams, lahek, prožen in hiter. Nihče ni slutil, da je to njegova zadnja pot na Triglav. Padel bo dvajset dni pozneje na Jelovici.
Na koncu zložne poti do Velega polja smo ugledali Vodnikovo kočo. Seveda je bila zaprta, vendar smo ključ našli na določenem mestu. Stopili smo vanjo. Čista je bila in vse stvari so bile na svojem mestu. Ogledoval sem razstavljene planike. Lepe so bile, skušnjava velika, zato sem si tri vzel za spomin. Zaklenili smo kočo in šli dalje. Začele so se prve težave. Pot se je začela strmo dvigati. Često je bila poledenela. Drselo nam je, pa tudi padali smo. Obutve nismo imeli najboljše; Blaž je nosil celo škornje. Kaj bo z nami šele zgoraj, kjer je še prav trda zima? Sence so že prekrivale Velsko dolino, ko smo prispeli do doma Planike in se srečali s pravo zimo in globokim snegom. Dom je bil s severne strani skoraj do strehe zametan s snegom. Šli smo vanj. V kuhinji smo našli drva, na polici nekaj čaja. Lotili smo se naše skromne večerje in si skuhali čaj. Pili smo ga brez sladkorja. Zmračilo se je. Ob medli leščerbi je stekla beseda in ni je hotelo biti kraja. Preden smo se odpravili k počitku, sem stopil še na plano. Nebo je razsvetljevala luna. Sence so zakrivale ostenje Malega Triglava, vrh nad kočo pa se je svetil v luninem sijaju. Neizmerna tišina, le čez raztrgane robove je vlekel severnjak.
Zjutraj nas je prebudilo sonce. Vstajalo je izza štajerskih gora. Na pot moramo, dokler je sneg še trd. Zavili smo proti zasneženi steni Malega Triglava. Vdiralo se nam je do kolen, ponekod pa smo naleteli na spihana ledišča. Vzpenjali smo se oprezno in se zagrizli v oledenelo steno. Žvan, ki je hodil prvi, nam je kazal mesta, kjer so bile varne stopinje. Pomagali smo si tudi z jekleno vrvjo, ki je tu in tam molela iz globokega snega. Vsi smo prispeli do grebena, ki vodi z Malega na Veliki Triglav. Do sem je še šlo kar dobro, nato pa smo se ustavili in se zgrozili: poti naprej ni bilo več. Greben je prekrivala dva metra visoka snežna streha in rahlo visela proti jugu. Na obe strani grozljiva prepada. Spogledali smo se in onemeli. Žvan nas je nekaj časa gledal, nato pa odsekano dejal: »Gremo dalje!«
»Kam?« vpraša Blaž, kot bi mu bilo nerodno.
»Menda gremo na Triglav«, de vodič Škantar, »vrh je tam gori, pot pa prek te strehe.«
Glej ga Bohinjca! Kot maček je zajahal snežno streho, tu in tam preizkušal njeno trdnost in že se nam je režal z druge strani ... Trdna je, ne bo se vdala, nas hrabri. Kar pojdite prek, eden po eden. Na vrsti je bil Blaž. Globoko je vzdihnil sapo, kot skakalec preden se požene v vodo. Zajahal je streho in v grobni tišini prešel nevarni greben. »Uuhh,« je vzdihnil na drugi strani in si obrisal potno čelo. Tudi s Srečkom sva preplezala greben. Nisem pogledal ne levo, ne desno. Nisem vedel in ne čutil, kdaj se mi je orosilo čelo. Ne, to ni bila nobena šala. Pot proti vrhu je bila utrta, na nekaterih mestih celo kopna. Premagali smo še zadnjo strmino in ugledali Aljažev stolp, zameten s severne strani prav do vrha.

Na vrhu Triglava smo. Zadihani, oznojeni, toda neizmerno srečni. Izpolnil se mi je moj davni sen. Mati mi tega ne bi nikoli dovolila. Srečko je razvil zastavo. Nosil jo je ovito okoli telesa. Podarile so nam jo mladinke iz Srednje vasi. Pritrdil jo je na stolp in zaplapolala je v jutranjem vetru. Prva zastava naše nove domovine. Zapela je Blaževa brzostrelka, razpočila se moja ročna bomba. Med stenami je odjeknilo, sprožil se je mogočen snežni plaz, ki je bučno zdrvel v dolino Vrat. Srečko nas je slikal. Večkrat, toda zaman. Slike so izginile med nemško ofenzivo junija 1944. leta na Cerkljanskem. Bili smo neizmerno srečni in ponosni. Kot prvi partizani smo 30. maja 1944 razvili zastavo naše domovine na Triglavu. Povedali smo okupatorju, da je gora naša, Slovenska, in da ni sile, ki bi lahko uničila naše želje po svobodi in miru. Iz spominske knjige smo ugotovili, da je po kapitulaciji naše dežele stopilo na teme našega očaka 28 nemških vojakov in šest oficirjev. Za njimi smo se vpisali mi in to s pravimi imeni.

Sonce je že močno grelo in pod debelo snežno odejo je šumela voda. Od Velikega Kleka sem so se nam bližale kopaste megle. Sestopiti moramo. Skrajni čas je, je rekel Žvan. Še enkrat smo s pogledi objeli vse gore naokoli in skoraj dve tretjini slovenske zemlje. Previdno smo se podali navzdol. Snežno opast smo prešli srečno in brez nezgode, vendar nam je še enkrat povzročila veliko strahu. Pri sestopu z Malega Triglava je skoraj prišlo do nesreče. Bjažu je spodrsnilo, drsel je v globino in se v zadnjem trenutku ujel na žico, ki je molela iz snega. Prebledel je in rekel: »Triglav je samo eden, lep in mogočen, toda tudi jaz imam samo eno glavo. Raje grem petkrat na juriš, kot še enkrat v ledu na Triglav.«

V štabu brigade so nas prisrčno pozdravili in nam postregli z dvojnim obrokom hrane. Pripovedovali smo jim o vzponu, o snežnem zametu, o vtisih, o zastavi, ki je zaplapolala na Aljaževem stolpu, o nevarnostih, ki smo jih morali premagovati. Le vodič Martin Škantar-Žvan je molčal, ker je bila zanj ta pot nekaj vsakdanjega. Žalovali smo za njim, ko j e čez nekaj dni s še šestimi tovariši padel ob neki koči na Jelovici, kjer so skoraj vsa trupla pogorela.«
Martin Škantar - Žvan je bil v mladosti šibkega zdravja in vedno bolehen. Bolezen je bila že v družini. Za tuberkolozo sta umrla njegov brat Janez in sestra Cilka, Martinova dvojčica. Po decembrski vstaji v Bohinju leta 1941 se je tudi Martin znašel za zapahi begunjske graščine. Po nekaj mesecih so ga izpustili domov in kasneje vpoklicali v nemško vojsko. Služil je nekje v Franciji, ko pa je prišel na dopust, je odšel k partizanom. Kako je padlo tistih sedem borcev pri neki koči na Jelovici, še doslej nimamo podrobnih podatkov. Ob pisanju teh vrstic pa me daje radovednost, če je bil Martin Škantar iz iste družinske veje, v kateri se je rodila Rozalija Škantar, po domače Šestova iz Srednje vasi v Bohinju, ki je v prejšnjem stoletju kot dvajsetletno dekle z očetom in dvema Ljubljančanoma (eden od teh je bil Ottmar Bamberg) prišla na Triglav kot prva ženska.

Druga skupina partizanov je na vrh Triglava prišla iz trentarske smeri. V njej so bili prostovoljci iz igralske skupine 9. korpusa, in sicer dr. Lev Svetek-Zorin, Danilo Turk- Joco, Herman Srebrnič-Siški Trentar, Tilka Domevšček-Lojkova, harmonikar Jožko Erjavec in kurir Jože Šebenik. Od teh sta Danilo Turk-Joco in -dr. Lev Svetek že bila na vrhu Triglava. Na čelu te skupine je iz Trente po strmi in izsekani Komarjevi stezi najbolj hitel Joco, ki je puščal druge daleč za seboj. Na vrhu Triglava so zapeli pesem »Od Urala do Triglava.« Ta vzpon je leta 1946 dr. Lev Svetek podrobno opisal v Planinskem vestniku, iz katerega citiram odlomek o tem, da so opazili, da je pred njimi že bila na vrhu Triglava neka druga skupina partizanov. Takole piše avtor: »Oho, kaj pa je to? Te nakaze pa še ni bilo v zadnjem letu pred vojno, ko sem bil poslednjič na Triglavu! Glej, glej: prav poleg Aljaževega. stolpa ti stoji poldrug meter visok steber; bahato se blišči na strani, obrnjeni proti Gorenjski, velika črka D (Deutschland), na drugi, obrnjeni proti Primorski, pa velika črka I (Italija). Tako torej ste si razdelili našo slovensko zemljo! Tako ste jo mislili prerezati prav po sredini njenega živega telesa, tako ste hoteli napraviti umazano kupčijo na naš račun? In še v tej umazani, kupčiji je uspelo južnemu kramarju ogoljufati svojega severnega pohlepnega soseda za tistih nekaj metrov zemlje, kolikor je bil prejšnji italijanski mejnik zasajen niže od Aljaževega stolpa. Zdaj se šopiri ta mejnik zasajen tik poleg stolpa in kričeče oznanja z najvišjega vrha slovenske zemlje brezsrčno, samovoljno razkosanje našega narodnega telesa. Val ogorčenja in svete jeze se je dvignil v nas. Proč s tem znamenjem tujega nasilja, proč s tem madežem na našem lepem planinskem svetu! Nikomur ni bilo treba reči besede: podžgani od notranjega ognja smo se vsi hkrati lotili dela, izpodkopali smo zajetni steber na severni strani, uprli se krepko vanj — in že je romal osovraženi, krivični mejnik v velikanskem loku preko severne triglavske stene, se odbil parkrat od skalnatih skladov in se razletel na tisoč drobnih koscev nekje v dolini Vrat. Tako »sacro confine«, kratka je bila tvoja slava, nikdar več ne boš kazil našega ponosnega Triglava! Tako smo si ohladili jezo in tako smo očistili najvišji vrh Slovenije in vse Jugoslavije fašistične nakaze. Sedaj šele smo našli časa za ogled samega Aljaževega stolpa. Še vedno (si torej tu, stari znanec: kljuboval si vsem navalom planinskih viharjev in tudi navalu tujih nasilnikov! Upiral si se in se preboril v svobodo, ki kmalu zajame tudi doline, mesta in vasi. Glej — ohranjena je celo vpisna knjiga! Vzamem jo v roke in prelistujem z mešanimi občutki. Čudne goste izkazuje v tej vojni ostarela, razcefrana vpisna knjiga! V letu1941 berem še ime našega Jožeta Čopa, dočim so v letu 1942 vpisana sama imena nemške soldateske in germanskih turistov. V letu 1943 ne najdem več nemških vpisov — aha, pozna se, da so tedaj pričeli tod okoli rogoviliti partizani! Seveda je, kakor bi odrezal, prenehala nemška turistika po triglavskem kraljestvu; pojavili so se pač drugi »turisti«, oboroženi z brzostrelkami in s titovkami na glavi! Že spomladi 1944 se je vpisala prva partizanska patrola. Zapisali so, da so razvili na Aljaževem stolpu našo zastavo — še vedno tiči drog v vrhu strehe, dočim so zastavo samo odnesli planinski viharji. Mi smo torej druga partizanska druščina na Triglavu; vpišemo se s polnimi in partizanskimi imeni. V rubriko »kam potuje« napišemo z velikimi črkami: V nove zarje!
Ne vem, ali je ostala ohranjena ta vpisna knjiga in koliko partizanov se je še vpisalo za nami do osvoboditve. Vsekakor bi bila ta knjiga dragocen dokument te velike dobe, dokaz partizanske vztrajnosti in njih smelih podvigov. Hkrati pa dokaz, kako propada nasilje in kako zmagujejo mlade, napredne ljudske sile ...«

Tako je dr. Svetek pisal o njihovem pohodu. Ko je prišla tretja skupina partizanov oktobra 1944. leta na Triglav, je bila spominska knjiga še v Aljaževem stolpu. Po tistem dnevu Nemcev ni bilo več na Triglav. Knjiga je pričakala osvoboditev, toda nek planinski prijatelj takšnih dokumentov jo je izmaknil za svoj arhiv, vendar ne vemo, kdo. Pohod Gradnikovcev na Triglav je vojni dopisnik in štabni administrator Srečko Perhavec opisal v brigadnem časopisu Naš glas z dne 24. junija 1944. Srečko omenja štiri pohodnike, Stanko Petelin-Vojko pa v knjigi Gradnikova brigada navaja še petega člana te odprave, in sicer Milana Trašnovca-Milčeta. Čudno je, da je dopisnik, ki je bil sam s patruljo na Triglavu, že po nekaj dneh pozabil na petega člana. Srečko je v brigadnem časopisu Naš glas zapisal naslednje: » ... Prišli so dnevi oddiha, ko je nenadno vznikla misel, da bi se vzpeli na vrh Triglava in t am zasadili našo milo slovensko zastavo, ki naj se ponosno vije in kaže pot vsem pravim in dostojnim Slovencem. Beseda je dala besedo in odločili smo se, da krenemo takoj na pot. Tako je ob enih popoldne korakala četverica tovarišev pod vodstvom načelnika štaba tovariša Blaža. Z njim so šli še politkomisar Miro, pisar Uvuci in vodič Žvan, sin gorenjskih planin, oprtani z obilnimi nahrbtniki, po ozki stezi od Uskovnice, najlepše planine nad Bohinjskim jezerom, proti Triglavu.

Sonce se je z vso gorečnostjo upiralo v vroče skale, ko smo se pehaj naprej in ogledovali naravne krasot, triglavskega pogorja. Po daljši hoji smo prišli do prvin snežnih plazov, ki so postajali čedalje pogostejši in nam otežavali pot. Prišli smo do Vodnikove koče, v kateri smo našli razdejanje, sledovi nemških roparjev, ki so se povzpel celo v te višine, da nasitijo svoje roparsko poželenje po tuji domovini. Krenili smo takoj naprej proti Aleksandrovi koči (2405), ki smo jo po zelo težavni hoji tudi dosegli. Tako kot v prejšnji koči, je bil tudi tu strašen nered in vse razmetano. Ogledali smo si spominsko knjigo sama nemška imena iz prejšnjega leta. Med njimi nobenega slovenskega. Žalostni smo se spogledali. Tovariš načelnik vzame pero in molče zapiše svoje podatke, a mi trije isto. Ogledovali smo okolne planine - nasproti doma se je mogočno dvigal sivi velikan in nas vabil, ves zavit bela oblačila, v svoje naročje. V domu smo se okrepčali, se odpočili in prespali. Naslednjega dne smo že zgodaj zjutraj nadaljevali pot proti vrhu. Tedaj se je šele pokazalo, kdo je planinec. Najboljši med dobrimi je bil tovariš Blaž, ki se je oprijemal žice, semtertja zbiral sapo in se potil, da se je kar kadilo od njega. Po daljšem sopihanju je bruhnilo iz njega: »Raje grem trikrat v juriš, kot pa enkrat samkrat še na vrh.« Po velikem trudu smo čez leden plasti nad nevarnimi robovi le prišli na vrh, čeprav vsi upehani. Naši napori pa so bili poplačani z nepopisnim razgledom prek naše širne domovine. Prevzela nas je sreča in bili smo zadovoljni. Nato smo razvili našo lepo trobojnico, ki je ponosno plapolala v jutranjem vetru, a čez robove in skalovje kralja slovenskih planin se je doli proti dolini naše bistre Save razlegala tiha pesem slovenskih partizanov: Hej, Slovenci, kdaj bo konec našega trpljenja ... Po kratkem zatišju smo se začeli spuščati, v nas pa je bila ena sam misel: Morda smo bili gori prvič in zadnjič, toda prvi med vsemi smo zasadili trobojnico naše domovine na vrh Triglava in dokazali, da je naš in bo ostal vekomaj naš ...

Jože Vidic
Železar, 28. junij 1984
 

Objavljeno na dan 30. maj 2014 do 1. junija 2014, potem prestavljeno na 28. junij 1984

Op. o.

Komentiraj (2):

Franc Štibernik, petek, 30. maj 2014, ob 15:39

Vsa pohvala za tole objavo. Tudi letos bo že 29. tradicionalni spominski pohod združenja borcev za vrednote NOB, veteranov vojne za Slovenijo in slovenskih častnikov na Triglav. V spomin na vzpon partizanov na Triglav takrat na vrhu Triglava razvijem prapor Združenja borcev iz Grosupljega.

Igor Pavlič, sreda, 4. junij 2014, ob 13:12

Mi gremo pa spet na Škrlatico, žal nas letos zaradi objektivnih okoliščin in nujne zadržanosti, ki jo velevajo zakoni, ne bo vodil največji Slovenec vseh časov (po nekaterih kriterijih seveda)! Se vidimo spet čez dobri dve leti.

eXTReMe Tracker