AK Črna: Rok Barbič (vodja), Blaž Penec, Boštjan Jurič, Gašper Stopar, Peter Modrej in Andrej Jež (AK Ravne) 
... 8. junij 2014 - Alpamayo osvojen
Igor Radovič - Blaž, Boško in Andrej na Alpamayu
Alpamayo osvojen
Pozdrav iz Peruja. Javljamo se z dobro novico, da smo v nedeljo osvojili glavni cilj odprave – goro Alpamayo.
Na pot smo četverica Blaž, Boško, Jež in Modri krenili že v sredo, saj je do baznega tabora pod jezerom Arhuaycocha na visini 4300 m kar dva dni hoda. V petek smo se povzpeli do morenskega tabora na 4950 m. Tukaj sta se nam pridružila se Gašper in Rok, ki sta iz Huaraza odšla en dan za nami, vendar sta ‘izpustila’ bazni tabor. Počutje vseh je bilo dobro, na žalost pa je ponoči Modreja začel boleti želodec in dobil je drisko. Zato se je zjutraj poslovil in krenil v dolino, mi pa na ledenik proti sedlu med gorama Alpamayo in Quitaraju, kjer smo na višini 5500 m postavili tabor. Pot po ledeniku vijuga med številnimi in globokimi razpokami (k sreči smo lahko sledili že utrtim stopinjam), tik pod sedlom pa se postavi precej pokonci - do 70 stopinj ter za nameček preči še razpoko.
Po relativno dobro prespani noči (temperatura zunaj je bila okoli 10 stopinj pod ničlo), se je Gasper odločil, da se zaradi bolečin v nogah in hrbtu ne bo poskušal povzpeti na vrh. Ostali štirje smo se navezali na vrv in jo mahnili pod steno. Francoska direktna, za katero smo se odločili, poteka po žlebu med dvema rebroma. Ocenjena je z oceno D+ in dolga okoli 500 m. Večina smeri je naklonina 60-70 stopinj, pod vrhom pa se postavi navpik. Za uvod je treba prečiti razpoko in se ‘zbasati’ čez dober meter visok prag. To je verjetno najtežji detajl smeri. Nato sledita dva cuga ne najbolje predelanega snega, za njima pa kaksnih 6 raztežajev dobrega ledu, mestoma pokritega s snegom ali globoko pomrznjenega snega. Izjemno lepa in konstantna plezarija z nekoliko bolečinami v mečih, saj moznosti za počivanje tako rekoč ni.
Ko smo Blaž, Boško in Jež zagrizli v prva dva raztežaja, se je Rok pred razpoko odločil, da plezanja ne bo nadaljeval, zato se je Jež navezal na najin štrik. Sam sem plezal v vodstvu, Blaž in Jež pa sta mi skupaj sledila. Po kakšnih osmih urah plezanja smo stali na vrhu. No, stali verjetno ni prava beseda, saj je vrh ena sama velika opast. Ko sem priplezal do vrha in pokukal čez rob, sem se takoj umaknil. Menda sta prejšnji teden tukaj omahnila dva Italijana. Nekoliko razočarani, da se na vrhu ne moremo niti slikati, smo takoj pričeli abzajlati. Za vse tri najvišji vrh v življenju (5947 m) ter absolutno na najvišji nadmorski višini preplezana smer. Sidrišča za abzajl so že nameščena, tako da je spust potekal precej tekoče. Razen tega, da nas je kakšno uro vsaj enkrat na minuto zasul mini plaz pršiča, ki ga je povzročilo sonce, ki se je uprlo v vrh Alpamaya. In razen tega, da se je zadnje raztežaje Jež moral spuščati z polbičem, ker je izgubil reverso.
Po vzponu nazaj na sedlu smo okoli pete ure že kuhali juho pri šotoru. Naslednji dan smo kljub želji, da bi splezali še sosednji Quitaraju, sestopili v bazo. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je bilo v torek slabo vreme z rahlimi padavinami. Ko smo v sredo končno dočakali osle, smo spakirali v Huaraz, kjer smo dostojno proslavili vzpon in načelnikov rojstni dan.
Ker je za naslednje dni napovedano slabo vreme, smo se odločili, da bomo še nekoliko potovali po Peruju, Jež in vodja odprave Rok pa se bosta verjetno še vrnila v gore.
Lep pozdrav,
vsi odpravarji
Igor Radovič - Rokova novica iz Peruja
Rok Barbič: V nedeljo sva z Gašperjem pristopila iz Cochapampe 3650 m do tabora in naprej do bivaka na 5000 m v dobrih petih urah. Po dobre pol ure sva se spustila nazaj do baznega tabora na visini 4350 m.
Ponoči pride na obisk krava. Kmalu zatem zvoni budilka, spraviva se in natovorjena odrineva proti Ishinci. Pri jezeru na višini 4900 m, po dveh urah hoje, skrijeva hrano in robo za spanje v bivaku. Nadaljujeva proti Ishinci na katero se povzpneva preko severovzhodnega grebena. Ter sestopiva na bivak po jugozahodnem grebenu. Na bivaku se najeva in zlezeva v spalke. Iz njih se zvlečeva šele po 15-ih urah, ko se spraviva in sestopiva v bazni tabor. Osli čakajo, manjka pa Gašperjev fuspodn. Skuhava zajtrk, podreva šotor in sestopiva v dolino. Na poti srečava Dava, ki polno natovorjen dobre volje hodi proti baznem taboru, po čveku si zaželimo srečno in odidemo vsak svojo pot. Sledi dan počitka. Danes pa dobro aklimatizirana greva novim dogodivščinam naproti.
3. junij - Aklimatizacija v dolini Ishince
Boštjan Jurič: V Cordilleri Blanci vse poteka bolj ali manj po planih. Vreme je takšno, kot smo ga načrtovali: šajba cel mesec. Opravili smo že nekaj aklimatizacijskih vzponov.
Celotna ekipa se je v dolino Ishince odpravila v sredo. Rok in Gašper sta zaradi težav s prebavo v četrtek sestopila v Huaraz, omenjena četverica pa smo se v četrtek zjutraj povzpeli na Urus Este (5425 m). Pri tempu smo malo pretiravali, saj smo za vzpon in spust do baze na 4350 m potrebovali pičlih 7 ur in pol. Naslednji dan smo si vzeli ‘prosto’, v soboto pa smo se namenili na sedlo med Ranrapalco in Ishinco. Jež in Modrej sta morala zaradi Ježevega slabega počutja tik pred sedlom obrniti, z Blažem pa sva na 5300 m postavila višinski tabor in tam prenočila. Zjutraj sva se s sedla po (J)Z strani povzpela na 5530 m visoko goro Ishinca, ki daje spodaj ležeci dolini ime.
Ko sva v nedeljo opoldne z gromozanskimi rukzaki, napolnjenimi z vso opremo za tabor, kuhanje in plezanje, sestopila v bazo, sta tja iz doline ravno prišla Gašper in Rok, ki sta se počutila odlično. Opraviti nameravata vzpon na Ishinco in se nam čimprej pridružiti. Ostali smo se vrnili v Huaraz, kjer ostajamo do srede, ko nameravamo iz doline Santa Cruz pričeti pristop pod 5947 m visoki Alpamayo, “najbolj fotogenično goro na svetu”, ki smo jo uporabili tudi za svoj (neuradni) logotip.
Držite pesti za takšno vreme se naprej,
vsi odpravarji
31. maj - Japrujirca
Rok Barbič: V sredo smo odrinili v dolino Ishince, kjer so bili cilji Urus, Toclleraju in Ranrapalca. Ob dosegu baznega tabora smo zares uživali v razgledu na Toclleraju. Ko je bila ura dve in čas bujenja sem se zbudil le jaz s polovico nog iz šotora, zvijanje v črevesju me je namreč pognalo na stran, v šotor pa se nisem mogel več zavleči. Po dobre pol ure so vstali tudi ostali, se dobre volje najedli in se počasi spravljali. Ker je spravljanje trajalo predolgo, sem se zavlekel nazaj v šotor, tokrat cel in v spalko. Mrazilo me je celo v puhovki, odločitev je bila težka, vendar logična. Iz kiberniranja me je zbudil Jež, ko je prišel iskat čelado in me obvestil, da tudi Gašper ne gre na Urus, saj je tudi on sesut. Zaželel sem jim sreče. Ob pol petih so bili nekje proti vrhu peščenega raza, upal sem na njihov uspeh. Ob pol sedmih sem se komaj spravil iz spalke in začel pakirati za sestop v dolino, stanje je bilo vedno slabše. O svojem namenu sem obvestil Gašperja, ki se je odločil sestopiti z mano. V refugiu sem se zmenil za klic v Huaraz za rezervacijo taksija. Tako klic kot iskanje denarja za vračilo je trajalo celo večnost.
Pri sestopu sem prvič doživel vedno željen cilj, hitreje se vzpenjati kot sestopati. Po dobrih štirih urah in pol sva le bila pri jezeru Cochapampa, Počutje je bilo že nekoliko bolje. Skrbelo naju ni niti dejstvo, da sem se zakalkuliral in taksi naročil dve uri pozneje, kot sem planiral. Tisti dve uri sva prespala na travi na močnem višinskem soncu. Ravno ko me je zopet zvilo v želodcu in sem opravljal potrebo na »samem« je pripeljal taksi. Prva misel: P… m… pa glih zdaj je mogo prt!
V Huarazu sva se počutila že olimpijsko, začela sva ponovno razmišljati o hribih in aklimatizaciji. Slednje bo težko, saj sva sestopila brez opreme. Razglabljala sva kaj lahko opraviva v trekking čevljih, sigurno pa je bilo, da greva drugi dan v termalne vrelce.
No, zjutraj sva se še vedno počutila olimpijsko, prebavne motnje so bolj kot ne bile preteklost (Janeta, hvala za vse r’cnije in spremno besedo). Pet pred dvanajsto sva se odlocila, da se ne greva razvajat, pač pa na Japrujirco (4622 m.n.v.) v Cordillero Negro. In tako je tudi bilo, počutila sva se še naprej odlično in sklenila, da greva jutri (31. maj) po najino robo v Ishinco in nadoknadiva zamujeno.
26. maj - Srečen prihod v Huaraz
Boštjan Jurič: Po nočni vožnji do Benetk, jutranjem letu v Amsterdam ter maratonskem čezoceanskem letu, ki je trajal več kot 12 ur, smo ob sončnem zahodu pristali v prestolnici Peruja – Limi. Precej utrujeni smo dočakali poznovečerni avtobus za Huaraz. Čakanje se je izplačalo, saj je bil avtobus pravi luksuz in smo se do 6h zjutraj, ko smo prispeli v mesto pod Cordilero Blanco, precej solidno naspali. Zato smo se odločili, da napravimo manjši izlet na bližnji hrib – 4000 metrov nad morjem. Z dvema taksijema smo se odpeljali po poti, ki bi ji težko rekli cesta, do jezera Willcacocha na višini kaksnih 3700 m. Pri prvem vzponu smo se vsi odlično počutili. Za danes planiramo vzpon do jezera Churup, ki leži kakšnih 4500 m nad morjem.
Zaenkrat imamo čudovito vreme in upamo, da bo takšno ostalo čim dlje.
Slikc zaradi slabe internetne povezave žal ne moremo objaviti.
Do naslednjega javljanja ...