Jutro (1934) - Ivan Albrecht: Ta noč je bila strašna. Šest nas je moralo na patruljo. Nihče se ni nadejal nič hudega. Kakor mačke smo se plazili po strmem gorskem pobočju.
Izdano je bilo povelje, prodreti do nasprotnikovih žičnih ovir, jih na več krajih prerezati, se premotati skoznje in kar le mogoče natančno izslediti važne podrobnosti o nasprotnikovem gibanju.
Naloga sama po sebi ni bila lahka, za nas pa tem težja, ker ni nihče izmed nas podrobno poznal niti pokrajine same niti ne točnega položaja vsaj lastne bojne črte. Skraja so častniki poživljali po odsekih, naj se vojaki javijo prostovoljno, toda avstrogrska vojska že zdavnaj nima več ljudi, ki bi se brez pritiska hoteli žrtvovati za namene svojih tlačiteljev. V stotniji smo imeli nekaj Nemcev, ker pa niti ti niso pokazali nikake vneme, je stotnik R. po lastnem preudarku določil šest ljudi, ki naj opravijo tvegano poizvedovanje. Ko zaslišim med odbranimi svoje ime, me mrzlo presune, najsi sem že bil večkrat na patruljah in bi skoraj dejal, da sem takega posla vajen.
Molk veličastnega gorskega sveta se mi zdi to noč vse hladnejši, pečine, ki jih ošine zdaj mesečina, zdaj lizajoči prameni nasprotnikovih žarometov, me navdajajo z grozo. Kdo ve, koliko trupel že razpada po razpokah in globelih med razjedeno ostrim skalovjem teh nemih gorskih grebenov! Kakor v begotnem sprevodu šinejo mimo mene strahotni prizori, ki so jih nam mlajšim kdaj pripovedovali starejši vojaki.
Četovodja Vrankar da je strmoglavil v prepad in obvisel na ostri skali, od koder je ječe klical na pomoč, toda preden so tovariši priplezali do njega, se je rob utrgal in nesrečnika potegnil niže v globino ter njega in še tri druge vse polomljene pokopal pod seboj.
Patruljo narednika Rakarja je zmastil plaz, ki ga je sprožila na krhko skalovje izstreljena nasprotnikova granata.
Komaj devetnajstletni France Koren je po spolzki strmini zdrknil v skrito globel, kjer je prebil skoraj teden dni in se slednjič hranil z mrličem, ki ga je našel tamkaj. Siromaka je končno izsledil sanitetni pes, tovariši pa, ki so odšli po ponesrečenca, so oteli mladeniča vsega onemoglega, osivelega in blaznega. V truplu, ki je bilo Francetu Korenu za hrano, so spoznali njegovega brata. Izginil je mesec dni poprej in je bilo splošno razširjeno mnenje, da je pobegnil k nasprotniku.
Dokler človek posluša take zgodbe daleč v zaledju, se mu zde plod k pretiravanju nagnjene domišljije ali kvečjemu oduren dražljaj za dremave živce. Ako ga tedaj zamrazi po hrbtu, hitro s požirkom vina poplakne neprijetni občutek in se rajši zabava z natakarico, kakor da bi razmišljal o takih dogodivščinah. Človek počne karkoli, da le ni treba razmišljati o grozi, tu na bojišču pa se nenadoma vzdrami. Zdaj, zdaj se utegne sam znajti sredi take zgodbe. Čez in čez mu začne gomazeti pod kožo, kakor da se mu kotalijo ledena zrnca pod njo. Lahko pravimo temu občutju bojazljivost ali karkoli, vzlic temu je le res, da je v človeku, kadar leze v škripajočem mrazu smrti nasproti, prokleto malo junaštva. Tudi v nas ga ni, ko se plazimo po zasneženem skalovju.
Blizu polnoči utegne biti in krog in krog sama sivobela tišina in mraz. Vsako stopnjo si moramo sproti zasekavati v zmrzli sneg, vsak napačen korak, slednji nepreviden prijem pomeni lahko smrt ne le enemu, ampak vsem šestim tovarišem. Narednik Viher nam venomer maha z roko, da bodimo oprezni. To še povečuje napetost. Kadar liže žaromet proti nam, se prezebli stiskamo k tlom in zopet lezemo dalje, ko se odmakne. Trenutki so negibni, vsak zase je neskončnost.
»Menda smo že prešli naše žične ovire «, dahne narednik. »Kje le?« noče verjeti nekaj glasov, medtem ko žele drugi: »Zdaj naj bi spak posvetil, da bi se vsaj malo razgledali.« Nato zopet po mačje dalje. Časih iz teme jekne strel. »Posavec«, mi pravi narednik, »krenita z Raznožnikom malo više na desno! Če kaj opaziš, zakotali kepo navzdol!«
Raznožnik je bolj v letih in ves betežen. Grede zdaj moli, zdaj kolne. Od mraza, groze in trpljenja je čisto iz uma. »Ne hiti tako«, stoka poleg mene, »saj vidiš, da te ne morem dohajati —. Potem sede. »Po kaj bi hodil naprej. Tukaj ostanem in se pobratim s samim hudičem, če pride.« »Pamet, pamet, Raznožnik? Ali ne veš, da lahko zmrzneš?« »Prava smola! Boljše danes kakor jutri. Čemu bi se pehal, ko itak vem, da moram poginiti.« »Naprej. Raznožnik, sicer —«. »Kar pojdi če te veseli! Tudi streljaš lahko, še puško ti posodim. Na!«»Razumi vendar, človek, da ni nobenega drugega izhoda.« »Jaz ne razumem ničesar več, ti pa delaj, kar hočeš, ti, ki vse razumeš. Samo mene naj s pokojem.«
Da bi ga zmajal, napravim sam nekaj korakov dalje. »Nak, tako pa ne boš, dečko. Jaz sem starejši!« »Ne kriči.« »Kdo zlodej pa misliš, da naju posluša? Spredaj me naj!« »Kar pridi!« Raznožnik se zgane, se plazi in me kmalu zgrabi za plašč. »Oj.« Toliko, da še zapičim in se obdržim na strmini, tako me je zgrabil, ko je omahnil in se me v zadnjem trenutku oprijel, med tem ko njegov cepin že klopotaje drči navzdol. »Neroda!« četvorica spodaj se krepko priduša, Raznožnik sopiha, od nekod je čuti govorjenje, čisto tuje glasove in tujo besedo, žarometi ližejo, da je vsa strmina mahoma osvetljena. Puške zalajajo, strojnice zaregljajo, iz hrušča se dvigajo v zrak raznobojne rakete. Raznožnik pa se na vsa usta hahlja kraj mene in buta s čelom po zmrzlem snegu. »Ali smo jih, kaj! Ha ha ha.« Kima in trka in je ves krvav, le mojega plašča noče izpustiti. Svinčenke sikajo, se cvile zajedajo v zmrzli sneg, se brenče odbijajo od skal in iščejo žrtev. Streljal bi, a ne vem kam, umaknil bi se, a se nimam kam, Raznožnik pa se bolj in bolj krčevito oprijemlje mojega plašča, dokler nenadoma ne odskoči in ne čutim več njegove teže na sebi. Trenutek blaznega krika, silovit hrušč, noč svetla kakor dan, prav v oči se mi zapiči žarometov jezik. Miže se stisnem na led, roke mi že premirajo, a v trenutku — kakor da me je nekdo krepko prijel. »Hitro, hitro za menoj!« Glas je znan. Napol blazen se zbegano ozrem. Moj Bog, to je Janiček! Dirjam, čudovito varno skačem za njim, a krogle, kakor da jih jeklena stena odbija od naju. »Ali niso pravili, da je pobegnil?« se mi medlo svetlika v mislih, ne da bi iskal odgovora. »Pazi!« spet slišim in sem že v ledeni globeli.
Dno je polno snežene prhlice in sem padel malone čisto na mehko. Le nekaj prask sem odnesel in v gležnju me boli noga. Morda je izpahnjena, mogoče malo nalomljena, življenje sem si le otel. Prav za prav ga mi je otel Janiček. »Slišiš, Janiček?« Nobenega odgovora, nobenega glasu. Hrup pojenjava. Strojnice se oglašajo le še v presledkih. Uro, dve in krvavi zalet se umiri. Le kje je Janiček ? Spominjam se, kako sva se pred več kot letom dni menila, ko sva se seznanila. Z vso resnobnostjo mi je zatrjeval, da o prvi priliki pobegne. Potem pa v legijo in v boj za slovansko svobodo!
Z vrlim Čehom sva venomer tičala skupaj, dokler naju niso razpodili. Še zadnji večer pred razstankom mi je slovesno obljubil, da pojde. Ali se mu ni posrečilo? In le odkod se je tako nenadoma vzel? Kolikor morem, se gibljem, da ne bi zmrznil. Bolečina v gležnju narašča. Da bi se vsaj že zdanilo. Tudi v jutrnjem svitu ne morem nikjer zagledati Janička. Samo cepin leži kraj mene. Z naporom si začnem sekati stopnice v ledeno steno. Čez poldne mora že biti, preden se mi posreči priti do vrha. V dolini je megla še gosta, tu pa sama jasnina. Komaj nekaj korakov je do naših žičnih ovir. Previdno se splazim tja in pokličem stražo.
»Ali si res ti, Posavec?« »Pokaži mi, kje pridem skozi!« Komaj sto korakov navzdol, pa sem med domačimi. »Vsi smo mislili, da si tudi ti padel«, mi povedo na obvezovališču. »Ali še ni bilo nikogar nazaj?« »Je vse mrtvo. V prepad so strmoglavili. Nato se je vnela vihra, cel sodni dan. Čez petdeset ranjenih ima naša kompanija.« »Ali je kdo kaj videl Janička?« Kdo je to? Nihče ga ne pozna, nihče nič ne ve o njem. Čudno. »V gležnji imaš nalomljeno kost. Nekaj mesecev boš na varnem«, mi z neprikrito zavistjo pripoveduje mlad medicinec.
Dva moža me naložita na nosilnice in tako jo romamo v dolino. V bolnici, nastanjeni v barakah, mi je Janiček dan za dnem pred očmi. Še v sanjah ga vidim, ko pa se mu hočem zahvaliti za rešitev, se prijazno nasmehne, češ: »Ne govori o tem! Vsi hkratu ne smemo iti.« Ko se zdramim, mi še zveni njegov zagonetni odgovor v duši. Kaj neki hoče s tem?
Čez nekaj dni vstopi v sobo debelušen narednik in zapiti obraz se mu sveti kakor bakrena buča. »Habt acht!« Zdaj se primaje starikav major in za njim še skoraj mlečnozob častnik. Major začne po nemško čitati povelje, da je po zapovedi in odredbi vrhovnega vojnega poveljstva sporočiti vsem vojnim edinicam itd., da je pravici zadoščeno in ja čast staroslavne Avstrije oprana. Po dolgem govoričenju pridejo na vrsto imena čeških legijonarjev, ki so padli v ujetništvo in so bili po prekem sodu ta in ta dan obsojeni na smrt. Obsodba je bila takoj izvršena . . . Tisto noč, ko sem jaz trepetal v ledeni globeli, jim je vrv ukinila življenje. Poslušam imena in ta trenutek me zaboli kakor sunek v srce: »Janiček Jindrich.« V muki smrtnega boja je šinil k meni in me otel, ko pa sem ga jaz hvaležno klical, je že na njegovem ovenelem telesu visela trojezična tablica: — Verrater — — Tradittore — — Izdajalec — O Bog! Jaz pa bi šel in odpoljubil solzo, poslednjo solzo z njegovih mrtvih oči. Shranim jo v srce, da bo kakor čudovit dragulj svetila meni in mojim vse veke - - -
Ivan Albrecht
Jutro, ponedeljska izdaja, 4. junij 1934