Nejc Kurinčič: ... na vrhu Triglava
"Laban, when you come to Slovenia, we'll go on Triglav," sem na pol v šali pred dvema letoma med veslanjem po idiličnem jezeru Bunyonyi na zahodu Ugande dejal Labanu. Takrat 20 letnemu fantu iz vasice Bufuka, prevajalcu na medicinski odpravi, so se zasvetile oči. Bo že držalo, da je v vsaki šali nekaj resnice.
Pred dvema tednoma je Laban s pomočjo slovenskih prijateljev obiskal Slovenijo. Preprostemu, a izjemno bistremu fantu se je tako izpolnila iskrena in skoraj nemogoča želja.
In ni pozabil na mojo obljubo.
Oster veter nam reže v lica, ko se v nedeljskem jutru vzpenjamo po škripajočem snegu iz Zadnjice proti Doliču. Zraven je še Rok Šumak, prijatelj, kolega in eden izmed šestih članov afriške odprave. Nenaden sunek vetra odpihne puhovko, ki neustavljivo odletit preko roba stene pod nami. Odločen sem, da bomo pri koči obrnili, saj je veter premočan. Ko se v zavetju oblečemo in okrepčamo, se veter umiri, sonce pa ogreje ozračje. "Let's continue to the top," je, kljub temu, da je prvič zares na snegu, odločen Laban.
Na vrhu izpod obilice snega gleda le zastavica Aljažovega stolpa, ob njej pa sedi temnopolti fant obdan s slepečo belino. Afričan na zasneženemTriglavu. Kakšen prizor! Z Rokom skorajda spregledava dih jemajoči razgled daleč naokoli. V sicer vetrovnem dnevu ujamemo nekaj trenutkov brezveterja in se prepustimo majskemu soncu.
Šele, ko se v Zadnjici osvežimo v potoku, se Laban popolnoma sprosti. Veliko je doživel danes; iz Afrike na Triglav v enem dnevu in to v snegu, ki mu je popolnoma tuj. "Man, thank you so much! What an experience! I will never forget this day," po afriško ne skriva navdušenja še vso pot do avta.
"Hvala tebi Laban, tudi mi te ne bomo pozabili," si mislim, ko v vzvratnem ogledalu opazim, kako je na zadnjem sedežu sladko zaspal.