ŠAO Velenje - Karmen Perme: Po dolgem prepričevanju hribovskih frendov sem se le odpravila pogledat ta znameniti šaleški alpinistični odsek.
»Pojdi, tam te bojo vse naučil!«
Ampak ... alpinisti so čudni ljudje in tam se dogajajo čudne stvari!
Ne, ne, to ni zame! Predvsem pretežko in prenaporno za moj EMŠO.
Sem si že predstavljala, kako visim iz skale na štriku, švic mi teče s čela in kolen, pod mano pa 100m »lufta«, medtem pa se s sosednje stene dere inštruktor: »Dej še mal, sej bo šlo!«
Pa sem zatrla v sebi dvome in strahove in šla »samo enmal pogledat«, kaj dogaja. Ker je bilo »še kar zanimivo«, sem prišla pogledat še naslednjič, pa sem kar ostala in vztrajala, in po parih obiskih »čisto not padla«. Zdaj je že postala prava zasvojenost, saj komaj čakam tisti petkov večerni termin ali kako skupno nedeljsko turo.
Že prvi dan nas je »šef« Alen postavil pred dejstvo, da je alpinistična šola resna stvar, treba bo vadit in se udeleževat skupnih tur, na koncu sledi preverjanje znanja in izpit, in pri tem ne bo nikomur prizanešeno! Jao, kot v tapravi šoli!
Nato so nam predstavili osnovno opremo za športno plezanje, zimske ture in alpinizem, vsega skupaj je za kak kamion! Le kdo bo vse to še vlačil s sabo v hribe?!
Pa smo začeli s teorijo in prakso pod steno v OŠ Šoštanj.
Nekaterim je plezanje šlo »bol počas« oz. slabo, pa nas je naš zlati inštruktor Mijo zvlekel v plezališče, češ: »Tam bo šlo, kot po maslu!« In res je začuda šlo, bolj počasi in postopoma, a napredek je viden. Občutek pa je fantastičen. Ko z zadnjimi močmi prvič prilezeš do vrha, pa potem drugič in tretjič, se ti zdi, kot da si premagal samega sebe in tistega nejevernega hudička tam notri. Kar naenkrat ti zraste samozavest in že komaj čakaš vedno nove izzive.
Sledile so preizkušnje v snegu, z derezami in cepinom čez grape, pa plezanje v tapravi skali, in končno še tisto tapravo, Paklenica!
In po vsakem premaganem izzivu smo si rekli: »To je to!«
Med tem so se med nami spletle nove vezi, stari smo se kar dobro pomešali med mladino. Čeprav nas mladci prekašajo v moči in gibljivosti, pa jih tastari dohajamo z modrostjo in izkušenostjo. Počasi se daleč pride.
Torej, vaja dela mojstra, čeprav je včasih že vrh glave teorije in raznoraznih vozlov in zakompliciranih manevrov, iz katerih se komaj izmotaš.
Do laskavega naslova alpinist pripravnik nas čaka še veliko vaje, preplezanih sten in osvojenih vrhov. Počasi in ziher.
Kot pravijo ŠAO-vci, plezati zna vsaka opica, alpinist pa pleza varno in po pameti.
Čeprav se mi že domači in sosedje posmehujejo, ker dirjam ves svoj prosti čas okoli z ruckzakom in vso možno alpinistično opremo, vztrajam in rinem naprej, kot bi me bilo strah, da ne bom zamudila česa pomembnega in zanimivega. Kot pravi tisti rek: Bolj star, bolj nor!«
Tisti pametni mi pravijo, naj se raje držim športnih aktivnosti, ki gepirajo mojim letom, kot npr. sedenje na kavču pred TV-jem in navijanje za Tino Maze, namesto da se grem »Super babico«.
Zdaj sem ponosna sama nase, da sem premogla dovolj poguma in vztrajnosti in dosegla nekaj nemogočega, kar si pred parimi meseci nisem niti predstavljala. Kaka resna plezarija je bila takrat zame kot znanstena fantastika. Velik izziv je bil že to, da sem se znebila strahu pred globino. Sedaj ugotavljam, da velja tisti rek, ki ga je nekoč nekdo izustil, da ti alpinistična šola spremeni življenje in pogled na svet. Seveda bo do konca šole treba še veliko vaje, in takrat se baje vse lušno šele začne.
V meni tli neka čudna želja po neznanem, tako kot otrok z bujno domišljijo sanja o gradovih in škratih, jaz sanjam o čudovitih deželah z zasneženimi gorami, zelenimi dolinami in sinjim nebom.
In pravim, star si takrat, ko prenehaš sanjati svoje sanje, ko ti zmanjka volje za spremembe in idej za nove dogodivščine, ki ti polepšajo življenje.
In upam si trditi, da bom sanjala do zadnjega diha in živela pestro življenje do konca.
Čao ŠAO
Karmen Perme