Silvo Baznik: Nestanovitna vremenska napoved je bila vzrok za nočno vstajanje in vožnjo proti Gorenjski.
Pogled v nebo nad Kamniškimi gorami ja kazalo pretežno jasno a že nad Karavankami je več oblaćnega neba in kmalu dežuje. Dežne kaplje naju spremljajo vse do Jesenic, kjer v daljavi kaže bolj optimistično. Tako z dnevom prispeva v Kranjsko goro. Gore so v oblakih a nadaljujeva na vršiške ovinke in višje zagledava prvi sneg. Ko doseževa Vršič, parkirava. Prvi pohodniki so že visoko pod Grebencem in v ranem jutru se odpraviva za njimi.
Sneg je mehak moker. Namočil ga je dež, višje so sledi svežega snega. Smuči nosiva na nahrbtniku in počasi osvajava višino. Rado stopa pred menoj in ko doseže skrbino ter stopi na greben, v ozadju na trentarski strani zagledava nekaj jasnine, Prisojnik ima oblačni pokrov kakor tudi sosednje gore. Nadaljujeva po grebenu, ki je sprva kopen a ko ga zapustiva, sva na snegu. Medtem ko Rado nadaljuje peške, jaz pripnem smuči in odsmučam v kotanjo pod Mojstrovkami, kjer smuči romajo na nahrbtnik in po stopinjah predhodnikov nadaljujeva skupaj v smeri Velike Mojstrovke. Večkrat se ozreva v nebo in poprosiva za razjasnitev a kot se rado zgodi, želje ostanejo le želje in v meglici oblaka prispeva na vrh gore na višini 2366 m. Bo veter odpihnil oblake, se sprašujeva, ko čakava na vrhu. Žal ne kaže dobro in zato pričneva smuko z vrha. Kmalu sva pod meglico in sonce pokuka skozi oblake. Smuka je za današnje razmere zelo dobra in to prepriča prijatelja, da odsmuča v Drevesnico, jaz pa natovorim smuči in se podam v strmino na naslednji vrh, Malo Mojstrovko.
Na pobočju gore je polno pohodnikov in turnih smučarjev, ki želijo izkoristiti praznik za obisk gora. Korak za korakom se dvigam in tako dosežem vrh. Tokrat je bolje kot na prvem vrhu. Celo oblaki so se umaknili soncu za trenutek in čas je za fotografiranje. Ko malce sestopim z vrha, zaslišil pozdrav in znani glas. Pogledam in res je Andrej iz Kamnika, bivši sodelovec, planinec in alpinist. Lepo je srečati znanca visoko na gori. Da bi tako bilo še večkrat. Po razgovoru odsmučam v kotanjo med obema Mojstrovkoma in spodaj srečam Rada, ki se vzpenja iz Drevesnice. Medtem ko nadaljuje proti vrhu, si še enkrat oprtam smuči in se povzpnem na vzpetino pod Veliko Mojstrovko. Od tu odsmučam proti kamniški klapi, ki so si privoščili odmor na golih skalah sredi snežene pokrajine. Še enkrat poklepetava z Andrejem, nato klapa odsmuča, jaz pa čakam in čakam in končno dočakam prijatelja, ki je smučal z Male Mojstrovke.
Skupaj nadaljujeva smuko v Drevesnico. Sonce kljub delno oblačnemu nebu je dodobra omehčalo sneg in tako smučava po pomladanskem mokrem snegu v dolino pod nama. Kmalu se prebijava med drevesi in grmovji na smučeh dokler je sneg. Nato stopiva peške do planine in preko potoka na cesto. Kar nekaj ovinkov je treba prepešačiti, preden doseževa Vršič in sedeva v avto.
Na poti domov naju doseže močna ploha, ki hitro mine. Tako prispeva v mesto, kjer odložim prijatelja in se odpeljem proti domu. Tik pred domom pa nevihta s točo. Na srečo sem hitro doma, kjer me pričakata žena in sin ...