Janez Pikon: Naj bo zabeleženo, torej pred 28 leti, 29.X.1985 z malim gumijastim čolnom preko treh jezer 180 m v notranjost do smaragdno bistrega sifonskega jezerca. 
Slap Savica ni naš največji slap, ne po višini, ne po moči je pa brez dvoma v Sloveniji najbolj obiskan slap. Vse leto privablja ljudi, domače in tuje, ob lepem vremenu se proti slapu vije skoraj nepretrgana kolona obiskovalcev. Množičen obisk in izjemna lepota, ter lahek dostop je tudi posledica mita, ki ga je o Savici ustvaril predvsem France Prešeren. Človek je že po naravi radoveden, zanima ga vse, kar je skritega, neraziskanega v vesolju ali globoko pod morsko gladino. Raziskuje neprehodne terene in podzemske jame. Verjetno nas je prav ta, že tisočletja znan občutek, vodil k odločitvi, da se odpravimo raziskovat izvir nad slapom Savice.
Ideja za raziskovanje temnega izvira Savice je bila moja, pri pripravi opreme in raziskovalni akciji so mi pomagali še Stanko Hodnik, Viki Mencinger, Anton Murovec (Ringo) in Mirko Rakuš.
Pri vhodu v votlino z opremo nadaljujemo 100 m do prvega, največjega jezera in že so tu prvi zavesljaji v izviru Savice, začnem prvi v malem gumijastem čolnu (trenutek tesnobe, temna in neznana notranjost) na nasprotno brežino, zaslišim močno bučanje vode, ki drvi na mali slap. Čudovit občutek, poklical sem ostale in pripravil čoln naslednjemu. (29. oktober 1985, ob 14:59)
Stanko v drugem jezeru, vanj je s čolna padel Mirko in nato jezero kar prebredel, voda mu je segla skoraj do pasu, kako smo se smejali. Viki na robu drugega jezera, on je uporabil tehniko prijemanja ob obali. (29. oktober 1985, ob 15:25)
Mirko in jaz ob tretjem jezeru s pogledom v smaragdno in bistro sifonsko jezerce, desno tudi Viki in Stanko s pogledom v nemirno sifonsko jezerce, kasneje smo izvedeli, da dolžina sifona znaša 300 metrov, dolžina izmerjena v januarju 1994. (29. oktober 1985, ob 15:45)
Z Vikijem pritrjujeva bakreno ploščico z vtisnjenimi imeni in priimki udeležencev, ter datumom obiska v izviru (Mirko naju moker opazuje). Ob naslednjem obisku smo ugotovili, da so izginile vse sledi z bakreno tablico in žebljički v izbrušeni steni. (29. oktober 1985, ob 15:50)
Zahodni breg prvega jezera, kjer pogledujem proti izhodu v smeri slapu, približno 10 m za menoj hiter potoček prečka brezno in bučno nadaljuje v smeri malega slapu Savice. (29. oktober 1985, ob 16:30)
Udeleženci pred vhodom v izvir Savice, Anton Murovec (Ringo), Mirko Rakuš, Viki Mencinger, Janez Pikon in Stanko Hodnik. (foto, 29. oktober 1985, ob 16:50)
Od parkirišča pri Domu Savica s potrebno opremo smo se zagrizli v smeri Komarče in zahodno do vhoda v izvir Savice nad velikim slapom. Dolgotrajna suša je poskrbela, da je bilo korito popolnoma suho in smo brez težav sestopili do temnega vhoda. Prav tako, kot je lepa in veličastna podoba slapu je zanimiva tudi skrita temna notranjost izvira, preden najde pot v prelomljeni apnenčasti skladovnici iz podzemlja.
Pri vstopu v temno notranjost s 4 m visokim pragom in kakšnih 100 m v globino leži prvo jezero, ki je 40 m dolgo in 4 m globoko. Preko tega jezera smo se prevažali z majhnim gumijastim čolnom, kajti jezero je zelo ozko in kaj drugega za transport s potrebno opremo ne pride v poštev. Po nekaj metrih se nam prikaže drugo jezero, ki je dolgo okrog 5 m, za njim se dviguje okrog 3 m visok prag, ki je iz prav tako nagrmadenega skalovja. Pri tem drugem jezercu je lepo vidno, koliko vode pronica v globino, obenem pa se sliši bučanje malega slapu globoko v notranjosti. Ko smo preplezali visoki prag, smo zaslišali žuborenje potočka, kateri izvira izpod skalovja in na drugi strani izginja v notranjosti. V opisu je navedeno kot tretje jezerce, čeprav smo preko nizkega potoka nadaljevali brez težav. Po prehojenih približno 50 m od drugega jezera prispemo do zaključka temnega brezna, ki je zaprt z obokom, oprtim na obe prelomni ploskvi in pod katerim se nahaja četrto smaragdno in bistro sifonsko jezerce, kjer osvetlitev svetilk pričara poseben pogled v notranjost jezerca, odkoder tišči vodo iz sifona v jezerce. Napravimo kar nekaj spominskih posnetkov in pritrdimo bakreno ploščo z vpisanimi imeni udeležencev v akciji in datumom obiska, 29. oktober 1985.
Pri vračanju in prevažanju s čolničkom smo morali biti pazljivi, saj položaj v čolnu daje izredno nestabilen občutek, tako smo se več ali manj vsi vrnili iz izvira mokri, nekateri bolj drugi manj. Brez potrebne opreme bi težko dosegli zastavljeni cilj, zahvalili smo se takratnim GD Studor in IGD, LIP Tomaž Godec, ki sta nam posodila opremo, da smo lahko izvedli zamišljeno akcijo.
Kljub priljubljenosti je mnogim občudovalcem in planincem najbližje zaledje slapu Savice povsem neznano. Le malokdo ve, da izvira iz kraške jame tik nad slapom, ki je nastala ob razpoki mogočnega poševnega preloma. Še manj pa tistih, ki se lahko pohvalijo, da so to 180 m dolgo brezno izvira Savice obiskali in se napili bistre vode iz njenega smaragdno nemirnega sifonskega jezerca, naši skupini je poleg uspešno izpeljane akcije, tudi to še kako dobro uspelo.
Prvič 29. oktobra 1985, v izviru Savice po treh jezerih v malem gumijastem čolnu, udeleženci Stanko Hodnik, Anton Murovec (Ringo), Viki Mencinger, Mirko Rakuš in Janez Pikon, približno 180 m v notranjost do vodnega sifona, drugič 24. februarja 1989, tokrat je bil nivo Savice med temnimi pečinami dokaj nižji, tako sva Stanko in jaz dosegla vodni sifon brez čolna, previdno prečenje strmih pečin nad vodno gladino in že sva dosegla smaragdno in bistro sifonsko jezerce, tretjič takoj naslednji dan, 25. februarja 1989 sva brezno ponovno obiskala s še trojico ljubiteljev podzemske prirode. Še troje avantur beležim po nekaj letih in sušnih obdobjih v izviru Savice po treh jezerih v malem gumijastem čolnu približno 180 m v notranjost do smaragdno nemirnega jezerca z vodnim sifonom.
Janez Pikon