Jutro (1944): Prilagojen utesnjenemu obsegu, kakor ga narekujejo prilike in neprilike petega vojnega leta, nadaljuje »Planinski vestnik« tudi v letu 1944 ...
... svoje poslanstvo alpinističnega glasila in nadaljuje ga s prikupnim vzgonom in kvalitetnimi sredstvi. Pravkar je izšla na 64 straneh obilno in okusno ilustrirana 1.—6. številka letošnjega letnika. Vsebina tega zvezka bo ljubiteljem planinstva v veselje in izpodbudo!
Na prvem mestu je pri občen daljšo članek Borisa Režka »Grintavec z jugovzhoda«. Pisec, izkušen alpinist in plezalec, opisuje podrobno plezalne ture na ta vrh Grintavške skupne in se posebej bavi z zimskimi vzponi, ki pač zahtevajo največ spretnosti, energije in tudi ljubezni do alpinističnih naporov. Med svoje opise in spomine vpleta Režek zanimive refleksije, kakor na primer na str. 9.: »Vsaka pot na isto goro je svojsko doživetje pokrajine in v tem je veliki čar zimskega popotovanja po gorah, ko se zdi človek odmaknjen v daljno neobljudeno deželo kjer mu nobeni sledovi ne pričajo o drugih ljudeh. Z vsakim korakom se bliža lastnemu doživetju tega sveta. Ena teh vedno se spreminjajočih podob pokrajine mu ostane zajeta v spominu in nihče drug ne ve zanjo, ko le on sam. — Morda geneza alpinizma ni zgolj slučajno v Zahodnih Alpah. Večna spremenljivost pokrajine, ko si gorovja v dobi človeškega življenja z gibanjem ledenikov, menjavo mečav, sonca in neurij nadevajo zmerom druga obličja, je morala vabiti potomce velikih iskalcev v zgodovini. Prihajali so s svojega zameglenega otočja in so odkrili v teh gorah živo bit. Ob statičnost skalnega ogorja — kakor so Dolomiti — pionirji alpinizma niso občutili taistega mika in je njihov delež na pokrivanju teh gora le majhen. Čista plezalna tura v drugič ne daje bistveno različnih pogojev. Prečenje ledeniškega sveta in njegovih vrhov pa je vsakokrat drugačno, vselej je novo v spreminjanju ledovja in snega.« — Med ilustracijami je tudi posnetek Grintavčeve skupine z vrisanimi neplezalnimi pristopi in plezalnim smermi.
Evgen Lovšin priobčuje iz še neobjavljene knjige »Planinske študije in doživetja« sestavek »Presajene planike«. Tu so zbrani izsledki piščevega raziskavanja planinskega delovanja dveh bratov Dežmanov, ki sta bila oba bohinjska kaplana in za tiste čase (prvo desetletje 19. stoletja) nenavadno vneta za planinstvo. Jakob Dežman je poslal svojemu profesorju Valentinu Vodniku v Ljubljano pismo, ki je prvi planinski članek v našem, modernem smislu in ki ga Lovšin objavlja v prevodu. Delovanje obeh bratov njuno pogumno in vztrajno zanimanje za planine je pisec dodobra raziskal in tako pripravil novo gradivo za zgodovino naše alpinistike.
Bogdan Jordan je prispeval strokovnjaško spisani članek »Bivak«, v katerem razpravlja, kako naj se planinec zavaruje pred nevarnostmi v gorah, zlasti, kako naj prenočuje v prosti gorski naravi, če mora ali hoče ostati čez noč na prostem. Članek je opremljen z ilustracijami (risbe Vlada Jordana), ki nazorno izpopolnjujejo koristno, za vsakega bodočega alpinista zanimivo besedilo.
Pavel Kunaver je prevedel iz F. S. Smytha članek »Nilgiri parbat«, nenavadno zanimivo pripovedovanje o vzponu na 6976 m visoko goro Nilgiri Parbat v himalajskem gorovju.
Uroš Zupančič je pisec sestavka »Dvakrat v zasneženi Križki steni«; v njem oboja spomine na alpinsko pot spomladi leta 1940.
Univ prof. Boris Zarnik je zastopan z matematično - prirodoslovnim člankom »Kako se z enim pogledom prepričamo o ukrivljenosti zemeljske površine« članek se naslanja na planinsko doživetje in okolje, zato utegne zanimati tudi alpinistične opazovalce.
Viktor Pirnat vodi bralca v članku »Med Krimom, Kolpo in Rumom« po Dolenjski in živahno opisuje ta del naše pokrajine — takega kakršen je bil. Žal, da so zdaj marsikje razvaline tam, kjer je bilo še pred leti prijazno, idilično zatišje in vladalo patriarhalno življenje, ki se je zdelo neznansko daleč od vsega, kar je gibalo zunanji svet. »Bogata je zakladnica dolenjske zemlje,« končuje pisec, »zato je vredna vse pozornosti.« Žal da je ta zakladnica doživela tako »pozornost«, da bodo za njo ostale razvaline in beračija.
Anton Seliškar je prispeval iz svoje nenatisnjene knjige »Črtice z naših gora« prozo »Planinski mozaik«.
Posebno zanimiv je članek kanonika Josipa Volca »Planiški gospod«. So to spomini na župnika, popotnika in planinca Jos. Lavtižarja. Sestavek nam nenavadno živo in z raznimi anekdotami prikazuje originalno osebnost moža, ki je umri lani star več ko devetdeset let. Potem ko je obredel dobršen kos sveta in spisal vrsto potopisnih knjig, znanih zlasti Mohorjanom v času, ko je bila družba na višku. Vsak bralec »Planinskega vestnika« bo z užitkom prebral te spomine na razgledanega in vendar z domačim gorskim svetom tesno povezanega planiškega župnika.
Boris Režek je ob obletnici smrti gorskega vodnika Lojzeta Erjavška položil »Vejico na grob« v obliki toplo spisanega spominskega članka.
Marijan Lipovšek je pisec članka »Fotografski spomini«, v katerem piše o fotografiranju v gorah in o pomenu takih spominov na nekdanje ture.
Dr. A. Brilej je posvetil daljši nekrolog nedavno umrlemu vzorniku alpinističnih pisateljev. dr Juliju Kugyju . Isti pisec prikazuje Tomažičeve knjige, Pavla Kanaverja »Sprehode po nebu in Lokarjevo knjigo »Gozdovi in vode vabijo«.
Slovenskemu planinskemu društvu in uredniku dr. A. Brileju gre vse priznanje in hvala za vzdrževanje lepega in prikupnega časopisa.
Jutro, 22. april 1944